Jedro

Če je toženec kupnino plačal, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Z izpolnitvijo obveznost preneha (295. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Tožbeni zahtevek je denarni zahtevek. S postavitvijo zahtevka je tožeča stranka opredelila tudi vrednost kupnine, ki jo zahteva, in o tem zahtevku je moralo sodišče odločiti (2. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da mu tožena stranka plača 4.000.000,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je bil njen tožbeni zahtevek zmotno zavržen oz. zastaran. Zmotno je stališče obeh sodb, da tožeča stranka ni uporabila potrdila z dne 26.12.1970 že v prejšnjih postopkih. To potrdilo je pravzaprav pogodba, ki pa je dospela v plačilo šele 15.1.1993. V tem potrdilu je jasno zapisano, da bo toženec plačal zemljišče po dokončni izmeri in po vrednosti in valuti na dan izmere. To pa se je zgodilo prav 15.1.1993. Šele s tem sklepom so postale površine znane, medtem ko cena še danes ni znana, saj je zato tožeča stranka v tožbi predlagala izvedbo dokazov z izvedencem cenilcem. Vrednost, ki jo je navedla firma A. po telefonu, je le vrednost, ki je bila potrebna zaradi označbe vrednosti spornega predmeta. Tožbeni zahtevek pa tudi ni preuranjen, saj cene še do danes niso znane. Neresna in nelogična je domneva, da naj bi toženec vse že plačal. Za dolgotrajnost postopka ni odgovorna tožeča stranka, temveč sodišče, ki je toliko časa odločalo o tako enostavni zadevi. Navaja še, da je njen sin ravnal v soglasju s tedanjim sodnikom I. Z., ki je bil mnenja, da je treba počakati, dokler ne bodo določene površine in vrednosti. Predlaga zaslišanje obeh. Zemljišče je toženec dobil in je tudi vedel, da ga bo moral izmeriti in plačati. Ker tega ni storil, sta sodišči odločili materialnopravno zmotno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbi (potrdilu) med tožencem in pravnim prednikom tožnice z dne 26.12.1970. Iz te pogodbe pa izhaja, da je toženec pridobil polovico parcele št. 5428/10 za gradnjo stanovanjske hiše. Tožeča stranka se na to pogodbo nenehno sklicuje, nikoli pa ne omenja njenega predmeta, tj. parcele, na katero se nanaša (samo na parcelo št. 5428/10 in nobeno drugo!). Da je to parcelo toženec plačal, je bilo ugotovljeno v pravdnem postopku, ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v K., enoto v ..., pod opr.št. P 364/79. Navedeno pravdno zadevo (spis) je sodišče kot dokaz uporabilo tudi v tem postopku. Tožnik v reviziji ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izvedbo tega dokaza. Če pa je tako, mora revizijsko sodišče šteti, da je ta ugotovitev kot del dejanskega stanja točna. Določba 3. odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku prepoveduje preizkus dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji.

Preizkus materialnega prava mora zato izhajati prav iz te ugotovitve. Preizkus je pokazal, da je odločitev pravilna. Če je toženec kupnino plačal, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Z izpolnitvijo obveznost preneha (295. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Druga pravna razmerja, ki so nastala pozneje, to je po pogodbi z dne 26.12.1970, in ki se nanašajo na druga zemljišča in ne na parcelo št. 5428/10, niso predmet tega postopka in zato o njih tudi revizijsko sodišče ni smelo razsojati.

Revident sodiščema tudi zmotno očita, da sta tožbeni zahtevek zavrgli oziroma zavrnili zaradi zastaranja. Sodišči o zastaranju nista odločali. Prav tako nista ugotovili, da je zahtevek preuranjen.

Revident od sodišč tudi neutemeljeno zahteva oceno vrednosti oz.

kupnine za sporno zemljišče. Tožbeni zahtevek je denarni zahtevek. S postavitvijo zahtevka je tožeča stranka opredelila tudi vrednost kupnine, ki jo zahteva, in o tem zahtevku je moralo sodišče odločiti (2. člen ZPP).

Neupoštevna je nadalje trditev, da je bil sodnik I. Z. tisti, ki je sugeriral tožeči stranki, naj še počaka, češ da še niso določene površine in vrednosti spornega zemljišča. Predlaganje novih dokazov v revizijskem postopku ni dovoljeno (primerjaj 387. člen ZPP). Ne glede na to pa tudi ta trditev sodi med tiste, s katerimi tožeča stranka uveljavlja plačilo za drugo zemljišče, ki je bilo pridobljeno pozneje, in se tako ne nanaša na ta spor.

Revizijsko sodišče je končno po uradni dolžnosti preizkusilo, ali sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da navedene procesne kršitve med postopkom ni bilo. Ker torej revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.