Jedro

Jedro

Izdaja odločbe o vrnitvi in odločba o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo je neločljivo povezana z nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji, ker je bilo tekom tega upravnega spora tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, to pomeni, da (najkasneje od takrat dalje) tožnik zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. To pa je v nasprotju z njegovo osnovno zahtevo, da se mu izda odločba o vrnitvi, ker v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Zato nima (več) pravnega interesa, da se zavzema za odpravo odločitve, s katero se je končal postopek odločanja o njegovi zahtevi za izdajo odločbe o vrnitvi z določitvijo roka za vrnitev in odločbe o nastanitvi v ustrezno socialnovarstveno institucijo (ob odrejeni omejitvi gibanja in namesto odrejene nastanitve v centru za tujce).

Izdaja odločbe o vrnitvi in odločba o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo je neločljivo povezana z nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji, ker je bilo tekom tega upravnega spora tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, to pomeni, da (najkasneje od takrat dalje) tožnik zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. To pa je v nasprotju z njegovo osnovno zahtevo, da se mu izda odločba o vrnitvi, ker v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Zato nima (več) pravnega interesa, da se zavzema za odpravo odločitve, s katero se je končal postopek odločanja o njegovi zahtevi za izdajo odločbe o vrnitvi z določitvijo roka za vrnitev in odločbe o nastanitvi v ustrezno socialnovarstveno institucijo (ob odrejeni omejitvi gibanja in namesto odrejene nastanitve v centru za tujce).

Izrek

Izrek

Tožba se zavrže.

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Tožnik je pri naslovnem sodišču 28. 2. 2023 vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bilo odločeno, da (1.) se zavrže pritožba tožnika, državljana Bosne in Hercegovine, vložena zaradi molka organa - Policijske postaje Maribor I, ker ni izdala odločbe o prošnji za izdajo odločbe o vrnitvi (1. točka izreka) in (2.) se zavrže pritožba tožnika, državljana Bosne in Hercegovine, vložena zaradi molka organa - Policijske postaje Maribor I, ker ni izdala odločbe o prošnji za nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo po 7. odstavku 76. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), tudi ob upoštevanju temeljne človekove pravice iz 8. člena EKČP ter (3.) posebni stroški niso nastali.

1.Tožnik je pri naslovnem sodišču 28. 2. 2023 vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bilo odločeno, da (1.) se zavrže pritožba tožnika, državljana Bosne in Hercegovine, vložena zaradi molka organa - Policijske postaje Maribor I, ker ni izdala odločbe o prošnji za izdajo odločbe o vrnitvi (1. točka izreka) in (2.) se zavrže pritožba tožnika, državljana Bosne in Hercegovine, vložena zaradi molka organa - Policijske postaje Maribor I, ker ni izdala odločbe o prošnji za nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo po 7. odstavku 76. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), tudi ob upoštevanju temeljne človekove pravice iz 8. člena EKČP ter (3.) posebni stroški niso nastali.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se pritožba zaradi molka organa nanaša na dve upravni zadevi in je pritožbeni organ opravil formalni preizkus posebej za pritožbo zaradi molka organa, ki se nanaša na prošnjo za izdajo odločbe o vrnitvi in posebej za pritožbo zaradi molka organa, ki se nanaša na prošnjo za nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se pritožba zaradi molka organa nanaša na dve upravni zadevi in je pritožbeni organ opravil formalni preizkus posebej za pritožbo zaradi molka organa, ki se nanaša na prošnjo za izdajo odločbe o vrnitvi in posebej za pritožbo zaradi molka organa, ki se nanaša na prošnjo za nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo.

3.Glede na zakonsko ureditev odločbe o vrnitvi, policija z odločbo o vrnitvi tujcu določi obveznost, da v določenem roku za prostovoljni odhod zapusti Republiko Slovenijo in tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 oz. pomeni odločba o vrnitvi pravno podlago za odstranitev tujca iz Republike Slovenije in tudi območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Za začetek postopka izdaje odločbe o vrnitvi velja načelo oficialnosti, kar pomeni, da ga policija začne po uradni dolžnosti. Odločba o vrnitvi pomeni določitev obveznosti tujca, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, za prostovoljni odhod oziroma pravno podlago za odstranitev tujca iz države, kar glede na pravno naravo in posledice tega instituta pomeni, da stranka za vodenje takega postopka ni zainteresirana in da gre pri izdaji odločbe o vrnitvi za začetek postopka po uradni dolžnosti. V postopku, začetem po uradni dolžnosti, vlagatelj prošnje, ki šteje za obvestilo oz. pobudo, nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil začetek postopka po uradni dolžnosti. Tako je toženka zaključila, da pritožba zaradi molka organa ni dovoljena.

