Jedro

Izvedeni dokazni postopek ne podpira pritožbene teze, da je dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "pomočnik predsednika uprave" diskriminatorne narave, in sicer neskladnost tožničinih političnih prepričanj s tedaj vladajočo stranko A. Tovrstnih navedb tožnice namreč ni potrdila niti ena od zaslišanih prič. Nasprotno, vse so prepričljivo in skladno ovrgle njene trditve o diskriminaciji, o navidezni ukinitvi delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave" oziroma primerljivosti tega delovnega mesta z delovnim mestom "direktor B.".

Skladno z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka je slednje dokazala.

Ni bistveno, ali se je obseg del in opravil na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave" dejansko zmanjšal, bistveno je, da je potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces na podlagi avtonomne ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 1. 2022 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Po stališču pritožbe je tožnica uspela dokazati, da je bila odpuščena iz razlogov diskriminacije in sicer zaradi njene politične neustreznosti, to je neskladnosti njenih prepričanj s tedaj vladajočo stranko A. Redna odpoved, podana iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 pa je nezakonita. Po menjavi vladne koalicije so bili v upravo toženke imenovani simpatizerji/člani stranke A. oz. koalicijskih strank. Da je do menjave uprave lahko prišlo, se je bilo potrebno znebiti tožnice kot članice uprave. Ker pa v trenutku prevzema vlade in nadzornega sveta toženke ni bilo utemeljenih in zakonsko izkazanih razlogov za odpoklic tožnice po ZGD-1 (bila je na porodniškem dopustu), je bila tožnici predlagana sklenitev sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi in njena zaposlitev na delovnem mestu pomočnice predsednika uprave za nedoločen čas, kar je sprejela. Ko pa je nastopil čas njenega povratka na delo, pa se je načrtno ukinilo delovno mesto pomočnika predsednika uprave, s čimer se je umetno ustvaril razlog za prenehanje delovnega razmerja. Toženka je tožnico diskriminirala pri odpovedi, saj je na delovno mesto direktorja organizacijske enote (OE) "B." imenovala C. C., ki je bil slabši kandidat od tožnice in izbran zaradi svojega političnega prepričanja. C. C. je sicer v podjetju delal na različnih delovnih mestih, vendar dokazano ni imel ustreznih znanj in izkušenj, medtem ko je bila tožnica članica uprave in je podjetje dejansko vodila. V tej zadevi je bilo imenovanje direktorja OE "B." neločljivo povezano z vprašanjem, kateremu od dveh pomočnikov predsednika uprave bo posledično prenehalo delovno razmerje. Delodajalec pa je pri tej odločitvi omejen s prepovedjo diskriminacije. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila izbira o tem, kateremu od dveh pomočnikov bo delovno razmerje prenehalo, opravljena na podlagi objektivnih kriterijev, saj ni uspela dokazati, da je bil C. C. strokovno boljši kandidat. Izkazalo se je tudi, da je toženka pri njegovem imenovanju ravnala v nasprotju z lastnimi utečenimi načini izbora direktorjev OE, saj ni izvedla kandidacijskega in izbirnega postopka, kar je potrdila D. D., sodišče pa se do njene izpovedi ni opredelilo. Fiktivni razlog za ukinitev delovnega mesta pomočnika predsednika uprave je razviden tudi iz primerjave opisov delovnih mest, saj je na prvi pogled očitno, da so naloge popolnoma enake. Delo, ki se je prej opravljalo na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave" se je še naprej v nespremenjenem obsegu in vsebini opravljalo na delovnem mestu "direktor B.". Le minimalne spremembe vsebine in obsega nalog delavca pa ne predstavljajo utemeljenega poslovnega razloga (VIII Ips 26/2020). Tožena stranka ni uspela dokazati, v čem so bile delovne naloge C. C. na novem delovnem mestu drugačne od nalog pomočnika predsednika uprave, saj C. C. ni znal navesti niti enega konkretnega projekta, ki ga je izvajal na poziciji direktorja. Sodišče zato v nasprotju z izpovedjo te priče zaključi, da je C. C. podrobneje opisal razlike po posameznih delovnih nalogah obeh delovnih mest in da je bil verodostojen. Gre za nepravilno dokazno oceno, ki je površna in pomanjkljiva, pravilnosti odločitve pa tudi ni mogoče preizkusiti. Priča E. E. je izpovedal, da je predsednik uprave F. F. novo OE dejansko tretiral za svojo in da je C. C. izvajal naloge po navodilih takratnega