Jedro

Po utrjeni sodni praksi je oškodovanec upravičen do povrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka v pritožbi ne prereka, so, da je tožnik prva dva meseca po prometni nezgodi potreboval tujo pomoč 2 uri dnevno za zagotavljanje zahtevnejše osebne higiene ter pri najbolj elementarnih in najlažjih domačih opravilih, še najmanj pol leta pa tujo pomoč po pol ure dnevno pri opravilih, ki zahtevajo dvig leve zgornje okončine nad višino ramen oziroma pri dvigovanju bremen, težjih od 20 kg. Pomoč družinskih članov pri naštetih opravilih ne spada v okvir običajne nega in pomoči, ki so jo starši dolžni nuditi svojemu polnoletnemu otroku, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova materialnopravno utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še

49.393,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe. Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 354.117,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2002 do plačila in 180.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 48.600,00 SIT od 30.6.2002 do plačila, od 132.000,00 SIT pa od 22.7.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti

282.168,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pravična in primerna odškodnina za prvo obliko nepremoženjske škode bi bila 1.400.000,00 SIT, za drugo pa 1.600.000,00 SIT. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku

49.393,48 SIT, saj je tožena stranka akontacijo 900.000,00 SIT plačala z zamudo, in sicer 10.3.2003. Tožena stranka izpodbija sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o priznanju premoženjske škode iz naslova tuje pomoči, in stroškovni izrek. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede premoženjske škode iz naslova tuje pomoči zavrne in ponovno odloči o stroških postopka. Navaja, da pomoči staršev ni mogoče obravnavati kot tujo pomoč. Tožnik je 2 meseca potreboval pomoč v trajanju 2 uri na dan, nato pa še 3 mesece po pol ure dnevno. Takšen obseg pomoči ne presega običajnega okvira nudenja medsebojne pomoči med družinskimi člani. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo stroške postopka.

Tožeča stranka bi bila upravičena zgolj do zneska 223.792,64 SIT, ki bi ga bilo treba pobotati s sorazmernim deležem pravdnih stroškov tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemlejena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo: Tožeča stranka ne graja dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago za odločanje o višini denarne odškodnine. Zmotna uporaba materialnega prava pa se po njenih pritožbenih izvajanjih kaže v prenizki odmeri odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje (1. odst. 179. člena OZ), v skladu z 2. odst. 179. člena OZ pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin in nevšečnostmi med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 870.000,00 SIT. Prisojena odškodnina za škodni primer, ki po Fischerjevi klasifikaciji spada med srednje hude primere, je primerljiva z drugimi podobnimi primeri, hkrati pa je v zadostni meri prilagojena individualnim posebnostim oškodovanca, vključno z njegovo starostjo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka pri oškodovancu, obsegom zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin je povsem primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 520.000,00 SIT. Duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nastanejo, ker po končanem zdravljenju zaradi posledic poškodbe ali bolezni oškodovanec ne more opravljati vsega tistega, kar je počel pred poškodbo, ali pa to sicer lahko dela, toda z večjimi napori kot prej. So posledica nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali v delu telesa, kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca. Navedena oblika nepremoženjske škode ima zato objektivni in subjektivni element. Objektivni element zajema fizično okvaro (anatomske posledice), ki se v konkretnem primeru kaže v lomeljeni osi vratne hrbtenice med 4. in 5. vratnim vretencem ter brazgotinjenju sklepne ovojnice oziroma v kalcinacijah tetiv mišic rotatorne manšete leve rame, in fiziološke posledice, ki se odražajo v nezmožnosti oziroma zmanjšani zmožnosti opravljati življenjske funkcije ali povečanih naporih pri njihovem opravljanju. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo, za katere aktivnosti je tožnik zmanjšano sposoben oziroma jih opravlja s povečanimi napori (11. stran sodbe, list.št. 80), in tožeča stranka v pritožbi teh dejanskih ugotovitev ne izpodbija.

Zaradi fizioloških posledic v organizmu oškodovanec trpi duševne bolečine (subjektivni element), saj mu bolečine ter zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje in zmanjšana gibljivost leve rame lažje stopnje otežkočajo opravljanje poklica (je vzdrževalec stavbe) in dela na domači kmetiji. Splošno stanje na področju odškodninskega prava in umestitev v nujne okvire, ki jo začrtuje razmerje med manjšimi in večjimi škodami, ne utemeljuje zvišanja odškodnine iz tega naslova.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O utemeljenosti zahtevka za plačilo kapitaliziranih obresti 49.393,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2003 do plačila: V spornem pravnem razmerju se je škodni dogodek pripetil 21.2.2002, vendar pa vsebina odškodninske obveznosti v tem trenutku še ni bila jasno konkretizirana (tako imenovana "nečista" denarna terjatev).

Tožena stranka je zato prišla v zamudo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) izrazil svojo škodo v denarju oziroma ko je dolžnik (tožena stranka) lahko s pomočjo objektivnih podatkov preveril resničnost upnikovega denarnega zahtevka. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka toženi stranki odškodninski zahtevek nesporno poslala 8.10.2002, zato od tedaj dalje tečejo zamudne obresti, in sicer od celotne glavnice

1.390.000,00 SIT. Čeprav je tožena stranka tožeči stranki plačala akontacijo v višini 900.000,00 SIT, je bistveno, da je delno plačilo izpolnila z zamudo (10.3.2003 namesto 8.10.2002), zato tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od delnega izplačila 900.000,00 SIT od

8.10.2002 do 10.3.2003. Argument sodišča prve stopnje, da ima valorizacija delno plačanega zneska 900.000,00 SIT (kar je v korist tožene stranke) za posledico, da je ne bremeni obveznost poravnati zamudne obresti, ki so posledica zamude s plačilom, je nelogičen, zato mu ni mogoče slediti. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu delno ugodilo in tožeči stranki prisodilo rekapitalizirane zamudne obresti v znesku 49.393,48 SIT (4. točka 358. člena ZPP).

Zamudne obresti od tega zneska, torej obrestne obresti, pa v skladu s

381. členom OZ tečejo šele od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, torej od 5.5.2004, ne pa že od

10.3.2003, kot je zahtevala tožeča stranka.

O utemeljenosti zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova tuje premoči: Po utrjeni sodni praksi je oškodovanec upravičen do povrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka v pritožbi ne prereka, so, da je tožnik prva dva meseca po prometni nezgodi potreboval tujo pomoč 2 uri dnevno za zagotavljanje zahtevnejše osebne higiene ter pri najbolj elementarnih in najlažjih domačih opravilih, še najmanj pol leta pa tujo pomoč po pol ure dnevno pri opravilih, ki zahtevajo dvig leve zgornje okončine nad višino ramen oziroma pri dvigovanju bremen, težjih od 20 kg. Pomoč družinskih članov pri naštetih opravilih ne spada v okvir običajne nega in pomoči, ki so jo starši dolžni nuditi svojemu polnoletnemu otroku, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova materialnopravno utemeljen.

O odmeri stroškov, nastalih med postopkom na prvi stopnji: Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo pravdne stroške, ki so nastali tožeči stranki na prvi stopnji. Pregled stroškov tožeče stranke, ki ga je podala tožena stranka v pritožbi, ni popoln, saj ni upoštevala stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja pred pravdo v višini 100.000,00 SIT in vseh stroškov za sodne takse. Strošek za izvedenca pred pravdo je bil v obravnavani zadevi potreben, da bi tožeča stranka lažje oblikovala sklepčno tožbo in ustrezen tožbeni predlog.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. in 2. odst. 165. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je uspela le v neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje pritožbene stroške.