3.Glede na zakonsko ureditev odločbe o vrnitvi, policija z odločbo o vrnitvi tujcu določi obveznost, da v določenem roku za prostovoljni odhod zapusti Republiko Slovenijo in tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 oz. pomeni odločba o vrnitvi pravno podlago za odstranitev tujca iz Republike Slovenije in tudi območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Za začetek postopka izdaje odločbe o vrnitvi velja načelo oficialnosti, kar pomeni, da ga policija začne po uradni dolžnosti. Odločba o vrnitvi pomeni določitev obveznosti tujca, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, za prostovoljni odhod oziroma pravno podlago za odstranitev tujca iz države, kar glede na pravno naravo in posledice tega instituta pomeni, da stranka za vodenje takega postopka ni zainteresirana in da gre pri izdaji odločbe o vrnitvi za začetek postopka po uradni dolžnosti. V postopku, začetem po uradni dolžnosti, vlagatelj prošnje, ki šteje za obvestilo oz. pobudo, nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil začetek postopka po uradni dolžnosti. Tako je toženka zaključila, da pritožba zaradi molka organa ni dovoljena.

4.Pri presoji dovoljenosti pritožbe zaradi molka organa, ki se nanaša na prošnjo za nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo, je toženka pojasnila, da se ta nastanitev tujca nanaša na tiste tujce, ki jim je policija omejila gibanje in določila nastanitev v centru za tujce. Omejitev gibanja tujca je urejena v prvem odstavku 76. členu ZTuj-2. Tudi iz te določbe izhaja, da policija uvede postopek omejitve gibanja tujcu in nastanitev v centru za tujce po načelu oficialnosti po uradni dolžnosti, saj omejitev gibanja tujcu ni v njegovem interesu. Tujca, ki mu je omejeno gibanje, katerega zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru za tujce, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom na stroške centra nastani v socialnovarstvenem zavodu ali se mu zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo, kot določa sedmi odstavek 76. člena ZTuj-2. Odločanje o nastanitvi v socialnovarstvenem zavodu namesto v centru za tujce je torej mogoče pri tujcih, ki jim je gibanje omejeno. Ker pritožniku gibanje ni omejeno, tudi ni mogoče odločanje o nastanitvi v socialnovarstvenem zavodu namesto v centru za tujce. Pritožba zaradi molka organa, ki se nanaša na nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo, je torej kot preuranjena nedovoljena, saj tožniku gibanje ni omejeno, zato jo je zavrglo ter ob tem zavrnilo tudi sklicevanje pritožnika na 8. člen EKČP, ki ne vpliva in ne spreminja te odločitve.

4.Pri presoji dovoljenosti pritožbe zaradi molka organa, ki se nanaša na prošnjo za nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo, je toženka pojasnila, da se ta nastanitev tujca nanaša na tiste tujce, ki jim je policija omejila gibanje in določila nastanitev v centru za tujce. Omejitev gibanja tujca je urejena v prvem odstavku 76. členu ZTuj-2. Tudi iz te določbe izhaja, da policija uvede postopek omejitve gibanja tujcu in nastanitev v centru za tujce po načelu oficialnosti po uradni dolžnosti, saj omejitev gibanja tujcu ni v njegovem interesu. Tujca, ki mu je omejeno gibanje, katerega zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru za tujce, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom na stroške centra nastani v socialnovarstvenem zavodu ali se mu zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo, kot določa sedmi odstavek 76. člena ZTuj-2. Odločanje o nastanitvi v socialnovarstvenem zavodu namesto v centru za tujce je torej mogoče pri tujcih, ki jim je gibanje omejeno. Ker pritožniku gibanje ni omejeno, tudi ni mogoče odločanje o nastanitvi v socialnovarstvenem zavodu namesto v centru za tujce. Pritožba zaradi molka organa, ki se nanaša na nastanitev tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo, je torej kot preuranjena nedovoljena, saj tožniku gibanje ni omejeno, zato jo je zavrglo ter ob tem zavrnilo tudi sklicevanje pritožnika na 8. člen EKČP, ki ne vpliva in ne spreminja te odločitve.