predsednika uprave. To pa pomeni, da je bil slednji dejansko še vedno pomočnik predsednika uprave, enako kot pred formalno ukinitvijo delovnega mesta. Sodišče se pri odločitvi, da gre za vsebinsko različni delovni mesti nekritično opira na izjavo G. G. in izpoved F. F., saj iz njunih izpovedi ni mogoče razbrati vsebinskih razlik. Sicer pa sta obe priči zainteresirani za uspeh toženke v postopku. Sodišče se tudi neprepričljivo opira na izpoved D. D., saj je bila slednja neverodostojna in pristranska, kot delavska direktorica ščiti lastne interese. Predsednik uprave je ugotovil, da bi bilo potrebno delovno mesto pomočnika predsednika uprave ukiniti prav v trenutku, ko bi se morala na delo vrniti tožnica. To kaže na očiten namen znebiti se tožnice. Toženka je pri ukinitvi delovnega mesta kršila zakonska določila, saj ni pridobila predhodnih mnenj sveta delavcev in sindikatov, pridobila jih je šele kasneje. Tožnici ob odpovedi ni bilo ponujeno drugo delovno mesto, čeprav sta bila v tistem času odprta dva razpisa za delovno mesto "strokovni sodelavec za tveganje in notranje kontrole" in "strokovni sodelavec v kontrolingu", ki oba ustrezata tožničini izobrazbi. E. E. je povedal, da je bil v podjetju običajen postopek, da se je zaposlenemu v takšnem primeru ponudilo drugo primerno delovno mesto. Vse navedeno zagotovo ne more biti naključje. E. E. je pojasnil tudi, da je bil v upravo toženke ponovno imenovan, ker je prepričan, da v nobenem smislu ni motil nove vladne koalicije in nadzornega sveta. Napačno je tudi stališče sodišča, da reorganizacija in ukinitev delovnega mesta pomočnika predsednika uprave nista povezana, saj je ukinitev tega delovnega mesta dejansko posledica spremenjene organizacije, ki je začela veljati 1. 1. 2022. Formalna ukinitev delovnega mesta je zgolj izvedbeni akt, ki temelji na spremenjeni organizaciji. Je njen del, čeprav je bilo glasovanje ločeno. Zaposlitev C. C. na delovno mesto direktorja nove OE dne 1. 1. 2022 je posledica reorganizacije. Ta ista reorganizacija pa predstavlja navidezni razlog za odpoved tožnici. V trenutku, ko je bila sprejeta odločitev o reorganizaciji, je imela toženka na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave" zaposlena dva delavca, od katerih je na podlagi diskriminatornih meril sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ponudila le enemu. Delovno mesto "pomočnik predsednika uprave" je bilo z dnem izvedbe reorganizacije dne 1. 1. 2022 še "živo", vendar le še 10 dni, ko je bilo nato ukinjeno. Tako izpade, kot da sploh ni bilo potrebno izbirati, komu od pomočnikov bo delovno razmerje prenehalo, ker je bil C. C. že zaposlen na drugem delovnem mestu. Neprepričljiva je dokazna ocena sodišča glede tega, da odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov. Ni verjetno, da predsednik uprave ni vedel, da tožnica ni podpirala tedaj vladajoče koalicije in da mu ni znano njeno politično prepričanje. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo kršilo 14., 22., 23. in 25. člen Ustave, saj se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, obrazložitev je selektivna in se opira zgolj na tiste dele dokaznega postopka, ki potrjujejo pravilnost odločitve. Spregledalo pa je vsa dejstva, dokaze in okoliščine, ki potrjujejo zahtevek tožnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) ureja v prvi alineji prvega odstavka 89. člena. Za zakonitost odpovedi mora biti podan resničen razlog na strani delodajalca, in sicer ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali drug podoben razlog. To pomeni, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati dejansko kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne katerega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 90. člena ZDR-1. Med temi je tudi odpoved zaradi diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja na podlagi takih okoliščin. Tožnica meni, da je bila odpoved podana iz neutemeljenega, diskriminatornega razloga, in sicer zaradi njenega političnega prepričanja. Po prepričanju tožnice tožena stranka ni dokazala, da odpoved ni bila podana iz diskriminatornega razloga. Po prvem odstavku 84. člena ZDR-1 je dokazno breme za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca na njem. Prav tako velja obrnjeno dokazno breme, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, torej mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR-1).

7. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje: Nadzorni svet toženke je dne 8. 1. 2019 tožnico imenoval za članico uprave in dne 22. 1. 2020 za podpredsednico uprave. Dne 10. 3. 2021 sta stranki sklenili dogovor, na podlagi katerega je prenehala pogodba o zaposlitvi tožnice na delovnem mestu podpredsednice uprave. Sklenili sta pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 3. 2021 za delovno mesto "pomočnik predsednika uprave" za nedoločen čas od 11. 3. 2021 dalje. Pogodba je bila rezultat obojestranskega dogovarjanja in usklajevanja. Na tem delovnem mestu sta bila zaposlena še C. C. ter H. H. Dne 12. 1. 2022 je bila tožnici vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in sicer zaradi ukinitve delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave". Sprememba je bila sprejeta s sklepom uprave z dne 10. 1. 2022. Predhodno je uprava toženke v decembru 2021 ločeno od odločitve z dne 10. 1. 2022 sprejela odločitev o reorganizaciji, ki se je uveljavila z dnem 1. 1. 2022. S to reorganizacijo so se nekatere organizacijske enote ukinile, nekatere preimenovale, nekatere pa so se organizirale na novo, kar velja tudi za "B.", katere vodenje je kot direktor prevzel C. C. (predhodno prav tako kot tožnica zaposlen kot pomočnik predsednika uprave). Tožnica je bila tako na dan 10. 1. 2022 edina zaposlena na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave", saj je H. H., ki je bil predhodno tudi zaposlen na tem delovnem mestu, v novembru 2021 prenehalo delovno razmerje pri toženki, ker je postal izvršni direktor hčerinske družbe I. na L. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila organizacija dela dejansko spremenjena, poslovni razlog pa posledično resničen in utemeljen. Prenehanje potrebe po delu tožnice na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave" ni bilo povezano z njenim političnim prepričanjem, temveč je posledica objektivnega dejstva, da naloge na tem delovnem mestu niso bile več potrebne (določene naloge so se prenehale izvajati, določene naloge opravlja predsednik uprave sam, določene naloge so se prenesle na druge zaposlene v posamezne organizacijske enote). Toženka tudi ni izvedla nobene zaposlitve, s katero bi to delovno mesto nadomestila. Tudi po skoraj dveh letih po odpovedi delovni proces poteka nemoteno in učinkovito brez navedenega delovnega mesta, saj niti nova uprava toženke tega delovnega mesta ni ponovno uvedla. Tožnici odpoved ni bila podana zaradi diskriminacije. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ukinitev delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave", predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Soglaša torej z zaključkom, da je tožena stranka v obravnavanem primeru dokazala, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog. Izpodbijana sodba ne temelji na selektivni in enostranski dokazni oceni, kot to smiselno uveljavlja pritožba z navajanjem, da upošteva izključno navedbe tožene stranke. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP, pritožbene navedbe pa ne uspejo izničiti vrednosti ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča namreč dosledno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, nobenih navedb in dokazov ni spregledalo, jasno je tudi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo. Pri tem ni upoštevalo le izjav in izpovedi prič tožene stranke, temveč je sprejelo skrbno, vestno in prepričljivo dokazno oceno. Navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V obravnavani zadevi glede na dokazne predloge strank, glede na ugotovitve sodišča ter njegovo skrbno obrazložitev ter glede na pritožbene navedbe ni niti podlage za zaključek o kršitvi tožničinih ustavnih pravic (14., 22., 23. in 25. člen).

