Up-34/96

19. junij 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M.B. iz B., ki ga zastopa T.K. - B., odvetnica v M.S. na seji senata dne 19. junija 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M.B. zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 133/95 z dne 18.1.1996 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je dne 6. februarja 1996 dal ustavno pritožbo zoper sklep sodišča o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico. Pritožnik meni, da sta bili z izpodbijanim sklepom kršeni pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravica, da nihče ni obtožen za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, iz 28. člena Ustave.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Pritožnik zatrjuje dvoje: (1) da so predmet kaznivega dejanja ponareditve listin lahko le listine, ki se vodijo na podlagi zakona. Zakon, na podlagi katerega se vodijo dobavnice, bi moral biti zato naveden v obtožnici, obtožnica pa navaja le Zakon o blagovnem prometu. Ta zakon naj bi za naročilnico ne določal, da se vodi na njegovi podlagi; (2) da ni nikakršnih dokazov za kakršenkoli dogovor ali pomoč neugotovljene osebe; da grafološka ekspertiza ne potrjuje, da bi bilo ponareditev dobavnic mogoče pripisati pritožniku; da ni dokazov, da bi pridobil premoženjsko korist neugotovljenemu delavcu na bencinski črpalki.

2.Ena od predpostavk za vložitev ustavne pritožbe je izčrpanost pravnih sredstev (tretji odstavek 160. člena Ustave in prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Praviloma se lahko ustavna pritožba lahko vloži šele potem, ko so izčrpane vse redne in praviloma tudi izredne pravne poti, s katerimi se lahko popravijo ali odpravijo kršitve ustavnih pravic. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

4.Pritožnik izpodbija sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico. Tu gre za tako imenovano meritorno odločanje izven glavne obravnave. Izvenobravnavni senat mora preveriti vse pravne in dejanske vidike kazenske odgovornosti. Senat odloči, da se obtožba ne dopusti, kazenski postopek pa se ustavi, če ne gre za kaznivo dejanje, če oseba ni mogla biti kazensko odgovorna, če obstajajo procesne ovire ali če ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (prvi odstavek 277. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP). V tej fazi je potrebno dvoje: prvič, popolna ocena zadeve, vendar, drugič, na ravni, ki je nižja od popolne in pravilne razjasnitve stvari. Ker je meritoren sklep izvenobravnavnega senata v fazi kontrole obtožnice lahko le oprostilna ustavitev kazenskega postopka, izhaja iz tega sklep, da bo izvenobravnavni senat postopek ustavil le, če bo iz spisa popolnoma očitno izhajalo, da ne gre za kaznivo dejanje oziroma da je izključena protipravnost, da oseba ni mogla biti kazensko odgovorna, da obstajajo procesne ovire ali da ni dovolj dokazov niti za utemeljenost suma --, kje šele za kazensko odgovornost.

Izvenobravnavni senat se pri tem ne spušča v podrobno presojo dokazov: samo v situacijah, ko je očitno, da ne gre za kaznivo dejanje, da oseba ni mogla biti kazensko odgovorna, da obstajajo procesne ovire ali da ni zadosti dokazov za utemeljenost suma, senat kazenski postopek ustavi. Razjasnitev stanja stvari (drugi odstavek 343. člena ZKP) oziroma popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja (373. člen ZKP) je namen glavne obravnave.

5.Odločitev senata o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico pomeni torej nadaljevanje postopka z glavno obravnavo in sodbo ter pravnimi sredstvi. Ves nadaljnji postopek je namenjen dokončni razjasnitvi istih pravnih in dejanskih vprašanj, ki so bila že predmet obravnavanja izvenobravnavnega senata v fazi kontrole obtožnice. Razlika med dokončno obsodilno odločitvijo in dopustitvijo obtožbe v fazi kontrole obtožnice je le v tem, da je temelj drugi odločitvi že "zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe", temelj obsodilni sodbi pa mora biti pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje (argumentum a contrario iz 373. člena ZKP). Predmet odločitve izvenobravnavnega senata v fazi kontrole obtožnice je torej enak predmetu sodbe. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico je zato procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS izpolnjena šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo oziroma drugo odločbo, s katero se kazenski postopek konča.

6.V luči dejstva, da Ustava na ustavitev postopka - kar je tudi ena izmed možnih odločitev senata pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico - veže ne bis in idem pravne posledice (31. člen), in v luči nadaljnjega dejstva, da do učinkovitega varstva te ustavne pravice in preverjanja kršitev te pravice lahko pride samo ob dopustitvi ustavne pritožbe že v tej fazi, pa je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je ustavna pritožba ob izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 51. člena ZUstS možna tudi že zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico.