5.Tožnik je v tožbi navedel, da je 20. 10. 2022 na PP Maribor 1 vložil "Prošnjo za izdajo odločbe o vrnitvi in o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo po 7. odstavku 76. člena ZTuj-2 (tudi ob upoštevanju temeljne človekove pravice iz 8. člena EKČP)". Ker v zakonskem roku dveh mesecev organ o tej prošnji ni izdal odločbe, je tožnik v skladu s četrtim odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vložil pritožbo zaradi molka organa, katere vsebino je v tožbi povzel.

5.Tožnik je v tožbi navedel, da je 20. 10. 2022 na PP Maribor 1 vložil "Prošnjo za izdajo odločbe o vrnitvi in o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo po 7. odstavku 76. člena ZTuj-2 (tudi ob upoštevanju temeljne človekove pravice iz 8. člena EKČP)". Ker v zakonskem roku dveh mesecev organ o tej prošnji ni izdal odločbe, je tožnik v skladu s četrtim odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vložil pritožbo zaradi molka organa, katere vsebino je v tožbi povzel.

6.Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ je z izpodbijano odločbo zavrglo pritožbo kot nedovoljeno na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP. Tej nasprotuje, saj je pritožbeni organ pomešal vprašanje dovoljenosti prošnje z vprašanjem dovoljenosti pritožbe in ni navedel razloga, zakaj pritožba ni dovoljena. Ker so v obrazložitvi navedeni le (nezakoniti) razlogi za nedovoljenost prošnje, bi bila procesno logična (po vsebini zaradi napačne uporabe materialnega prava nezakonita) odločitev, da bi pritožbi zaradi molka organa ugodila in odločila o zadevi, tako da bi prošnjo zavrgla. V nadaljevanju pojasni razloge za vsebinsko (materialnopravno) zmotnost stališč v obrazložitvi. V izpodbijani odločbi se obravnava enotna prošnja, kot da bi to bili dve ločeni prošnji, čeprav gre le za dva zahtevka v isti prošnji.

6.Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ je z izpodbijano odločbo zavrglo pritožbo kot nedovoljeno na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP. Tej nasprotuje, saj je pritožbeni organ pomešal vprašanje dovoljenosti prošnje z vprašanjem dovoljenosti pritožbe in ni navedel razloga, zakaj pritožba ni dovoljena. Ker so v obrazložitvi navedeni le (nezakoniti) razlogi za nedovoljenost prošnje, bi bila procesno logična (po vsebini zaradi napačne uporabe materialnega prava nezakonita) odločitev, da bi pritožbi zaradi molka organa ugodila in odločila o zadevi, tako da bi prošnjo zavrgla. V nadaljevanju pojasni razloge za vsebinsko (materialnopravno) zmotnost stališč v obrazložitvi. V izpodbijani odločbi se obravnava enotna prošnja, kot da bi to bili dve ločeni prošnji, čeprav gre le za dva zahtevka v isti prošnji.

7.Tožnik nasprotuje ugotovitvi, da je PP Maribor ugotovila, da pogoji za uvedbo postopka izdaje odločbe o vrnitvi niso podani in da zato postopka ni uvedla, saj tega PP ni ugotovila niti ni v nobenem njenem sporočilu. V odločbi sploh nista omenjeni dve strankini urgenci z dne 13. in 26. 11. 2022.

7.Tožnik nasprotuje ugotovitvi, da je PP Maribor ugotovila, da pogoji za uvedbo postopka izdaje odločbe o vrnitvi niso podani in da zato postopka ni uvedla, saj tega PP ni ugotovila niti ni v nobenem njenem sporočilu. V odločbi sploh nista omenjeni dve strankini urgenci z dne 13. in 26. 11. 2022.

