Jedro

Predmetni postopek je usmerjen v ugotavljanje zmožnosti izraziti pravo poslovno voljo, sedaj že pokojne osebe, v določnem časovnem obdobju njenega življenja. Posledično je izključena možnost neposrednega pregleda, diagnostike ter zaslišanja te osebe kot pogodbene stranke. Sodišče druge stopnje zato sprejema stališče, da je v obravnavani zadevi na mestu uporaba znižanega dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti. Ta zahteva, da tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaže, da je verjetnost, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe nerazsodna, večja od verjetnosti, da je bila v tem trenutku zmožna razsojati. Ali je tožnica temu dokaznemu standardu zadostila, pa izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa SV 589/2027 in pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 12. 2017 (v nadaljevanju sporna pogodba), na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 12/17, 12/24, 36, 39, 40/1, 40/2, 41, 45/1, 45/346, 48, 49, 63/4, 63/5 in 63/6, vse k.o. X. in na nepremičnini parc. št. 271/1 k.o. Y. ter zahtevek na izbris te vknjižbe. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri zgornjih nepremičninah ter stroškovni zahtevek tožnice (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencem povrniti njihove pravdne stroške v celoti (II. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da naj bi bila zapustnica sposobna razumeti pomen svojih dejanj in izjaviti poslovno voljo, utemeljijo na podlagi izpovedi različnih prič, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske Fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta ga podali dr. A. A. in dr. B. B. (v nadaljevanju izvedensko mnenje Komisije). Takšna dokazna ocena pa ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo izvedenskemu mnenju Komisije, pri tem pa svoje odločitve niti ni pretehtalo ter je obrazložilo. Pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo medicinske dokumentacije ter ni dokazno ocenilo izpovedi priče C. C., ki je bila osebna zdravnica zapustnice v času sklenitve sporne pogodbe. Stališča ni zavzelo tudi glede navedb tožnice, da iz mnenja Komisije izhaja, da je možno hipotetično sklepati, da bi zapustnica lahko razumela vsebino pogodbe, ki ni bila zahteva, ob miselnem naporu, ki ni bil večji od običajnega, pri čemer je tožnica večkrat izpostavila, da sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju presega običajni miselni napor. Prav tako se ni opredelilo do zapisov v zapustničinem zdravstvenem kartonu. Zaključki prvostopenjskega sodišče ne ustrezajo dejanskemu stanju, saj je nekritično sledilo izpovedim prič ter pristransko povzelo zaključke izvedenk, pri čemer pa ni ocenilo ključnih dokazov ter opravilo kritične ocene izvedenskega mnenja. Iz zdravniškega kartona zapustnice izhaja, da je nevrolog pri njej že dne 24. 4. 