Jedro

Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožnika, da so bile operacije iz leta 2008, 2010 in 2011 posledica poklicne bolezni. Do pravnomočnih odločb o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznane telesne okvare pri tožniku nikoli ni bilo ugotovljenih telesnih okvar oziroma zdravstvenih težav, ki bi imele poklicni vzrok.

Sodišče je utemeljeno izpostavilo, da so pri priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo upoštevne le primarne potrebe za fiziološko eksistenco zavarovanca. Zaradi navedenega v tem sporu ne morejo biti pravno relevantne navedbe tožnika, da ne more sam čistiti in pospravljati stanovanja, prati umazanega perila in druge podobne aktivnosti. Te aktivnosti sicer pomembno vplivajo na samo življenje, vendar glede na zakonsko dikcijo pri oceni sposobnosti za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo niso ključne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 3. 9. 2021 v zvezi s prvostopno odločbo toženca št. ... z dne 26. 5. 2021 in da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro v višjem znesku ter na odpravo odločb toženca št. ... z dne 3. 9. 2021 v zvezi z odločbo št. ... z dne 26. 5. 2021 in da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik. Opozarja, da pri oceni ni upoštevana operacija kolkov leta 2008 in 2010, operacija pruha 2011 in operacija leve roke. Navedene operacije so posledica težkega dela v preteklosti, ko je še delal. Prosi za imenovanje sodnega izvedenca ter opozarja, da mu je od 19. 11. 2022 potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje sta dokončni odločbi toženca z dne 3. 9. 2021, s katerima je bilo odločeno o tožnikovi pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do dodatka za pomoč in postrežbo. Toženec mu ni priznal pravice do višje invalidnine, prav tako ne dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

6. V pritožbeni obravnavi glede na pritožnikovo zatrjevanje ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do invalidnine v višjem znesku in ali je pri tožniku podana nezmožnost za opravljanje vseh osnovnih (primarnih) življenjskih opravil. 7. Pritožnik v laični pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

_Glede invalidnine za telesno okvaro_

8. Sodišče je v 9. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da tožnik od 1. 6. 1998 dalje prejema maksimalni znesek invalidnine za telesno okvaro kot posledico bolezni.1 Tožnik bi bil do višjega zneska invalidnine lahko upravičen le v primeru, če bi bila ugotovljena nova telesna okvara, nastala zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Sodišče je upoštevajoč ključno dejstvo, da je tožnik od 22. 5. 1984 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni pravilno razlogovalo, da ne opravlja več dela in tudi ni podložen novim telesnim okvaram2, nastalim kot posledica bolezni.3

9. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti zatrjevanju tožnika, da so bile operacije iz leta 2008, 2010 in 2011 posledica poklicne bolezni. Do pravnomočnih odločb o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznane telesne okvare, pri tožniku nikoli ni bilo ugotovljenih telesnih okvar oziroma zdravstvenih težav, ki bi imele poklicni vzrok. Upoštevajoč dejstvo, da je tožnik invalidsko upokojen od 22. 5. 1984 dalje in je kot razlog invalidnosti navedena bolezen, tožnik sedaj ne more izkazovati poklicnega vzroka, zaradi česar je pravilen dokazni zaključek sodišča v 11. točki obrazložitve sodbe.

_Glede dodatka za pomoč in postrežbo_

10. Tožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da od 19. 11. 2021 dalje potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Vendar je iz dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 9. 2021,4 razvidno, da je ta potreba pri njemu nastala po izdaji dokončne odločbe toženca. Sodišče je dokazni zaključek o tožnikovi sposobnosti opravljanja življenjskih potreb ustrezno sprejelo na podlagi izpovedbe tožnika. Le-ta potrjuje navedbe v vlogi za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo z dne 28. 2. 2021, ko je opisal sposobnosti opravljanja življenjskih potreb. Sodišče je argumentirano pojasnilo zakaj je pravilna ocena toženca, da pri tožniku obstoji potreba po pomoči in postrežbi le za opravljanje večine življenjskih potreb.5

11. Sodišče je v 18. točki obrazložitve sodbe utemeljeno izpostavilo, da so pri priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo upoštevne le primarne potrebe za fiziološko eksistenco zavarovanca.6 Zaradi navedenega v tem sporu ne morejo biti pravno relevantne navedbe tožnika, da ne more sam čistiti in pospravljati stanovanja, prati umazanega perila in druge podobne aktivnosti. Te aktivnosti sicer pomembno vplivajo na samo življenje, vendar glede na zakonsko dikcijo pri oceni sposobnosti za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo niso ključne. Smiselno isto velja pri kriteriju samostojnega hranjenja in skrbi za osebno higieno.7

12. Iz pritožbenih očitkov je razbrati, da bi tožniku višji dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnino za telesno okvaro pomembno prispeval k materialnim zmožnostim, pa vendar slednje glede na zakonska določila pri priznanju pravice ne more biti pravno pomembno. V kolikor gre pri tožniku za nastalo nezmožnost opravljanja vseh življenjskih opravil po izdani dokončni odločbi, pa predstavlja to podlago za novo obravnavo.

13. O pritožnikovi zahtevi po imenovanju sodnega izvedenca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tak dokazni predlog podan šele v pritožbi. Zaradi posebne narave socialnih pravic se v socialnih sporih od sodišča zahteva bistveno bolj aktivna vloga kot v drugih sporih, kar nenazadnje omogočata načeli materialne resnice in preiskovalno načelo, ki sta v teh sporih uveljavljeni. Ti načeli zagotavljata, da sodišče kljub morebitnem pomanjkanju substanciranega dokaznega predloga s strani strank, po uradni dolžnosti imenuje sodnega izvedenca, če presodi, da je to potrebno. V tem sporu to ni izkazano in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča. 14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Pri njemu znaša skupni odstotek ugotovljene telesne okvare 100 %. 2 Ki so nastale po pravnomočni odločbi z dne 12. 8. 1998 o priznanju pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro. 3 Iz tega razloga morebitnim novim telesnim okvaram ni mogoče pripisati poklicnega vzroka. 4 S katero je odločeno o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih osnovnih potreb. 5 Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb je bila tožniku že priznana z odločbo z dne 18. 11. 1997 od 6. 8. 1997 dalje. 6 Kot jih določa 101. člena ZPIZ-2. 7 Kamor ne šteje samostojna nabava, priprava in postrežba hrane oziroma kopanje ali tuširanje, temveč zgolj zmožnost hranjenja in preprostega umivanja.