8.Kot kršitev zakonitosti tožnik ocenjuje tudi zavrženje prošnje (oz. domnevno dveh prošenj). Pritožbeni organ je nepravilno vloženo prošnjo obravnaval le kot nekakšno obvestilo policiji in navedel, da takšno obvestilo le posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti začne upravni postopek, ni pa na takšno zahtevo dolžan začeti postopka. Četudi bi stranka res vložila le obvestilo policiji, bi moral organ preveriti resničnost trditev v takem obvestilu in če bi ugotovil nezakonito bivanje tujca v državi, bi mu moral izdati odločbo o vrnitvi. Vendar stranka ni vložila obvestila policiji, temveč vlogo (prošnjo) po ZUP. Če bi prvostopni organ menil, da taka prošnja ni dovoljena (da pogoji za uvedbo postopka niso podani, kot pripisuje pritožbeni organ), bi moral prošnjo s sklepom zavreči, ne pa o vlogi po ZUP ne odločiti ničesar. O pritožbi zaradi njegovega molka bi moral pritožbeni organ ugoditi, ne pa odločiti, kot je v izpodbijani odločbi.

8.Kot kršitev zakonitosti tožnik ocenjuje tudi zavrženje prošnje (oz. domnevno dveh prošenj). Pritožbeni organ je nepravilno vloženo prošnjo obravnaval le kot nekakšno obvestilo policiji in navedel, da takšno obvestilo le posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti začne upravni postopek, ni pa na takšno zahtevo dolžan začeti postopka. Četudi bi stranka res vložila le obvestilo policiji, bi moral organ preveriti resničnost trditev v takem obvestilu in če bi ugotovil nezakonito bivanje tujca v državi, bi mu moral izdati odločbo o vrnitvi. Vendar stranka ni vložila obvestila policiji, temveč vlogo (prošnjo) po ZUP. Če bi prvostopni organ menil, da taka prošnja ni dovoljena (da pogoji za uvedbo postopka niso podani, kot pripisuje pritožbeni organ), bi moral prošnjo s sklepom zavreči, ne pa o vlogi po ZUP ne odločiti ničesar. O pritožbi zaradi njegovega molka bi moral pritožbeni organ ugoditi, ne pa odločiti, kot je v izpodbijani odločbi.

9.Pritožbeni organ ravnanja prvostopnega organa ni strokovno preveril, ali je bilo zakonito ali ne, ampak je nekritično štel za pravilno in zakonito ter prišel do nesprejemljivega, očitno nezakonitega zaključka, da neodločitev prvostopnega organa ne pomeni molka organa in s tem kršitve zakona. Molk prvostopnega organa je bil kršitev zakona, ki bi jo pritožbeni organ moral odpraviti.

9.Pritožbeni organ ravnanja prvostopnega organa ni strokovno preveril, ali je bilo zakonito ali ne, ampak je nekritično štel za pravilno in zakonito ter prišel do nesprejemljivega, očitno nezakonitega zaključka, da neodločitev prvostopnega organa ne pomeni molka organa in s tem kršitve zakona. Molk prvostopnega organa je bil kršitev zakona, ki bi jo pritožbeni organ moral odpraviti.