2014 ugotovil kognitivni upad, 1. 12. 2014 pa je bila hospitalizirana zaradi likvorske diagnostike z navedbo, da gre za kognitivni upad in najverjetneje za Alzheimerjevo demenco. Ta diagnoza je v njenem kartonu nato zavedena v letu 2016. 25. 10. 2016 je nevrolog zaradi zdravljenja Alzheimerjeve demence svetoval še dodatno jemanje zdravila Ebixa, ki se uporablja za zdravljenje bolnikov z zmerno do hudo Alzheimerjevo boleznijo. Dne 25. 10. 2017 pa je nevrolog ugotovil napredovalo demenco, zaradi katere je bila pokojna povsem odvisna od tuje nege in pomoči. Vsi navedeni zapisi izhajajo in časa pred sklenitvijo sporne pogodbe, ker ti temeljijo na preiskavah in diagnostiki takrat še živeče zapustnice, pa jih izjave prič brez ustreznega strokovnega znanja za prepoznavanje demence ne morejo omajati, še manj pa to lahko storijo izpovedi pravdnih (toženih) strank, saj te imajo interes, da se tožbeni zahtevek zavrne. Nasprotno pa je dokazna ocena zdravniškega kartona povsem izostala, čeprav njegova vsebina temelji na zdravstveni dokumentaciji, s katero je po stališču pritožbe objektivno izkazano dejstvo, da je zapustnica že od leta 2014 bolehala za Alzheimerjevo demenco. Zapisov in ugotovitev osebnega zdravnika ter nevrologa, ki sta zapustnico osebno obravnavala, ne morejo izpodbiti ugibanja izvedencev, ki zapustnice niso mogli pregledati. Zaključek sodišča, da je bila zapustnica sposobna razumeti pomen zahtevne pogodbe, kljub dejstvu, da je imela v času njene sklenitve diagnosticirano napredovalo demenco in ugotovljen kognitivni upad, je zato najmanj preuranjen, saj sodišče prve stopnje do teh dejstev sploh ni zavzelo stališča.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da si izpovedi prič diametralno nasprotujejo. Kljub temu pa prvostopenjsko sodišče nato navaja, da iz izpovedi prič naj ne bi izhajalo, da je bila zapustnica nerazsodna. Na osnovi česa je prišlo do takšnega zaključka, sodišče ne pojasni. Tožnica je že tekom postopka izpostavljala, da so izpovedi večine prič neodločilne, saj te nimajo strokovnega znanja za ocenjevanje kognitivnih sposobnosti in znakov demence. Na osnovi zaslišanj prič sodišče prve stopnje zato povsem neutemeljeno zaključi, da zapustnica ni kazala znakov demence. To velja sploh, ko ni upoštevalo izpovedi bistvenih prič, to je obeh osebnih zdravnic zapustnice, vsebina katerih je tudi v celotni skladna z zdravstveno dokumentacijo zapustnice. Zdravnica Č. Č. je izpovedala, da v času podpisa sporne pogodbe ni bila zdravnica zapustnice, da pa je ta že bolehala za demenco, ko je kasneje prišla v njeno ambulanto. Izpovedi D. D., ki je bila osebna zdravnica zapustnice v času podpisa sporne pogodbe, pa prvostopenjsko sodišče sploh ni dokazno ocenilo. Iz njene izpovedi pa izhaja, da je zapustnica že v letu 2014 imela diagnosticirano Alzheimerjevo demenco ter kognitivni upad.

Sodišče prve stopnje najprej navaja, da se ni oprlo na izvedensko mnenje izvedenca E. E., saj pri sodišču ni vzbudil občutka prepričanosti. Zato je pridobilo še izvedensko mnenje Komisije, iz katerega izhaja, da je bila pri pokojni 2. 10. 2017 postavljena diagnoza napredovale Alzheimerjeve bolezni ter da iz v dokaz predložene zdravstvene dokumentacije ni mogoče z gotovostjo zaključiti stanja njene volje (ob sklenitvi sporne pogodbe), možno pa je sklepati, da je bila v tej fazi bolezni sposobna izraziti svojo voljo. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju z dejanskim stanjem ter je tudi notranje protislovna. Oseba z napredovalo demenco po prepričanju pritožbe namreč več ni sposobna izraziti svoje volje. Zraven navedenega sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča glede same vsebine izvedenskega mnenja, kljub temu, da so bile ugotovitve v njem same s seboj v nasprotju in v nasprotju z razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo, ki temelji na dejanski diagnostiki zapustnice. Izvedenki sta namreč navajali, da je možno hipotetično sklepati, da bi zapustnica lahko razumela vsebino pogodbe, ki ni bila zahtevna, ob miselnem naporu, ki ni bil večji od običajnega. V zvezi s tem pritožba opozarja, da pogodba o dosmrtnem preživljanju vsekakor presega običajni miselni napor, zaključek o tem pa ni naloga izvedenk, temveč sodišča, ki se do tega vprašanja ni opredelilo. Nepravilen in nelogičen je tudi zaključek izvedenk, da starejša oseba z Alzheimerjevo boleznijo ter tudi brez nje pri tej starosti potrebuje pomoč pri napotitvi na različne preglede v druge zdravstvene ustanove. Zapis v zdravstvenem kartonu se namreč ne nanaša na napotitve na zdravniške preglede, temveč na nevrološko oziroma psihološko stanje pokojne. Nenazadnje ne gre spregledati, da sta izvedenki navedli, da iz zapisa Klinike za nevrologijo za obdobje od 11. 6. 2014 do 13. 6. 2014 izhaja navedba, da je kognitivni upad pri zapustnici izrazit. Na čem temelji zaključek, da naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da je verjetnost, da je bila zapustnica v času sklenitve sporne pogodbe sposobna razsojati in je lahko izrazila svojo voljo, večja od verjetnosti, da ni bila razsodna, pa iz vsebine izpodbijane sodbe ne izhaja. Takšna ugotovitev zato ni le napačna, temveč tudi neobrazložena. ZPP ne vsebuje dokaznih pravil, zato poslovne (ne)sposobnosti ni potrebno vedno ugotavljati s sodnim izvedencem ustrezne stroke. Odločitev, ali bo takšnemu mnenju sledilo, je sicer v pristojnosti sodišča, vendar pa mora taka odločitev sloneti tudi na presoji ostalih dokazov in mora biti hkrati ustrezno obrazložena. Tega pa prvostopenjsko sodišče ni storilo in je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, brez da bi pretehtalo in obrazložilo svojo odločitev. To velja sploh, ko pri tem ni upoštevalo medicinske dokumentacije pokojne. V obravnavani zadevi gre za primer, kjer osebni pregled osebe več ni mogoč, zato je ključna zdravstvena dokumentacija zapustnice iz časa pred sklenitvijo sporne pogodbe. Pomena ugotovitev nevrologov ter drugih specialistov, ki so posledica dejanske diagnostike, pa po stališču pritožbe ni mogoče zmanjšati z izpovedbami prič, ki niso strokovno usposobljene. Teh zapisov in zaključkov ne morejo omajati niti kasnejše navedbe izvedenca, ki pregleda osebe več ni mogel opraviti. Tudi iz izvedenskega mnenja samega izhaja, da je sklepanje izvedenk hipotetično ter da iz priložene zdravstvene dokumentacije ni mogoče zanesljivo sklepati, kdaj je pokojna izgubila možnost razsojanja. Odločitev sodišča, da je bila zapustnica ob podpisu pogodbe sposobna razumeti vsebino in pravne posledice podpisa takšne zahtevne pogodbe, bi morala imeti podlago v izvedenih dokazih, ki izkazujejo standard verjetnosti, vendar je nima. Zaključki izvedenk dopuščajo sklepati kvečjemu, da je bila ob miselnem naporu, ki ni večji od običajnega, sposobna razumeti vsebino in posledice nezahtevne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v danem primeru neutemeljeno in pristransko povzelo navedbe izvedenk, da takšna pogodba naj ne bi predstavljala zahtevne pogodbe, ki presega običajni miselni napor, brez da bi samo zavzelo stališče o tem ter ga ustrezno obrazložilo. Zaradi površne dokazne presoje je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sklicevanje na mnenje izvedenk ne more nadomestiti naloge sodišča, da izvede celostni dokazni postopek, sprejeme zaključke in jih ustrezno obrazloži. Sodba, ki kakor obravnavana brez dokazne ocene zgolj v celoti povzema (napačen in nasprotujoč si) zaključek pridobljenega izvedenskega mnenja, pa je neobrazložena, arbitrarna in se zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, s takšnim postopanjem pa hkrati poseglo v ustavne pravice tožnice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, pri čemer naj sodišče prve stopnje o pritožbenih stroških tožnice odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških in jih naloži v plačilo tožencem, v primeru zamude s pripadki.

3.Prvi toženec in druga toženka na pritožbo tožnice nista odgovorila, tretji toženec pa v pritožbenem odgovoru v celoti povzema stališča pritožbe in se zavzema za njeno ugodno rešitev. Priglaša stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu se kot utemeljena pokaže pritožbena graja prvostopenjske dokazne presoje kot neskladne s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP. Pritrditi pa je pritožbi tudi, da je prvostopenjsko dokazno vrednotenje do te mere pomanjkljivo, da je procesna kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP prerasla v že uradoma upoštevano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko izpodbijane sodbe, zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ni mogoče preizkusiti. Ker se sodišče prve stopnje ni argumentirano ukvarjajo z navedbami tožnice glede pravno odločilnih dejstev oziroma s temi dejstvi povezanimi pripombami tožnice na zaključke izvedencev ter se ni opredelilo do njenih pravnih naziranj, je poseglo tudi v pravico pravdnih strank do izjave ter obravnavanja, kar vse je narekovalo odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.

6.Odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku, ki po svoji pravni naravi ustreza izbrisni tožbi (243. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1), je odvisna od, med pravdnima strankama spornega dejstva, ali je bila pokojna F. F. ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju (557. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), v obliki notarskega zapisa SV 589/2017 dne 13. 12. 2017 (priloga A5), sposobna razsojati in posledično dejansko razumeti vsebino ter pravne posledice pravnega posla, v zvezi s katerim je izjavila poslovno voljo. V smeri razjasnitve te okoliščine je sodišče prve stopnje izvedlo obširni dokazni postopek. V okviru tega je zaslišalo pravdne stranke, pridobilo pisne izjave s strani obeh sprtih strani predlaganih prič ter te priče tudi neposredno zaslišalo. Prav tako je vpogledalo v zdravstveno dokumentacijo pokojne ter pridobilo dve izvedenski mnenji medicinske stroke (izvedensko mnenje specialista psihiatra dr. E. E. ter izvedensko mnenje Komisije, ki sta ga za to izvedensko institucijo pripravili specialistka psihiatrinja dr. A. A. ter specialistka nevrologinja dr. B. B.), ki sta bili obe dopolnjeni še z neposrednim zaslišanjem izvedenk na naroku. Tehtno pa pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje tako izvedenih dokazov ni pretehtalo skladno z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP. S citirano določbo je pravdnem postopku uveljavljen princip proste dokazne presoje. Prosta presoja dokazov je miselni proces sodišča, ki se opravi v več fazah. Argumenti sodišča v okviru dokaznega ocenjevanja morajo biti razumljivi, racionalno in obče sprejemljivi, prepričljivi ter logično preverljivi. Takšno raven bo dokazna ocena sodišča dosegla, kadar bo sodišče ob uporabi pravil logičnega sklepanja, znanosti in stroke, kadar je, kot v obravnavanem primeru, v postopek pritegnilo izvedenca, ter splošnega izkustva, najprej kritično presodilo vsak dokaz posebej, nato pa vsak dokaz v razmerju do drugih dokazov, ki govorijo bodisi v prid obstoju oziroma neobstoju določenega pravno relevantnega dejstva, upoštevaje pri tem tudi celotno procesno dogajanje. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene v izpodbijani sodbi tudi niso obrazloženo obravnavana vsa za odločitev ključna dejstva. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje hkrati poseglo v pravico pravdnih strank do izjave ter obravnavanja (bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki se abstraktno varovana na ustavni ravni (22. člen URS) v pravdnem postopku neposredno uresničuje skozi načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS namreč ne izhaja zgolj pravica pravdne stranke, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, temveč tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi sodne odločbe opredeli do tistih navedb pravdnih strank, ki so odločilnega pomena za odločitev v zadevi ter do izraženih nosilnih pravnih naziranj. Pomembno je, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo ter jih je obravnavalo in jih ni morebiti prezrlo. O tem pa v obravnavani zadevi v zvezi s tehtnimi pripombami tožnice ni mogoče govoriti, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

