Jedro

Kolikor je toženec z očitki o zvijačnem ravnanju svoje pooblaščenke meril na to, da naj bi ga njegova pooblaščenka z domnevnim zvijačnim ravnanjem spravila v zmoto in ga namenoma napeljala k sklenitvi sodne poravnave, so njegove trditve v tej smeri neupoštevne zato, ker njegova tožba v tem pogledu ni bila sklepčna. Toženčeve trditve niso izpolnjevale abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 49. člena OZ, saj toženec ni trdil in dokazoval, da naj bi tožnica vedela ali da bi morala vedeti za domnevno zvijačno ravnanje toženčeve pooblaščenke (kot tretje osebe).

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 1. 6. 2020 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.

1. Pritožbi zoper sklep z dne 17. 6. 2020 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 903,43 EUR nadomesti z zneskom 805,79 EUR.

2. V ostalem se pritožba zoper sklep z dne 17. 6. 2020 zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 13,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je s sklepom z dne 1. 6. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek toženca za razveljavitev sodne poravnave z dne 17. 9. 2018 v 1. in 2. točki poravnave. Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. S sklepom z dne 17. 6. 2020 je prvo sodišče naložilo tožencu, da povrne tožnici stroške postopka v znesku 903,43 EUR.

2. Toženec se pritožuje zoper oba sklepa. V pritožbi zoper sklep z dne 1. 6. 2020 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi zahtevku za razveljavitev sodne poravnave, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek pred drugim sodnikom. Navaja, da je prvo sodišče napačno ocenilo, da pri sklepanju sodne poravnave ni bil v zmoti, ter da ga njegova pooblaščenka ni zvijačno napeljala k sklenitvi sodne poravnave. Njegova pooblaščenka, odvetnica ..., je bila seznanjena z vsemi ključnimi dejstvi, ki bi morala vplivati na nižjo višino preživnine za hčerki pravdnih strank. Pooblaščenka tožencu ni realno predstavila samega procesa poravnavanja. Ni upoštevala njegovega dejanskega takratnega finančnega stanja, zaposlitve in stanovanja. Odvetnica mu je ves čas zatrjevala, da bo moral plačevati še višjo preživnino, če ne bo sklenil poravnave. Toženec je bil tako zvijačno napeljan, da je podpisal sodno poravnavo za višino preživnine 700,00 EUR za obe hčerki. Znesek te preživnine je presegel njegove takratne in sedanje finančne zmožnosti. Pooblaščenka tožencu tudi ni pojasnila pravnih posledic, če preživnine ne bo zmogel plačevati. Prvo sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na pričanje tedaj sodeče sodnice. Nihče ni preverjal verodostojnosti zatrjevanih mesečnih stroškov za hčerki. Toženčeva odvetnica je bila tudi seznanjena, da mu finančno pomagajo njegova mama in prijatelji. Toženec je pravni laik, ki ne pozna predpisov, zato je pooblastil odvetnico za zastopanje. Pooblaščenka je opustila dolžno skrbnost in pri tožencu povzročila zmoto, da je podpisal sodno poravnavo. Odvetnica toženca ni o ničemer poučila, čeprav bi to morala storiti kot skrbna strokovnjakinja. Toženec je jasno izpovedal, da je bil glavni razlog za podpis sodne poravnave mnenje njegove odvetnice, da bo sodnica zahtevala več, če bo sama odločala o zadevi. Tožencu tudi niso bile pojasnjene morebitne možnosti pravnih sredstev zoper odločitev sodišča, prav tako mu ni bila predočena sodna praksa.

3. Toženec v pritožbi zoper sklep z dne 17. 6. 2020 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da naloži tožnici plačilo toženčevih stroškov postopka. Navaja, da je sklep o stroških preuranjen. Odločitev o zahtevku za razveljavitev sodne poravnave še ni pravnomočna. Razen tega je sklep tudi napačen, saj bi moralo sodišče ugoditi zahtevku za razveljavitev sodne poravnave. Izpodbijani sklep je tudi neutemeljeno prisodil tožnici 260 točk za narok 1. 6. 2020, čeprav bi moral skladno z OT priznati samo polovico te nagrade, saj ni šlo za prvi narok.