9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in preverljivo obrazložilo, zakaj se je pri presoji o tem, da gre pri delovnih mestih "pomočnik predsednika uprave" in "direktor B." za vsebinsko različni delovni mesti, v bistvenem oprlo na izjavo G. G. (ki jo je za pričo predlagala tudi tožnica) in izpoved F. F. ter C. C. Slednji je dejansko natančno in razumljivo opisal razlike po posameznih delovnih nalogah enega in drugega delovnega mesta, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, zato ne drži pritožbena navedba, da ni znal navesti projektov, ki jih je izvajal na poziciji direktorja B. Njegova izpoved je tudi povsem skladna z izpovedjo F. F., ki je imel kot predsednik uprave pregled nad celotnim sistemom organizacije toženke in pisno izjavo G. G., vodje službe za kadre, ki je pristojna za tovrstna vprašanja. Da gre za vsebinsko različni delovni mesti, ter da organizacijska sprememba pri toženi stranki ni bila samo navidezna, izhaja tudi iz izjave sedanjega predsednika uprave J. J. in izpovedi delavske direktorice D. D. Iz izpovedi vseh navedenih in listinskih dokazov je tako jasno razvidno, da so med obema delovnima mestoma bistvene vsebinske razlike, še posebej glede na to, da pomočnik predsednika uprave za razliko od direktorja, ni bil odgovoren za vodenje posamezne organizacijske enote pri delodajalcu, ni imel trajno opredeljenih konkretnih nalog in ciljev ter ni imel podrejenih delavcev, ki bi jih vodil. Ker gre za vsebinsko različni delovni mesti tako ni na mestu pritožbeni očitek, da je bilo delovno mesto "pomočnik predsednika uprave" ukinjeno zgolj fiktivno, ker naj bi dejansko vse naloge, ki jih je opravljal pomočnik, sedaj opravljal direktor B. Ne gre torej le za minimalne spremembe vsebine in obsega nalog, zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na zadevo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 26/2020. Zgolj dejstvo, da je priča E. E. izpovedal, da si je predsednik uprave "uzurpiral" B. ter da naj bi C. C., kot vodilni delavec, naloge izvajal tudi po navodilih predsednika uprave (kar niti ne bi bilo nenavadno), pa še ne potrjuje navedb tožnice, da gre pri delovnem mestu "direktor B." po vsebini dejansko za ene in iste delovne naloge. Iz obrazložitve sodbe tudi v zvezi s tem vprašanjem izhaja jasna in zadostna dokazna ocena izpovedi tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke ter zaslišanih prič oziroma njihovih pisnih izjav, podanih po 236.a členu ZPP. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene izpovedi prič in njihovih pisnih izjav upoštevalo tudi, da so nekatere priče še zaposlene pri toženi stranki. Razlogov za dvom v njihovo verodostojnost ni našlo, delovno razmerje prič pri toženi stranki oziroma dejstvo, da je odločitev posamezne priče (F. F.) privedla do ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, pa samo po sebi še ne predstavlja takšnega razloga. Tožnica nenazadnje niti ne navede, ali je trditve o razlogih za dvom v izpovedi teh prič (nekatere, ki jim sedaj očita neverodostojnost je predlagala tudi sama - npr. G. G.) sploh postavila v prvostopenjskem postopku. Če jih ni, gre za nedopustna nova dejstva (1. odstavek 337. člena ZPP). Ni namreč naloga sodišča, da po spisu samo išče navedbe stranke, ki jih je nemara dala, ali pa tudi ne, v teku prvostopenjskega postopka.

10. Po pravilnih in neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je tožnici zaposlitev na delovnem mestu članice uprave prenehala na podlagi sporazuma in torej z njenim soglasjem, brez kakršnekoli napake volje. Pritožbene navedbe o domnevnih političnih razlogih za sklenitev in za predčasno prenehanje tožničine pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto članice uprave so za odločitev v tem sporu nerelevantne, prav tako obširna pritožbena pojasnila o tem, kdo je vodil Vlado RS v času, ko je tožnici sporazumno prenehala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto članice uprave.