7.Iz obsega presoje izvenobravnavnega senata logično izhaja, da je namen kontrole obtožnice preprečiti škodljive posledice za obdolženca. Če je namreč obtožba neresna, šikanozna, neutemeljena itd., lahko kljub temu moralno stigmatizira obtoženca, lahko pa ima tudi (drugje določene) pravne posledice za njegov obči državljanski status. Te posledice lahko izhajajo že iz same obtožbe in to kljub ustavno postavljeni domnevi nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

8.Vprašanje, ki se postavlja v predmetnem primeru, je, kakšna je dokazna situacija, ki jo ZKP opredeljuje kot stanje zadostnosti dokazov za utemeljenost suma. Na to vprašanje je treba najprej odgovoriti s skrbno analizo ustavnih določb. V svojem 20. členu Ustava edinikrat omenja besedo "obtožnica". Če obtožnica do določenih rokov ni vložena, predpisuje Ustava, da se obdolženec izpusti. Ti ustavni roki iz prvega in drugega odstavka 20. člena se nanašajo na trajanje pripora pred vložitvijo obtožnice. Pomembno je tudi, da Ustava že pred obtožnico, torej ob odreditvi pripora, predpostavlja obstoj utemeljenega suma. Govori o "osebi, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje". Zato je logično, da ZKP za vložitev obtožnice zahteva nekaj več kot zgolj utemeljen sum.

Dikcija "zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe", je potemtakem ustavnopravno korektna.

9.Postavlja pa se vprašanje, kaj ta dikcija konkretneje pomeni. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče o tem, kakšen mora biti utemeljen sum v kazenskih zadevah. Ta sum mora biti predhoden, artikulabilen, konkreten in specifičen. Brez takega suma ne more biti niti pripora niti uvedbe kazenskega postopka (preiskave) zoper osumljeno osebo.

10.Ustavna sodišča za merilo utemeljenosti suma uporabljajo objektivno-subjektivno merilo razumnega človeka. Utemeljen je po tem kriteriju torej tisti sum, za katerega bi razumen človek menil, da je utemeljen. Utemeljenost suma še ne temelji na izrazitih dokazih.

11.Pojem dokaza pride v ozir šele v sobesedilu meritorne presoje pred sodišči. Ali je nekaj dokaz, je odvisno od pravne kvalifikacije dejanja. Dokaz je dejstvo, ki je pravno relevantno v luči zahtevanega elementa kaznivega dejanja. Zato pred meritorno pravno kvalifikacijo dejanja (s strani tožilstva ali sodišča) še ni mogoče govoriti o dokazih. Govorimo lahko le o temeljih za sum, torej o utemeljenosti suma za razliko od neutemeljenega ("nedokazanega") suma. Ti temelji za sum morajo v času kazenske preiskave prerasti v artikulirane konkretne in specifične dokaze. Biti morajo pravno fiksirani kot nekaj, kar odgovarja pravni kvalifikaciji o konkretnem kaznivem dejanju in še določneje konkretnemu zahtevanemu elementu kaznivega dejanja. Naloga preiskovalnega sodnika je, da v luči te kvalifikacije pravno artikulira tisto, kar je bilo pred preiskavo samo temelj za sum.

12.Besedna zveza "dovolj dokazov za utemeljenost suma" iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ima potemtakem v fazi kontrole obtožnice dva elementa. Kvalitativni moment dokazanosti suma pomeni eksaktno pravno kvalifikacijo v luči prvih treh točk prvega odstavka 277. člena: (1) da gre za kaznivo dejanje in da ni razlogov, ki izključujejo protipravnost (skrajna sila, silobran itd.); (2) da ni razlogov, ki izključujejo kazensko odgovornost (neprištevnost itd.); in (3) da pregon ni zastaran, da ni bilo amnestije, pomilostitve ali drugih okoliščin, ki bi izključevale pregon. Kvantitativni moment besedne zveze "dovolj dokazov za utemeljenost suma" pa se nanaša na verjetnost, ki mora biti višja od tiste, ki je vsebovana v utemeljenosti suma in ki se zahteva za sklep o preiskavi (prvi odstavek 167. člena ZKP). Kvantitativno bo ta verjetnost seveda višja že zato, ker mora biti po opravljeni preiskavi kazenska zadeva osredotočena na specifično pravno kvalifikacijo in na pravna merila iz prvih treh točk prvega odstavka 277. člena ZKP (kot zgoraj). ZKP pa utemeljeno tudi zahteva, da mora biti kazenska zadeva po opravljeni preiskavi ne le glede vseh elementov obtožbe pravno razčiščena (osredotočena), ampak tudi v višji meri dokazana.

13.Ustavno sodišče bi torej o ustavni pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico lahko odločalo, če bi pritožnik izkazal: (1) da bi s pravnomočnostjo obtožnice zanj nastale nepopravljive posledice in (2) da izvenobravnavni senat očitno ni opravil svoje naloge, opisane v zgornjih točkah obrazložitve in da je posledica tega očitna kršitev njegove ustavne pravice.

14.Pritožnik nepopravljivih posledic, ki bi nastale s pravnomočnostjo obtožnice, ne izkazuje. Ker že eden izmed pogojev za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanostjo pravnih sredstev (drugi odstavek 51. člena ZUstS), ni izpolnjen, se v presojo ostalih ni bilo potrebno spuščati.

Ustavno sodišče je po navedenem ustavno pritožbo zavrglo.

15.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič