Jedro

Tožnik je potem, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi prekrška, ki je bil storjen z njegovim vozilom v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta, pri toženi stranki dosegel stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek. S takšnim ravnanjem je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1, saj je z lažnim prikazovanjem dejstev, prikrivanjem, selektivnim informiranjem in spravljanjem v zmoto, z namenom, da bi se razbremenil odgovornosti za cestnoprometni prekršek in plačila globe in si pridobil premoženjsko korist v višini plačila za delo in povračila stroškov prevoza na delo, spravil v zmoto toženo stranko, da mu je izplačala plačilo za delo in stroške prevoza ter sodišče, da je v škodo proračuna RS, kamor se stekajo plačila izrečenih glob za cestno prometne prekrške, postopek zoper njega ustavilo.

Tožnik je določenega dne neupravičeno in v nasprotju s predpisi in delovnimi obveznostmi dostopal do registra davčnih zavezancev in se seznanjal z osebnimi podatki in podatki, ki predstavljajo davčno tajnost, brez dovoljenja fizičnih oseb, na katere se ti podatki nanašajo, brez zakonitega dopustnega namena vpogleda tako, da je lažno vpisoval navidezni razlog vpogleda, in sicer naključne oziroma izmišljene številke zadev z namenom, da bi se izognil sumu delodajalca, da je vpogled neupravičen, čeprav zadev teh fizičnih oseb ni imel v reševanju. S tem je kršil navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1. Njegovo ravnanje predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepoma. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega ostavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 12. 11. 2014 nezakonita, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 26. 9. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečnih plač v višini 3.028,56 EUR mesečno, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in davke po zakonu, neto znesek plače pa do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec izplačati tožniku, vključno z zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je bila kršena tožnikova pravica do obrambe in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, saj v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v izredni odpovedi očitki niso bili konkretizirani. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik in njihovo zaslišanje zavrnilo kot neverodostojno. Poudarja, da sodišče ne more vnaprej vedeti, kaj bo priča izpovedala, prav tako pa tudi ne ali bo njena izpoved prepričljiva. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaslišalo le priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ne pa tudi prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik in bi lahko izpovedale v njegov prid. Sodišče prve stopnje bi lahko opravilo skrbno dokazno oceno le, če bi predlagane priče zaslišalo. Tožnik je priče predlagal pravočasno in ker postopek pri delodajalcu ni predviden kot dokazni postopek, so očitki sodišča prve stopnje o tem, da bi moral tožnik dokazne predloge podati že pri delodajalcu neupravičeni. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do tega, da je tožnik v istem letu storniral tudi druge termine dovolilnic (npr. 11. 9. in 13. 9.), kar kaže na to, da je šlo za običajen postopek. Priča A.A. je potrdila, da so izpise ur prejemali sredi meseca za prejšnji mesec in tudi, da je bilo nekaj vsakdanjega, da so uslužbenci pozabljali kartice za evidenco delovnega časa in so to kasneje urejali. Zato ni nenavadno, da je tožnik nepravilnosti v zvezi z izpisom ur za september 2013 urejal med 15. 10. in 17. 10. 2013. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, po stališču pritožbe izhaja, da je sodišče najprej sprejelo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in nato iskalo razloge za potrditev svoje vnaprej sprejete odločitve. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj dvomi, da je tožnik šele v četrtek popoldne ugotovil, da grozdje ni zrelo in so zaradi tega preložili trgatev. Toženka ni predložila zanesljivega dokaza, sodišče prve stopnje pa je vseeno zaključilo, da tožnika dne 20. 9. 2013 ni bilo na delovnem mestu, čeprav je dokazno breme na toženki. Toženka bi lahko predložila posnetke video nadzora, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je vložila toženka (verjetno: tožnik?), saj je takratna direktorica B. C. že v januarju 2014 (23. 1. 2014) pisala Generalnemu uradu D. o spornosti tožnikove prisotnosti na dan 20. 9. 2013, o zadevi pa je bil seznanjen tudi direktor E.E., ki bi ga sodišče lahko zaslišalo, pa je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Prav tako je do očitanega vpogleda v register F. s strani tožnika prišlo že v mescu marcu 2014. Iz navedenega izhaja, da je dne 10. 9. 2014 podana izredna odpoved prepozna. Tožnik meni, da je bil do podatka, do katerega je prišel z vpogledom v F., upravičen že na podlagi dejstva, da ima vsaka stranka pravico do vpogleda v podatke o samem sebi, zato bi tožnik te podatke lahko dobil, če bi zanje kot stranka zaprosil sodelavko. Po pritožbenem stališču je sodišče to kršitev, če bi bila, ovrednotilo prestrogo, še posebej zato, ker so v dosedanjih podobnih primerih uslužbenci za tako kršitev dobili kvečjemu opomin pred odpovedjo. Ker tožnik z vpogledom v F. ni kršil pravic tretjih oseb, ta kršitev ni takšne narave, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga pod A/6) in obvestila o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B2) izhaja, da so očitki tožniku konkretizirani. Obveščen je bil, da mu namerava tožena stranka zaradi štirih očitanih mu kršitev, ki so natančno opredeljene in v nadaljevanju tudi obrazložene, izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, pred tem pa ga vabi na zagovor. S sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil spoznan za odgovornega istih štirih kršitev, za katere je bil obveščen in vabljen na zagovor, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da očitki tožniku v teh dveh listinah niso bili konkretizirani in da mu je bila zaradi tega kršena pravica do obrambe in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

6. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ne pa tudi prič, ki jih je predlagal tožnik in bi lahko izpovedale v njegovo korist. Tožnik je med drugim predlagal tudi dokaz z zaslišanjem priče G.G., ki ga je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Res da sodišče ne more vnaprej vedeti, kaj bo priča povedala, vendar pa mora stranka v predlogu, s katerim predlaga izvedbo dokaza, tudi pojasniti, katero dejstvo s posameznim predlaganim dokazom dokazuje, zaradi tega tudi sodišče ve, kaj stranka, ki je pričo predlagala, od njene izpovedi pričakuje, in tako se sodišče skladno z 287. členom ZPP odloči, katere dokaze bo izvedlo in izvedba katerih ni potrebna, ker je mogoče dejansko stanje pravilno in popolno ugotoviti že na podlagi izvedenih dokazov. Razloge, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, je sodišče prve stopnje podrobno in natančno pojasnilo v točki 3 obrazložitve sodbe. Tožena stranka je sicer uveljavljala procesno kršitev do konca naroka za glavno obravnavo, vendar pa je zgolj splošno navedla, da jo uveljavlja zaradi neizvedbe vseh s strani tožnika predlaganih pa ne izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišče prve stopnje, da izvedba vseh predlaganih dokazov ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov. Iz tega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje lahko opravilo skrbno dokazno oceno le, če bi izvedlo zaslišanje vseh predlaganih prič. Glede na pritožbene navedbe, da je tožnik zaslišanje prič predlagal pravočasno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to v obravnavani zadevi sploh ni sporno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil dve izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev.

8. Prva kršitev je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta, storjen z njegovim vozilom prekršek, in sicer, da je z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, po tem ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek. S tem dejanjem pa je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), saj je z lažnim prikazovanjem dejstev, prikrivanjem, selektivnim informiranjem in spravljanjem v zmoto, z namenom, da bi se razbremenil odgovornosti za cestnoprometni prekršek in plačila globe in si pridobil tudi premoženjsko korist v višini plačila za delo in povračila stroškov prevoza na delo, spravil v zmoto toženo stranko, da mu je izplačala plačilo za delo in stroške prevoza ter sodišče, da je v škodo proračuna RS, kamor se stekajo plačila izrečenih glob za cestno prometne prekrške, postopek zoper njega ustavilo.

9. Druga kršitev, za katero je sodišče ugotovilo, da jo je tožnik dejansko storil, pa je kršitev, ko je tožnik neupravičeno in v nasprotju s predpisi in delovnimi obveznostmi dne 27. 3. 2014 dostopal do registra davčnih zavezancev in se seznanjal z osebnimi podatki in podatki, ki predstavljajo davčno tajnost, brez dovoljenja fizičnih oseb, na katere se ti podatki nanašajo, brez zakonitega dopustnega namena vpogleda tako, da je lažno vpisoval navidezni razlog vpogleda in sicer naključne oziroma izmišljene številke zadev z namenom, da bi se izognil sumu delodajalca, da je vpogled neupravičen, čeprav zadev teh fizičnih oseb ni imel v reševanju. S tem je kršil najmanj navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), pri čemer gre za hudo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepoma.

10. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. oz. 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih stranka nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zahtevek za reintegracijo in reparacijo zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, zato skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

12. Za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno, ali je in kolikokrat je v letu 2013 tožnik storniral tudi druge termine dovolilnic za koriščenje letnega dopusta, kar naj bi dokazovalo, da je to običajen postopek. Sodišče prve stopnje ni odločalo o tem, ali je tak postopek pri toženi stranki normalen ali ne, ampak je ugotavljalo, ali je bil tožnik 20. 9. 2013 na delu ali ne. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da tožnika tega dne ni bilo na delu in razloge za to odločitev obsežno in logično obrazložilo v točkah od 9 do 13 obrazložitve sodbe. Tako je logična tudi njegova ugotovitev, da je dopust, odobren za 20. 9. 2013, tožnik storniral šele po prejemu plačilnega naloga z globo za prekršek po 3. točki 7. odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP, Ur. l. RS, št. 109/2010 in naseldnji), ki ga je prejel 11. 10. 2013, dne 18. 10. 2013 pa je zoper plačilni nalog vložil ugovor. Iz tega pa izhaja, da je postopek stornacije letnega dopusta za 20. 9. 2013 tožnik izpeljal v obdobju od prejema plačilnega naloga do vložitve ugovora zoper njega.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zastaranja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s prvo očitani kršitvijo, kar izhaja iz točke 18. obrazložitve, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je svojo odločitev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sprejelo vnaprej in šele nato iskalo razloge za svojo odločitev, in da toženka ni predložila zanesljivega dokaza, da tožnika dne 20. 9. 2013 ni bilo na njegovem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je o tem, na podlagi izvedenih dokazov, tako z zaslišanjem prič, kot tudi vpogledom v listinsko dokumentacijo, sprejelo prepričljiv zaključek, da tožnika tega dne na delu ni bilo.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna tudi v zvezi z očitkom vpogleda v F. v marcu 2014. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z ugovorom pravočasnosti odpovedi v zvezi s to kršitvijo pravilno opredelilo v točki 27 obrazložitve, saj se je tožena stranka s kršitvijo v celoti seznanila šele s prejemom Poročila Službe za notranji nadzor z dne 11. 8. 2014. 16. Ker gre pri tej kršitvi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za občutljivo področje, za katero so bili uslužbenci tožene stranke večkrat izrecno opozorjeni, da so vpogledi v F. dovoljeni izključno za službene namene in glede na dejstvo, da je tožnik zasedal vodstveni položaj in bi moral takšne neupravičene vpoglede tudi sam preprečevati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je kršitev takšne narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama (1. odstavek 109. člena ZDR-1), zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

17. Glede na to, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.