10.Po mnenju tožnika bi bilo prošnjo dopustno zavreči kot nedovoljeno le, če stranka do izdaje zaprošene odločbe ne bi imela pravice niti pravnega interesa, torej če z njo ne bi pridobila nobene pravice ali pravne ugodnosti, temveč bi ji bile z izdajo zaprošene odločbe naložene zgolj dolžnosti. Nasprotuje trditvi toženke, da stranka za izdajo odločbe o vrnitvi ni zainteresirana, saj da se z odločbo o vrnitvi odloči le o dolžnosti stranke, da državo zapusti. Tožnik pojasni, da je v urgenci z dne 13. 11. 2022 pojasnil, da ne zahteva sprožitve postopka za njegovo odstranitev iz države zato, da bi bil iz nje res odstranjen, ampak zato, ker je le v tem postopku, ko se začne, možno takemu tujcu takoj zagotoviti namestitev v ustrezno socialnovarstveno institucijo, ki jo tožnik potrebuje takoj; vprašanje njegovega nadaljnjega bivalnega statusa v Sloveniji pa se bo moralo reševati kasneje. Ta izjemni, redki pravni interes tožnika za izdajo odločbe o vrnitvi pa ni njegov edini pravni interes. Odločba o vrnitvi mu ne le nalaga dolžnost zapustitve države, ampak mu daje tudi pravico, da pred tem še 10 dni ostane v državi, ta rok pa se lahko nato še podaljša, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. V konkretni zadevi bi bilo treba za ta vmesni čas med izdajo odločbe in njeno predvideno izvršitvijo odločiti tudi o pravici oz. pravnem interesu obolelega, samostojnega življenja nesposobnega tujca do njegove namestitve v ustrezno socialnovarstveno institucijo po sedmem odstavku 76. člena ZTuj-2. Tožnik nasprotuje tudi navedbam v izpodbijani odločbi, da ni pojasnil povezanosti med nastanitvijo v ustrezno socialnovarstveno institucijo in pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, saj je to tožnik pojasnil v prošnji in nato še v urgenci z dne 13. 11. 2022. Tožnik še navaja, da poleg glavnega podpisnika odločbe ni navedena uradna oseba, ki je vodila postopek.

10.Po mnenju tožnika bi bilo prošnjo dopustno zavreči kot nedovoljeno le, če stranka do izdaje zaprošene odločbe ne bi imela pravice niti pravnega interesa, torej če z njo ne bi pridobila nobene pravice ali pravne ugodnosti, temveč bi ji bile z izdajo zaprošene odločbe naložene zgolj dolžnosti. Nasprotuje trditvi toženke, da stranka za izdajo odločbe o vrnitvi ni zainteresirana, saj da se z odločbo o vrnitvi odloči le o dolžnosti stranke, da državo zapusti. Tožnik pojasni, da je v urgenci z dne 13. 11. 2022 pojasnil, da ne zahteva sprožitve postopka za njegovo odstranitev iz države zato, da bi bil iz nje res odstranjen, ampak zato, ker je le v tem postopku, ko se začne, možno takemu tujcu takoj zagotoviti namestitev v ustrezno socialnovarstveno institucijo, ki jo tožnik potrebuje takoj; vprašanje njegovega nadaljnjega bivalnega statusa v Sloveniji pa se bo moralo reševati kasneje. Ta izjemni, redki pravni interes tožnika za izdajo odločbe o vrnitvi pa ni njegov edini pravni interes. Odločba o vrnitvi mu ne le nalaga dolžnost zapustitve države, ampak mu daje tudi pravico, da pred tem še 10 dni ostane v državi, ta rok pa se lahko nato še podaljša, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. V konkretni zadevi bi bilo treba za ta vmesni čas med izdajo odločbe in njeno predvideno izvršitvijo odločiti tudi o pravici oz. pravnem interesu obolelega, samostojnega življenja nesposobnega tujca do njegove namestitve v ustrezno socialnovarstveno institucijo po sedmem odstavku 76. člena ZTuj-2. Tožnik nasprotuje tudi navedbam v izpodbijani odločbi, da ni pojasnil povezanosti med nastanitvijo v ustrezno socialnovarstveno institucijo in pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, saj je to tožnik pojasnil v prošnji in nato še v urgenci z dne 13. 11. 2022. Tožnik še navaja, da poleg glavnega podpisnika odločbe ni navedena uradna oseba, ki je vodila postopek.

11.Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnik sodišču predlaga odpravo odločbe in vrnitev pritožbenemu organu v ponovno odločanje, s tem da sodišče zavzame stališče do obrazložitve izpodbijane odločbe.

11.Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnik sodišču predlaga odpravo odločbe in vrnitev pritožbenemu organu v ponovno odločanje, s tem da sodišče zavzame stališče do obrazložitve izpodbijane odločbe.

12.Toženka je sodišču posredovala upravni spis in v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

12.Toženka je sodišču posredovala upravni spis in v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

13.Tožnik je na navedbe toženke odgovoril v vlogi z dne 13. 4. 2023. Toženka pa je v vlogi z dne 26. 4. 2023 odgovorila še na te tožnikove navedbe.

