Jedro

Ob upoštevanju vrednosti spornega posla na 70 – 90 milijonov SIT, take svobodne volje, da bi sklenila pogodbo za celotno vrednost posla mimo določil ZJN-1 tožena stranka kot javno podjetje nikoli ni imela. V konkretnem primeru se namreč tudi 20. člen OZ izkaže za neprimerno pravno podlago, ker so določila ZJN-1 kogentna, njihova določila pa bi morala biti tožeči stranki znana.

Argument, da tožeča stranka ni pravnik v konkretnem primeru ne prevlada, saj je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki izvaja dejavnost na trgu in bi tako morala izkazovati večjo skrbnost – skrbnost strokovnjaka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe in je dolžna plačati toženi stranki, stroške odgovora na pritožbo v višini 700,89 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2005/00011 z dne 21. 02. 2005 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v 15-ih dneh, v višini 1.985,89 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da sodbo spremeni, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške te pritožbe.

Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter ji naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka želi v tem postopku doseči plačilo za opravljene storitve in stroške, ki so ji nastali pri sodelovanju in pripravah na postopek oddaje javnega naročila, pri čemer je ves čas postopka zatrjevala obstoj ustnega dogovora (pogodbe o delu) (1) ter podredno neopravičeno obogatitev na strani tožene stranke (2). Vendar pa tožeča stranka po nobeni pravni podlagi ni bila uspešna.

Glede prve podlage pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne zanika dejstva, da je tožena stranka zavezana k uporabi določil ZJN-1, izpodbija pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tudi sama morala ob zadostni skrbnosti poznati in upoštevati določila ZJN-1 o postopku oddaje javnega naročila. Vendar pa pritožnik s takimi navedbami ne more uspeti. V primeru, da bi bila sklenjena pogodba v nasprotju z določili ZJN-1, bi bila skladno s 35. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)) nična.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela izkazati obstoja ustnega dogovora (sklenitev ustne pogodbe za storitve, ki naj bi bile opravljene), saj tožeča stranka volje tožene stranke ni izkazala, vendar pa pritožbeno sodišče dodaja, da ustni dogovor, ki ne bi upošteval določil ZJN-1, ne bi bil veljaven (86. člen OZ). Ob upoštevanju vrednosti spornega posla na 70 – 90 milijonov SIT, take svobodne volje, da bi sklenila pogodbo za celotno vrednost posla mimo določil ZJN-1 tožena stranka kot javno podjetje nikoli ni imela. V konkretnem primeru se namreč tudi 20. člen OZ izkaže za neprimerno pravno podlago, ker so določila ZJN-1 kogentna, njihova določila pa bi morala biti tožeči stranki znana. Argument, da tožeča stranka ni pravnik v konkretnem primeru ne prevlada, saj je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki izvaja dejavnost na trgu in bi tako morala izkazovati večjo skrbnost – skrbnost strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ).

V skladu z obrazloženim se tako vsi očitki kršitve 214. člena ZPP s strani sodišča prve stopnje izkažejo za neutemeljene, saj kljub dejstvu, da tožena stranka ni izrecno ugovarjala osnutkom pogodb in elektronskim dopisom, ki jih je tožeča stranka predložila v spis, ne gre za priznanje dejstev, ki bi vodila do zaključka, da je tožbenemu zahtevku ugoditi na podlagi sklenjenega ustnega dogovora med strankama. Taka odločitev sodišča prve stopnje bi nasprotovala kogentnim določilom ZJN-1, morebitnih razpolaganj strank v tej smeri sodišče tudi ne bi smelo priznati (3. odstavek 3. člena ZPP). Prav tako pa dejstvo, da tožena stranka ni odgovorila na elektronska sporočila, ki jih v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, ne pomenijo, da je tožena stranka izjavila voljo in priznala obstoj take pogodbe ob upoštevanju izrecnega nasprotovanja tožene stranke tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. Ne samo, da take svobodne volje ni imela, tožena stranka s svojim molkom, v konkretnih okoliščinah, ne more biti vezana (2. odstavek 30. člena OZ).

Napačno je nadalje stališče tožeče stranke, da je uporaba določil ZJN-1 s strani sodišča prve stopnje v konkretnem primeru nepravilna, ker naj bi stranki že sklenili ustni dogovor, o čemer naj bi izpovedali tudi priči N in Š. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v dokaznem postopku izkazalo in tožeča stranka tej ugotovitvi niti v pritožbenem postopku ne nasprotuje, da se je ravno na sestanku dne 06. 01. 2004, za katerega pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, skupna vrednost projekta ocenila na 70 – 90 milijonov SIT (slednje pove tožeča stranka sama, list. št. 15), kar nujno pomeni postopek javnega naročanja po ZJN-1 in tako tožeča stranka, ob izkazovanju zadostne skrbnosti ni mogla biti v prepričanju, da je za omenjeni projekt že izbrana.

