Jedro

Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost pa je dejansko vprašanje in v okviru tega sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili (revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP), da je 60% tožnikovih zdravstvenih težav posledica slabega zdravstvenega stanja pred nesrečama, 25% pa posledica nesreče iz leta 1997. In ker te težave niso posledica škodnega dogodka (prometne nesreče z dne 1.1.1998), sta sodišči druge in prve stopnje pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode pravilno upoštevali le tisti obseg zdravljenja in posledic, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v prometni nesreči dne 1.1.1998, katero je povzročil zavarovanec tožene stranke, utrpel udarnino prsnega koša in izvin vratu. S pravnomočno sodbo mu je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 900.000 SIT (500.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 100.000 SIT za strah in 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in odškodnina za premoženjsko škodo v višini 19.320 SIT. Višji tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen.

Revizijo je tožeča stranka vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Revident še navaja, da sodišči prve in druge stopnje pri odmeri višine odškodnine nista upoštevali teorije adekvatne vzročnosti in bi morali kljub poprej obstoječim degenerativnim spremembam v tožnikovi vratni hrbtenici celotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti šteti kot izključno posledico v škodnem dogodku zadobljenih telesnih poškodb. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 4798,86 EUR (prej 1.150.000 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskih mnenjih, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v vsakdanjem življenju tožnika v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Revizija neutemeljeno zatrjuje zmotno uporabo prava v zvezi z mnenjem pritožbenega sodišča, da tožniku ne gre večja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker so druge težave pri tožniku posledica degenerativnih sprememb in druge prometne nesreče. Vzročna zveza je sicer res lahko tudi pravno vprašanje. Vendar je podlaga za oceno, ali je določena škoda, ki jo trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe, vselej dejanska. Brez naravne vzročnosti praviloma tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost pa je dejansko vprašanje in v okviru tega sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili (revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP), da je 60% tožnikovih zdravstvenih težav posledica slabega zdravstvenega stanja pred nesrečama, 25% pa posledica nesreče iz leta 1997. In ker te težave niso posledica škodnega dogodka (prometne nesreče z dne 1.1.1998), sta sodišči druge in prve stopnje pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode pravilno upoštevali le tisti obseg zdravljenja in posledic, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Iz povedanega izhaja, da je naziranje pritožbenega sodišča pravilno, da ima podlago v izvedenskem mnenju dr. J. P. in da je v skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala v zvezi s tem vprašanjem (glej sodbe VS npr. II Ips 572/2002, II Ips 303/96).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.