Jedro

Spor o tem, kdo je zavezanec za plačilo institucionalnega varstva upravičenca, ni socialni spor, ker ne gre za spor med upravičencem do socialnovarstvene storitve in nosilcem javnih pooblastil, ampak za spor med zavezanci za plačilo socialnovarstvene storitve in nosilcem javnih pooblastil. V teh sporih je zato stvarno pristojno za odločanje Upravno sodišče RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvo in drugotožeča stranka krijeta stroške pritožbe sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tem sporu in bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.

Zoper sklep sta se pravočasno pritožili prvo in drugotožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicujeta se na 7. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in vztrajata, da gre v tem primeru za odločanje o pravici do socialnih prejemkov. Tožniki res niso upravičenci do socialne dajatve, so pa zavezanci in na njihovo obveznost vplivata obstoj in višina socialne dajatve upravičenca. Zato menita, da zadeve ni mogoče obravnavati kot čiste upravne zadeve, ki nima zveze s socialnimi dajatvami. Z izpodbijano odločbo centra za socialno delo je bilo odločeno o prejemkih oziroma dajatvah upravičenca in zavezancev. Čeprav upravičenec ni izpodbijal odločbe, zadeva s tem ni izgubila značaja socialne zadeve, saj so pravice upravičenca odvisne od obveznosti zavezancev in obratno. Upravičenec bi se lahko v spor vključil tudi kot stranski intervenient. Uveljavlja, da je pravica upravičenca do oprostitve plačila prispevka za institucionalno varstvo vezana na premoženjski cenzus, ki lahko vpliva na sporne obveznosti zavezancev. Seznanjena sta s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. I Upr 4/2006 z dne 17. 12. 2007, vendar menita, da ne gre za povsem identičen primer. Pristojnost upravnega sodišča pride v poštev takrat, ko ni mogoče identificirati pristojnosti drugega sodišča. Priglasila sta stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi, saj ne gre za socialni spor.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. I Upr 4/2006 z dne 17. 12. 2007, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, že zavzelo stališče, da gre v sporih zaradi plačila storitev institucionalnega varstva za spor o tem, kdo je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva, zato ne gre za socialni spor, pač pa je o zadevi pristojno odločati Upravno sodišče Republike Slovenije. Ne gre namreč za spor med upravičencem socialnovarstvene storitve in nosilcem javnih pooblastil, ampak za spor med zavezanci za plačilo socialnovarstvene storitve in nosilcem javnih pooblastil. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je upravičenec do socialnovarstvene storitve v konkretnem primeru F.K., ki je skladno s 100. členom Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZSV) na podlagi 1. odstavka izreka odločbe Centra za socialno delo z dne 9. 10. 2006 v celoti oproščen plačila storitev institucionalnega varstva od 17. 12. 2005 dalje, tožniki pa so po tej odločbi zavezanci za plačilo teh storitev. V obravnavanem primeru gre tako kot v zgoraj citirani zadevi opr. št. I Upr 4/2006 za spor o tem, kdo je zavezanec za plačilo institucionalnega varstva upravičenca, konkretno, ali sta prvo in drugotožnika zavezanca za doplačilo storitev upravičenca F.K. na podlagi izročilne pogodbe z dne 16. 12. 2005 (3. in 4. točka odločbe z dne 9. 10. 2006), oziroma ali je zavezanec za doplačilo tretjetožnik (5. točka izreka odločbe z dne 9. 10. 2006).

Po določbi 58. člena ZDSS-1 so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Socialno sodišče je pristojno za odločanje v socialnih sporih, ki so določeni v 7. členu ZDSS-1. Na področju socialnih prejemkov gre po 5. a točki 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 za spore o socialnovarstvenih dajatvah in po 5. b točki 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 za spore o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila z izpodbijano odločbo toženca tožnikom naložena obveznost plačila socialnovarstvenih storitev za upravičenca F.K., kar pa z vidika tožnikov ne predstavlja niti socialnovarstvene dajatve niti pravice do socialnih prejemkov. Tožniki torej po odločbi z dne 9. 10. 2006 niso upravičenci do socialnovarstvene storitve, ampak zavezanci za plačilo te socialnovarstvene storitve, katere upravičenec je F. K., zato v konkretnem primeru niso podani elementi socialnega spora. Pritožbeno vztrajanje, da gre v tej zadevi za socialni spor, je zato neutemeljeno.

V upravnem sporu se skladno z določbo 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 - v nadaljevanju: ZUS-1) in smiselno enako določbo 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 s spremembami - v nadaljevanju: ZUS), ki je veljal do 31. 12. 2006, zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (2. odstavek 1. člena ZUS oziroma 1. odstavka 2. člena ZUS-1). V tej zadevi gre na podlagi citiranih določb za upravni spor, o katerem odloča Upravno sodišče Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 19. člena ZPP zato pravilno izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo skladno z 2. točko 365. člena ZPP ter 366. členom ZPP v zvezi z 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker prvo in drugotožnik s pritožbo nista uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krijeta sama.