13.Tožnik je na navedbe toženke odgovoril v vlogi z dne 13. 4. 2023. Toženka pa je v vlogi z dne 26. 4. 2023 odgovorila še na te tožnikove navedbe.

14.Toženka je 11. 12. 2024 sodišče obvestila, da ima tožnik od 28. 8. 2024 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., od 3. 9. 2024 pa je začasno prijavljen na naslovu ..., kjer ima tudi naslov za vročanje. Ker ima tožnik od 28. 8. 2024 dalje v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, toženka meni, da ni več podan pravni interes za nadaljevanje tega upravnega spora in sodišču predlaga zavrženje tožbe.

14.Toženka je 11. 12. 2024 sodišče obvestila, da ima tožnik od 28. 8. 2024 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., od 3. 9. 2024 pa je začasno prijavljen na naslovu ..., kjer ima tudi naslov za vročanje. Ker ima tožnik od 28. 8. 2024 dalje v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, toženka meni, da ni več podan pravni interes za nadaljevanje tega upravnega spora in sodišču predlaga zavrženje tožbe.

15.Sodišče je vlogo - obvestilo toženke z dne 11. 12. 2024 posredovalo v izjavo tožniku, še posebej glede pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Tožnik nanjo ni odgovoril.

15.Sodišče je vlogo - obvestilo toženke z dne 11. 12. 2024 posredovalo v izjavo tožniku, še posebej glede pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Tožnik nanjo ni odgovoril.

16.Sodišče je tožbo v tem upravnem sporu zavrglo iz naslednjih razlogov:

16.Sodišče je tožbo v tem upravnem sporu zavrglo iz naslednjih razlogov:

17.V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo zoper odločitev Ministrstva za notranje zadeve kot organa druge stopnje o zavrženju kot nedovoljene pritožbe zaradi molka organa, ki se nanaša na zahtevo za izdajo odločbe o vrnitvi in o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo.

17.V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo zoper odločitev Ministrstva za notranje zadeve kot organa druge stopnje o zavrženju kot nedovoljene pritožbe zaradi molka organa, ki se nanaša na zahtevo za izdajo odločbe o vrnitvi in o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo.

18.Sodišče uvodoma ugotavlja, da bi morala toženka tožnikovo pritožbo zaradi molka organa, ki jo je ocenila kot nedovoljeno in zato zavrgla, zavreči s sklepom in ne z odločbo (kar smiselno izhaja iz drugega odstavka 240. člena ZUP v zvezi z 246. členom ZUP).

18.Sodišče uvodoma ugotavlja, da bi morala toženka tožnikovo pritožbo zaradi molka organa, ki jo je ocenila kot nedovoljeno in zato zavrgla, zavreči s sklepom in ne z odločbo (kar smiselno izhaja iz drugega odstavka 240. člena ZUP v zvezi z 246. členom ZUP).

19.V obravnavanem upravnem sporu sodišče ne odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ki je določen v prvem stavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je pa upravni spor zoper tovrstne odločitve predviden v drugem odstavku 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V vsakem primeru za tožbo v upravnem sporu veljajo glede njene dopustnosti predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

19.V obravnavanem upravnem sporu sodišče ne odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ki je določen v prvem stavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je pa upravni spor zoper tovrstne odločitve predviden v drugem odstavku 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V vsakem primeru za tožbo v upravnem sporu veljajo glede njene dopustnosti predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

20.V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

20.V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

21.Glede na zakonske določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu o tožbi meritorno odloča le, če tožnik izkazuje pravni interes, ki je procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes pa je izkazan, če si z vložitvijo tožbe v upravnem sporu tožnik lahko izboljša svoj pravni položaj. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu.

21.Glede na zakonske določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu o tožbi meritorno odloča le, če tožnik izkazuje pravni interes, ki je procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes pa je izkazan, če si z vložitvijo tožbe v upravnem sporu tožnik lahko izboljša svoj pravni položaj. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu.

22.Tožnikova prošnja za izdajo odločbe temelji na 64. členu ZTuj-2, ki določa, da izda policija odločbo o vrnitvi tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji (razen v določenih, tam navedenih primerih) in sedmem odstavku 76. člena ZTuj-2, ki določa, da tujca iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom na stroške centra nastani v socialnovarstvenem zavodu ali se mu zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo.

