Jedro

Pri zastavi stvari, danih ob sklenitvi kreditne, gospodarske pogodbe, uporaba določila 981. člena ZOR ne izključuje dejstvo, da je zastavnik fizična oseba. Zato se upniku pri realizaciji zastave ni treba obračati predhodno na sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s toženo stranko dne 8.12.1999 sklenil pogodbo o zastavi deviz v vrednosti 2.000.000 SIT v zavarovanje kredita, ki ga je pri toženi stranki najela I. S. s.p. S. Dne 8.12.2000 je tožena stranka iz zastavljenega depozita poravnala zapadli dolg glavnice kredita. Tožnik zahteva povrnitev v zavarovanje danega zneska, ker meni, da tožena stranka ni imela zakonske podlage, da bi poravnala zapadli kredit iz v zastavo danega denarja. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka sta sodišči druge in prve stopnje našli predvsem v določbi 981. člena ZOR.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija nasprotuje stališču, po katerem bi zaradi uporabe določbe 981. člena ZOR bila zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena. Pravdni stranki namreč nista sklenili gospodarske pogodbe; le v takšnem slučaju bi namreč bilo mogoče poravnati zapadli kredit iz zastavljenega denarja brez posredovanja sodišča - pa še v tem primeru tožena stranka ni imela pooblastila, da tožnikov devizni depozit enostavno spremeni v slovenske tolarje. Sodišče bi moralo uporabiti določilo 973. člena ZOR, po katerem je nično določilo zastavne pogodbe, po katerem bi zastavljena stvar prešla v last upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bi bila poravnana in določilo, da bo v takšnem primeru upnik lahko po vnaprej določeni ceni prodal zastavljeno stvar ali jo obdržal zase. Po določbi 980. člena ZOR bi tožena stranka morala namreč predhodno sprožiti ustrezen postopek pred sodiščem z namenom poplačila terjatve iz pogodbe o kreditu. Lastninska preknjižba deponiranih deviz v tolarsko vrednost še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo 981. člena ZOR. Ravnanje tožene stranke je po zakonu prepovedano, zaradi česar je nično; izpodbijana sodba pa do ugovora ničnosti, ki ga je tožeča stranka postavila tudi v pritožbi, ni zavzela stališča. Končno pa je tožena stranka ravnala celo v nasprotju z določilom 981. člena ZOR, saj je transakcijo v svojo korist izvedla že peti dan po obvestitvi jemalke kredita, čeprav bi to lahko storila šele po osmih dneh. Ne glede na vse povedano pa je pogodba o vezavi depozita povsem samostojna pogodba in je ni mogoče povezovati s pogodbo o vezavi deviz zaradi zavarovanja kredita.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

I. S. s.p., S. je bila po določbi drugega odstavka 25. člena ZOR kot imetnica obrti gospodarski subjekt, ki je s toženo stranko, ki se ukvarja z bančno, torej gospodarsko dejavnostjo, sklenila kreditno, gospodarsko pogodbo. Kredit je namreč I. S. - glede na dejanske ugotovitve - bil dan za opravljanje njene osnovne gospodarske dejavnosti. V navedeni kreditni pogodbi je torej I. S. nastopala kot dolžnik, tožena stranka kot upnik, tožnik kot fizična oseba pa kot zastavnik stvari (deviz), danih v zavarovanje kredita. Revizija po povedanem s trditvijo, da med tožnikom in toženo stranko ni bila sklenjena gospodarska pogodba, zgreši cilj; gospodarska pogodba je bila namreč sklenjena med dolžnikom in upnikom gospodarske pogodbe. Zato je uporaba določbe prvega odstavka 981. člena ZOR povsem na mestu. Dolžnik, torej I. S., s.p. ob zapadlosti ni poravnala terjatve, nastale iz kreditne (gospodarske) pogodbe, zaradi česar se upniku (toženi stranki) ni bilo treba obračati na sodišče, temveč je lahko poravnal dolg iz tolarske vrednosti zastavljenih deviz.

Glede na opisano razlago, ki temelji na dejanskih ugotovitvah, odpade tako razmišljanje o morebiti uporabi določbe 973. člena ZOR o eventualni ničnosti zastavne pogodbe kot tudi uporaba 980. člena ZOR o postopku, nanašajočem se na vnovčenje zastavljene stvari zaradi poravnave upnikove terjatve. Revizija ima seveda prav, da med tožnikom in toženo stranko ni bila sklenjena gospodarska pogodba, vendar pa je glede na določbo prvega odstavka 981. člena ZOR odločilno, kakšne vrste pogodba je bila sklenjena med upnikom in dolžnikom, za katerega obveznost je bila dana zastava. Ker pa med pravdnima strankama gospodarska pogodba ni bila sklenjena, revizija tudi neutemeljeno načenja vprašanje morebitnega postopka pred gospodarskim kot prvostopenjskim sodiščem v tej pravdi.

Revizijsko sodišče se tudi v celoti strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na pravno naravo depozitne pogodbe, ki je bila med strankama sklenjena hkrati z zastavno pogodbo. Dogovor o depozitu (vezavi) je glede na vsebino sklenjenega posla bil le del zastave, s katero je tožnik zavaroval terjatev tožene stranke, nastalo proti nosilki gospodarske dejavnosti na podlagi kreditne pogodbe.

Neupoštevanje 8-dnevnega roka, postavljenega v določbi 981. člena ZOR, je dejstvo. Tožena stranka je zastavljene devize prenesla v slovenske tolarje že peti dan po tem, ko je dolžniku in zastavniku (tožeči stranki) poslala obvestilo, vendar pa revizijsko sodišče v tem obsegu sprejema razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da bi moglo imeti ravnanje tožene stranke, ki je sicer v nasprotju s citirano zakonsko določbo, za posledico le odškodninsko odgovornost. V tej smeri pa tožeča stranka ni navedla dejstev, zaradi česar je razpravljanje o eventualni odškodninski odgovornosti brezpredmetno.

Po povedanem končno nima utemeljitve revizijska graja v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, storjenih na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodbi sodišča druge stopnje namreč ni mogoče očitati, da ne bi zavzela stališča do odločilnih dejstev, ki jih je v svoji pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje postavila tožena stranka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.