Brezpredmetne so pritožbene navedbe tožeče stranke o napačni oceni sodišča prve stopnje, da listina „Odprti stroški po projektu št. 0010/04“ z dne 10. 12. 2004 (A2) ni verodostojna listina po 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj slednje ni več ključno pravno vprašanje v pravdnem postopku, ki se je z razveljavitvijo sklepa o izvršbi pričel (2. odstavek 62. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da pri omenjeni listini ne gre za verodostojno listino po 23. členu ZIZ in je bilo že zaradi tega treba razveljaviti sklep o izvršbi. Vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje pravilno vsebinsko obravnavalo predlog za izvršbo kot tožbo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da listina iz priloge A2 ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino po 23. členu ZIZ tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni uspešno pojasnila, kaj vtožuje. Sama tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je opravila določeno količino dela, ki naj bi jih zaračunala po ceniku (A22). Tožeča stranka je tako navedla: „Stroški, ki so nastali tožniku so izkazani in v skladu s tarifo oziroma cenikom storitev združenja za informatiko in telekomunikacije za storitve s področja IT.“ (list. št. 16) Slednje iz listine „Odprti stroški po projektu št. 0010/04“ z dne 10. 12. 2004 (A2) ne izhaja in tako ni razvidno, kaj je tožeča stranka vtoževala. Prav zato je sodišče prve stopnje tožečo stranko pravilno pozvalo (narok z dne 08. 04. 2010; list. št. 82 - 83), naj omenjeno nesklepčnost odpravi. Tožeča stranka slednjega ni storila in tako ni opredelila, katere storitve in v kakšnem obsegu naj bi opravila in kako naj bi jih po ceniku, na katerega se sklicuje sama, obračunala. Ob povedanem pa se izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, pravilen. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitve določil pravdnega postopka s tem, ko tožeči stranki ni odobrilo dodatnega roka (na odpravo nesklepčnosti jo je pozvalo na prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku), saj bi tožeča stranka morala pojasniti, kaj vtožuje, slednje pa zanjo ni smelo biti presenečenje.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti dokaznega sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo med razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka, zakaj ni zasliševalo prič in postavilo izvedenca (str. 5 sodbe sodišča prve stopnje), kot ga je predlagala tožeča stranka in sicer predvsem iz razloga pomanjkljive trditvene podlage, ki jo je tožeča stranka ponudila.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na podredno pravno podlago o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je dokazno breme na tožeči stranki (da je bila tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa na njen račun obogatena) in ne obratno. Napačno je stališče tožeče stranke, da je bilo trditveno ter dokazno breme o pridobitvi koristi in prikrajšanju (190. člen OZ) na strani tožene stranke, saj bi morala tožeča stranka dokazati obstoj zakonskih znakov neupravičene obogatitve, če bi želela uspešno uveljaviti vse stroške za opravljene storitve. Tako ni bilo na toženi stranki, da dokazuje, katere od tehničnih rešitev sedaj uporablja in kako so slednje različne od rešitev, ki jih je za toženo stranko pripravila tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da trditvenega in dokaznega bremena tožeča stranka v konkretnem primeru ni zmogla (7. člen v zvezi s 212. členom ZPP), saj slednja konkretnih trditev ni podala, kljub pozivu na naroku dne 08. 04. 2010 (list. št. 82 – 83). Samo zatrjevanje tožeče stranke, da je imela visoke stroške ter da je opravila veliko količino dela ter storitev, pa za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi 190. člena OZ ni zadostovala, ob sicer pomanjkljivi trditvi o prikrajšanju tožeče stranke na eni strani, pridobljeni koristi tožene stranke na drugi strani ter vzročne zveze med obema.

V tem delu je tudi napačno pritožbeno stališče, da bi prvostopno sodišče „moralo z izvedbo ponujenih dokazov“ (str. 5 pritožbe) ugotavljati, ali je bila tožena stranka s tehničnimi rešitvami tožeče stranke obogatena. Ponujeni dokazi nikoli ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage in v tem konkretnem primeru je bilo trditveno breme na tožeči stranki, ki pa ga ni zmogla (glej navedbe na naroku dne 08. 04. 2010 (list. št. 82 – 83)).

Sodišče prve stopnje je tako na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, je pa dolžna toženi stranki, povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 1250 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški 22,5 točk po 13. členu OT in 20 % DDV predstavlja znesek 700,89 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih 50 odvetniških točk za poročilo stranki, saj je slednja storitev že vključena v tarifo za vlogo. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 700,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).