22.Tožnikova prošnja za izdajo odločbe temelji na 64. členu ZTuj-2, ki določa, da izda policija odločbo o vrnitvi tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji (razen v določenih, tam navedenih primerih) in sedmem odstavku 76. člena ZTuj-2, ki določa, da tujca iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom na stroške centra nastani v socialnovarstvenem zavodu ali se mu zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo.

23.S tožbo v upravnem sporu je zahtevana presoja zakonitosti odločitve o (ne)dopustnosti pritožbe zaradi molka organa, kar terja presojo, ali molk organa prve stopnje res ni bil podan , s ciljem, da se tožniku izda odločba o vrnitvi in o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo. Pravni interes tožnika je, da se odloči o njegovi zahtevi, torej da se izda odločba o vrnitvi in namestitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo.

23.S tožbo v upravnem sporu je zahtevana presoja zakonitosti odločitve o (ne)dopustnosti pritožbe zaradi molka organa, kar terja presojo, ali molk organa prve stopnje res ni bil podan , s ciljem, da se tožniku izda odločba o vrnitvi in o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo. Pravni interes tožnika je, da se odloči o njegovi zahtevi, torej da se izda odločba o vrnitvi in namestitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo.

24.Izdaja odločbe o vrnitvi in odločba o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo je neločljivo povezana z nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji. Tekom tega upravnega spora je bilo tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodišče je namreč na podlagi obvestila toženke z dne 11. 12. 2024 in vpogleda v centralni register prebivalstva ugotovilo, da ima tožnik od 28. 8. 2024 dalje v Republiki Sloveniji urejeno in evidentirano (prijavljeno) stalno prebivališče, kar sodišče šteje kot med strankama nesporno dejstvo, tožnik namreč navedenemu po obvestilu toženke ni nasprotoval. To pa pomeni, da (najkasneje od takrat dalje) tožnik zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. To pa je v nasprotju z njegovo osnovno zahtevo, da se mu izda odločba o vrnitvi, ker v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Tožnik ima dovoljenje za prebivanje, zato v Republiki Sloveniji ne prebiva nezakonito. Zato nima (več) pravnega interesa, da se zavzema za odpravo odločitve, s katero se je končal postopek odločanja o njegovi zahtevi za izdajo odločbe o vrnitvi z določitvijo roka za vrnitev in odločbe o nastanitvi v ustrezno socialnovarstveno institucijo (ob odrejeni omejitvi gibanja in namesto odrejene nastanitve v centru za tujce). Po tem, ko je toženka o tem obvestila sodišče in ugovarjala tožnikovemu pravnemu interesu za ta upravni spor, tožnik tem navedbam ni nasprotoval niti se ni opredelil glede svojega pravnega interesa, čeprav je bil z dopisom sodišča z dne 11. 12. 2024 k temu izrecno pozvan.

25.Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila. Ker je odsotnost zakonitega prebivališča v Republiki Sloveniji pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi, ta odločitev pa podlaga za odločitev o nastanitvi tujca, to hkrati pomeni, da tožnik za obravnavani spor ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja. Sodišče je tako ugotovilo, da tožnik v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tožnik svojega položaja s tožbo ne more izboljšati, zaradi česar je s tem sklepom tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

26.Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave ter izvajalo dokazov, kot je to predlagano v tožbi, ker glede na navedeno niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

27.Ker nobena stranka povračila stroškov ni zahtevala, sodišče o tem ni odločalo. Po četrtem odstavkom 25. člena ZUS-1 pa velja, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Primerjaj odlo
0ditve Vrhovnega sodi
61
0da RS: sklep I Up 121/2018 z dne 17. 10. 2018, sklep I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019, sklep I Up 86/2021 z dne 30. 3. 2022, sklep I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017 in drugi. 2
0ce ne gre za molk organa prve stopnje, se pritoeba zaradi molka organa zavree (primerjaj sodbo Upravnega sodi
61
0da RS I U 54/2016 z dne 22. 6. 2016).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 64, 76, 76/7 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.