4. Tožnica ni odgovorila na vročeni pritožbi.

5. Pritožba zoper sklep z dne 1. 6. 2020 ni utemeljena. Pritožba zoper sklep z dne 17. 6. 2020 je delno utemeljena.

**Glede pritožbe zoper sklep z dne 1. 6. 2020**

6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da toženec ni bil v zmoti pri sklenitvi sodne poravnave. Samo po sebi je razumljivo, da so tožencu bile znane njegove materialne in pridobitne zmožnosti, moral pa je poznati tudi potrebe hčerk in njune življenjske stroške. Tudi če ne bi bilo tako, se ne bi mogel sklicevati na domnevno zmoto, saj ta ne bi bila opravičljiva. Poravnava predstavlja soglasen način ureditve spornega razmerja med strankama, katerega izid ni nujno skladen z zakonskimi pravicami in obveznostmi strank v njunem razmerju (VSM I Cp 1539/2014). Tudi pri sklenitvi poravnave je bil toženec dolžan ravnati s potrebno skrbnostjo (skrbnost dobrega gospodarja - prvi odstavek 6. člena OZ). Če se ni seznanil z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na določitev višine preživnine oziroma na sklenitev sodne poravnave o višini preživnine za hčerki, to pomeni, da pri sklenitvi poravnave ni ravnal s potrebno skrbnostjo (ki je predpostavka za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote), zato se na zmoto tudi v tem primeru ne bi mogel uspešno sklicevati (drugi odstavek 46. člena OZ). Morebitno toženčevo nepoznavanje relevantnih predpisov bi pomenilo neupoštevno pravno zmoto. Toženčevo neizpolnjeno pričakovanje, da bo v nekaj mesecih našel redno zaposlitev, bi lahko pomenilo zgolj neopravičljivo zmoto.

7. Toženec ne more uspeti niti s sklicevanjem na domnevno zvijačno ravnanje njegove pooblaščenke pri sklenitvi sodne poravnave. Kolikor je toženec s svojimi trditvami meril na to, da naj bi ga pooblaščenka kot odvetnica zastopala neskrbno oziroma neustrezno, se to vprašanje nanaša zgolj na njuno medsebojno razmerje, ne pa (tudi) na razmerje med pravdnima strankama, saj morebitno slabo pravno zastopanje ene stranke ne more biti upošteven razlog za razveljavitev sodne poravnave.

8. Kolikor je toženec z očitki o zvijačnem ravnanju svoje pooblaščenke meril na to, da naj bi ga njegova pooblaščenka z domnevnim zvijačnim ravnanjem spravila v zmoto in ga namenoma napeljala k sklenitvi sodne poravnave, so njegove trditve v tej smeri neupoštevne že zato, ker njegova tožba v tem pogledu ni bila sklepčna. Toženčeve trditve niso izpolnjevale abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 49. člena OZ, saj toženec ni trdil in dokazoval, da naj bi tožnica vedela ali da bi morala vedeti za domnevno zvijačno ravnanje toženčeve pooblaščenke (kot tretje osebe).

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijani sklep z dne 1. 6. 2020 (353. člen v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

**Glede pritožbe zoper sklep z dne 17. 6. 2020**

10. Neutemeljen je očitek o preuranjenosti sklepa, saj sodišče o stroških postopka večinoma odloči že s končno odločbo v sporu.

11. Toženec utemeljeno graja, da je prvo sodišče tožnici napačno priznalo 260 točk za narok 1. 6. 2020, saj ni šlo za prvi narok. Tožnica je za ta narok upravičena le do nagrade 130 točk (2. točka tar. št. 20 OT). Glede na to znašajo tožničini stroški 805,79 EUR, ne pa 903,43 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

13. Toženec je s pritožbo uspel v obsegu približno 11%, zato mu je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka sorazmerno njegovemu uspehu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženčevi pritožbeni stroški znašajo 125,86 EUR. Odmerjeni so v skladu z OT in ZST-1, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika v njegovi pritožbi, upoštevajoč, da gre za pritožbo zoper procesni sklep. Sorazmerno uspehu je tožnica dolžna povrniti tožencu pritožbene stroške v znesku 13,84 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.