7.Predmetni postopek je usmerjen v ugotavljanje zmožnosti izraziti pravo poslovno voljo, sedaj že pokojne osebe, v določnem časovnem obdobju njenega življenja. Posledično je izključena možnost neposrednega pregleda, diagnostike ter zaslišanja te osebe kot pogodbene stranke. Sodišče druge stopnje zato sprejema stališče, da je v obravnavani zadevi na mestu uporaba znižanega dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti. Ta zahteva, da tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaže, da je verjetnost, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe nerazsodna, večja od verjetnosti, da je bila v tem trenutku zmožna razsojati. Ali je tožnica temu dokaznemu standardu zadostila, pa izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da so izpovedi prič o psihičnem stanju pokojne v času sklenitve sporne pogodbe subjektivnega značaja ter da so priče izpovedale skladno z zatrjevanji stranke, ki je njihovo zaslišanje predlagala, torej njej v korist, in so izjave prič diametralno nasprotne. Enako so po pregledu sodnega spisa zaznali tudi vsi v postopek pritegnjeni izvedenci (izvedenec E., predvsem pa izvedenki, ki sta pripravili mnenje Komisije) in posledično pojasnili, da so oceno o razsodnosti zapustnice v času sklenitve sporne pogodbe podali izhajajoč iz zdravstvene dokumentacije zanjo, upoštevali pa so tudi izpovedi prič, ki so stanje zapustnice v kritičnem času lahko ocenile z vidika medicinske stroke (osebni zdravnici pokojne D. D. in Č. Č. ter tudi patronažna sestra G. G.). Pri tem ni odveč dodati, da te priče s pravdnimi strankami tudi niso v tesnejšem odnosu (na primer sorodstvenem, prijateljskem, sosedskem), ki bi govoril v prid interesni povezanosti z njimi. Pritožba tehtno opozarja, da je sodišče prve stopnje kljub izpostavljenemu dokazno sprejelo izpovedi prič, ki so izpovedale, da je bila pokojna v času sklenitve sporne pogodbe sposobna razsojati, zgolj z argumentom, da so te priče v večini (pri tem velja pripomniti, da so toženci v zaslišanje predlagali bistveno večje število prič v primerjavi s tožnico) in brez da bi zavzelo stališče o tem, kakšno dokazno vrednost oziroma težo imajo izpovedi v postopku zaslišanih prič ter brez da bi izpovedi prič argumentirano dokazno ovrednotilo tudi v razmerju do drugih v postopku izvedenih dokazov. Od teh velja izpostaviti predvsem zdravstveno dokumentacijo za pokojno ter izvedenski mnenji z dopolnitvama, ki po analizi zdravstvene dokumentacije za pokojno ter po obravnavanju tehtnih pripomb oziroma pomislekov pravdnih strank v tej zvezi oziroma v zvezi s spornim vprašanjem, nudita objektivni vpogled v sposobnost razsojanja zapustnice v kritičnem času. Prav ima pritožba tudi, da je sodišče prve stopnje zaključek izvedenskega mnenja Komisije (ki naj bi bil skladen s predhodno pridobljenim izvedenskim mnenjem dr. E., pri čemer je tudi na tem mestu argumentirana primerjava stališč izvedencev v celoti izostala), da je verjetnost, da je bila pokojna v času sklenitve sporne pogodbe sposobna razsojati, večja od verjetnosti, da je bila v tem času nerazsodna, sprejelo nekritično in brez opravljenega vrednostnega tehtanja skladno s procesnimi navodili v 8. členu ZPP in posledično tudi brez pravne presoje, za katero je kompetentno le razpravljajoče sodišče.

8.Vloga sodnega izvedenca v pravdnem postopku je v tem, da sodišču pomaga pri razjasnitvi za odločitev o zahtevku pravno relevantnih dejanskih okoliščin, kadar je za to potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavani zadevi je bila izvedencem celostno gledano sicer zastavljena naloga, da se, izhajajoč iz zdravstvene dokumentacije za pokojno ter upoštevaje druge, z vidika stroke, pomembne okoliščine, ki jih je moč razbrati iz podatkov sodnega spisa, opredelijo o spodobnosti razsojanja zapustnice v času sklenitve sporne pogodbe, kar so izvedenci tudi storili. Kljub temu pa je vprašanje, ali je bila pokojna ob sklenitvi sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju sposobna razsojati v tej meri, da je lahko razumela vsebino ter pravne posledice tega pravnega posla, pravno vprašanje. Zato je zaključke, po izvedbi dokaznega postopka in opravljenem vrednostnem tehtanju vseh izvedenih dokazov, skladno z določbo 8. člena ZPP, sicer ob strokovni podpori izvedenca, argumentirano dolžno sprejeti sodišče. Takšne celovite dokazne presoje ter na to navezujočega se pravnega sklepanja pa izpodbijana sodba ne ponudi. Zgolj s povzemanjem sklepnih stališč izvedencev oziroma mnenja Komisije glede zapustničine sposobnosti razsojanja, brez vsakršnega dokaznega vrednotenja tega mnenja tako kot samostojne kompleksne celote kot v razmerju do drugih izvedenih dokazov, upoštevaje pri tem celotno procesno dogajanje, je sodišče pravno presojo v zadevi prepustilo izvedencem medicinske stroke. Zato izpodbijana sodba ni opremljena z razlogi o odločilnih dejstvih, ki bi omogočali njen pritožbeni preizkus kot skladne razumske celote, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

9.Tožnici je pritrditi, da sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja Komisije ni analiziralo in se (posledično) tudi ni opredelilo do medicinske dokumentacije pokojne, ki je v mnenju Komisije sicer podrobno argumentirano obravnavana. Drži, kot izpostavlja pritožba, da je tožnica že v postopku na prvi stopnji izpostavila določene, za presojo razsodnosti pokojne v kritičnem času, relevantne zapise v zdravstvenem kartonu pokojne, ki so temeljili na izvidih specialistov. Pregled izvedenskega mnenja Komisije ter njegove dopolnitve z zaslišanjem izvedenk na naroku pokaže, da sta izvedenki, ob analizi izvidov za pokojno (pritožba sama navaja, da so zapisi v ambulantnem kartonu skladni z specialističnimi izvidi pokojne oziroma te izvide korektno povzemajo), obrazloženo obravnavali vse okoliščine, na katere je opozarjala tožnica. Kljub temu, pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe do teh, za pravno presojo relevantnih okoliščin, ki jih tožnica ponavlja tudi v predmetni pritožbi, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo tudi izpoved osebne zdravnice pokojne v času sklenitve sporne pogodbe, priče C. C., katera je imela možnost neposrednega zaznavanja psihičnega stanja zapustnice v kritičnem obdobju. Neposredno spoznavno zmožnost je imela tudi zapustničina kasnejša osebna zdravica Č. Č. Izpoved le-te pa sodišče prve stopnje povzame zgolj parcialno in je tudi dokazno posebej ne ovrednoti. Iz izvedenskega mnenja Komisije, kjer se izvedenki opredelita do izpovedi te priče, izhaja, da je iz psihičnega stanja pokojne, kot ga je zaznala Č. Č. (pokojna je bila prvič v njeni ambulanti 27. 11. 2018), (ob pravilih logičnega sklepanja) mogoče sklepati tudi o njeni (ne)sposobnosti razsojanja v času sklenitve sporne pogodbe. Nenazadnje pa pritožnica utemeljeno izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o tem, ali pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavlja zahtevno pogodbo, ki terja večji miselni napor oziroma ali je njena sklenitev v okoliščinah obravnavanega primera terjala večji miselni napor, kot ga je pokojna dejansko zmogla. Pritrditi ji velja, da gre pri izpostavljenem za pravno vprašanje, ki ga je dolžno argumentirano obravnavati razpravljajoče sodišče, pri čemer mu stališča izvedenk v tej zvezi nudijo strokovno oporo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje vzelo na znanje in se soočilo z navedbami tožnice glede pravno odločilnih okoliščin ter v tej zvezi podanimi pripombami na izvedensko mnenje Komisije. Prav tako pa iz prvostopenjske argumentacije ni mogoče razbrati, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do, za predmetno odločitev, ključnih pravnih naziranj tožnice (zahtevnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju).

10.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. Glede na naravo ugotovljenih procesnih kršitev, ko ob izostanku praktično celotnega dokaznega vrednotenja upoštevaje določbo 8. člena ZPP izpodbijana sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, pravdnim strankam pa je bila ob enem kratena tudi pravica do izjave, bi drugačna odločitev namreč pregloboko posegla v pravico pravdnih strank do obravnavanja na dveh instancah in s tem v pravico do pritožbe kot ustavno varovanih procesnih jamstev (22. in 25. člen URS). Ob takšni odločitvi bi bilo sodišče druge stopnje namreč tiso, ki bi prvič opravilo celovito dokazno vrednotenje v zadevi, zavzelo razloge glede vseh pravno odločilnih dejstev ter nato glede na ugotovljen dejanski substrat ob uporabi relevantnih določb materialnega prava odločilo o postavljenem zahtevku. Ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje pa ne bo bolj ekonomično zgolj s stroškovnega vidika, temveč tudi upoštevaje časovno komponento, saj je sodišče prve stopnje po neposredno izvedenem dokaznem postopku v boljšem spoznavnem položaju kot naslovno sodišče.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

12.V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje sledilo v zgornji obrazložitvi izpostavljenim stališčem pritožbenega sodišča. Ugotovljene procesne kršitve bo odpravilo tako, da bo dosledno spoštovalo metodološke napotke za dokazno vrednotenje v 8. členu ZPP in skladno s temi kritično pretehtalo vse v postopku izvedene dokaze. Pri tem naj ne izostane tudi ocena dokazne teže posameznih dokazov, vključno z izpovedbami pravdnih strank, ki so v izpodbijani sodbi povsem prezrte. Dokazno presojo naj prvostopenjsko sodišče izčrpno argumentira, v tem okviru pa naj zaradi spoštovanja pravice do izjave ter enakega varstva pravic pred sodiščem obrazloženo obravnavano tudi vse s strani pravdnih strank izražene tehtne pomisleke oziroma podane pripombe na izvedensko mnenje Komisije. Iz navedenega ne izhaja obveznost, da sodišče argumente pravdnih strank glede ključnih okoliščin primera sprejme, temveč mora iz obrazložitve sodne odločbe izhajati, da se je s temi navedbami seznanilo in jih vsebinsko obravnavalo. Po opravljenem celovitem dokaznem vrednotenju, pri katerem naj ne izostanejo izpovedi prič, ki so imele z vidika medicinske stroke neposredno možnost oceniti psihično stanje pokojne v kritičnem času, spregledati pa ne gre tudi izpovedi notarja, pa naj sodišče prve stopnje glede na sprejete zaključke o pravno odločilnih dejstvih, pristopi k pravni presoji postavljenega tožbenega zahtevka. V tem okviru naj obravnava tudi s strani tožnice izražena pravna naziranja.

-------------------------------

18. člen ZPP: "Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

25. člen ZPP: "(1) Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. (2) o tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi.

3A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 60 in 61.

4V postopek pritegnjeni izvedenci tudi sami zastopajo stališče, da psihičnega stanja pokojne v kritičnem času ni mogoče oceniti z gotovostjo.

5Tožnica je navajala, da je bil pri pokojni že v aprilu 2014 ugotovljen kognitivni upad, decembra istega leta pa je bila hospitalizirana zaradi likvorske diagnostike z navedbo, da gre najverjetneje za Alzheimerjevo demenco. V letu 2016 iz zdravstvenega kartona za pokojno izhaja diagnoza Alzheimerjeva demenca, oktobra 2016 pa je nevrolog svetoval dvotirno zdravljenje z dodatnim antidementivom, ki se uporablja za zdravljenje zmerne do hude Alzheimerjeve bolezni. Dva meseca pred sklenitvijo sporne pogodbe, to je oktobra 2017, je nevrolog pri pokojni ugotovil napredovalo demenco, zaradi katere je bila popolnoma odvisna od tuje nege in pomoči.

6Izvedenki sta se opredelili do pri pokojni ugotovljenega kognitivnega upada, razlogov za njeno hospitalizacijo decembra 2014, vključno s predstavitvijo rezultatov opravljenih preiskav. Časovno sta opredelili, kdaj je bila pokojni postavljena diagnoza Alzheimerjeva demenca in podali pojasnila v zvezi z uvedenim dvotirnim zdravljenjem. Opredelili sta se tudi do v izvidu nevrologa iz oktobra 2017 ugotovljene napredovale demence ter zavzeli stališče tudi glede potrebe pokojne po tuji negi in pomoči. Ob tem ni odveč dodati, da sta izvedenki vsebinsko obravnavali vsak specialistični izvid pokojne in se opredelili tudi do zapisa Klinike za nevrologijo o izrazitem kognitivnem upadu zapustnice ob hospitalizaciji od 11. 6. 2014 do 13. 6. 2014.

7Po predstavitvi vsebine pogodbe o dosmrtnem preživljanju skladno s 557. členom OZ s strani tožničinega pooblaščenca sta izvedenki zavzeli stališče o tem, v kakšnih okoliščinah je bila pokojna sposobna razumeti njeno vsebino ter pravne posledice. O tem, ali so bile te okoliščine v obravnavanem primeru, ko se je sporna pogodba sklepala pred notarjem, izpolnjene, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.