11. Izvedeni dokazni postopek prav tako ne podpira pritožbene teze, da je dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "pomočnik predsednika uprave" diskriminatorne narave, in sicer neskladnost tožničinih političnih prepričanj s tedaj vladajočo stranko A. Tovrstnih navedb tožnice namreč ni potrdila niti ena od zaslišanih prič. Nasprotno, vse so prepričljivo in skladno ovrgle njene trditve o diskriminaciji, o navidezni ukinitvi delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave" oziroma primerljivosti tega delovnega mesta z delovnim mestom "direktor B." Priče D. D., G. G. in J. J. tudi potrditvah tožnice niso v ničemer povezane s stranko A., pa so kljub temu potrdile navedbe toženke. Celo priča E. E., na katerega izpoved se tožnica v pritožbi ves čas sklicuje, je na zaslišanju izjavil, da diskriminacije ni zaznal, da mu ni znano politično prepričanje tožnice, ter da po njegovem vedenju tožnica ni politično opredeljena. Slednji je sicer resda pojasnil tudi, da je bil v upravo toženke ponovno imenovan, ker je prepričan, da v nobenem smislu ni motil nove vladne koalicije in nadzornega sveta, kar pa, ob dokazano izvedeni reorganizaciji še ne potrjuje navedb tožnice o diskriminaciji. Nenazadnje je tožnica tudi po zamenjavi vladne koalicije, nadaljevala zaposlitev pri toženi stranki kot pomočnica predsednika uprave. Tožnica v postopku dejansko niti ni razkrila svojega političnega prepričanja, niti ni konkretizirala političnih prepričanj, ki ne bi bila skladna s stranko A., kar toženka v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja. Glede na to, da je na zaslišanju dne 12. 1. 2023 sama priznala, da tožbene navedbe o njenem imenovanju za članico uprave iz kvote politične stranke K. niso resnične in da je v preteklosti opravljala tudi funkcijo strokovne sodelavke prav v stranki A., s katero naj bi bila politično neskladna, pa so njene navedbe o diskriminaciji toliko bolj neprepričljive.

12. Tožnica v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da je odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker naj bi toženka pri ukinitvi delovnega mesta in spremembi sistemizacije kršila zakonska določila, saj ni pridobila predhodnih mnenj sveta delavcev in sindikatov, pridobila jih je šele kasneje. Skladno z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.1 Delodajalec mora dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka je slednje dokazala. Pritožbeni očitek o prepozni pridobitvi soglasja sindikatov in sveta delavcev k odločitvi uprave o ukinitvi delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena tožnica, je zato za presojo nerelevanten.

13. Tudi ni bistveno, ali se je obseg del in opravil na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave" dejansko zmanjšal, bistveno je, da je potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces na podlagi avtonomne ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški (v konkretnem primeru cca 150.000,00 EUR bruto letno, kolikor je znašala plača pomočnika predsednika uprave). Pravica in dolžnost vsakega delodajalca je, da samostojno organizira delovni proces in ga vseskozi optimizira na način, ki je skladen s cilji družbe in zakonitimi sklepi uprave. V konkretnem primeru je toženka ugotovila prav to, t.j. da delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave" ne potrebuje več, zaradi česar je delo tožnice v posledici njegove ukinitve postalo nepotrebno. Ukinitev delovnega mesta sta potrdila tudi oba reprezentativna sindikata in svet delavcev pri toženi stranki. Utemeljenost navedene odločitve pa je povsem nedvoumno potrdil tudi potek dogodkov po sami odpovedi, saj je toženka izkazala, da po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, tega delovnega mesta ni več vzpostavila in je torej delovni proces normalno potekal, kljub njegovi ukinitvi, pojasnila (in dokazala) pa je tudi, kako so se naloge tega delovnega mesta porazdelile na druge zaposlene. Bolj prepričljivega dokaza, da delo nekoga ni potrebno, kot je ta, da podjetje nemoteno posluje, brez da bi delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba "nadomestilo", pa si praktično ni mogoče predstavljati.

14. V točkah 11-13 obrazložitve je sodišče prve stopnje natančno in logično pojasnilo, zakaj in na podlagi katerih izvedenih dokazov sledi navedbam tožene stranke, da reorganizacija, ki je pričela veljati dne 1. 1. 2022 in ukinitev delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave" nista povezani. Pritožba ponuja svojo dokazno oceno in zaključke in s tem želi dejanski stan obravnavanega primera prikazati drugače, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe. Pri tem pa niti ne navede, kateri izvedeni dokazi utemeljujejo njen sklep, da je bila formalna ukinitev delovnega mesta zgolj izvedbeni akt, ki temelji na predhodno spremenjeni organizaciji in to kljub temu, da sicer soglaša, da je bilo glasovanje o tem ločeno. Ker je izpodbijana sodba tudi s tem v zvezi jasno in argumentirano obrazložena, pritožba dokazne ocene sodišča prve stopnje tako ne more izpodbiti zgolj z domnevami o diskriminaciji, ki so se, kot pojasnjeno, izkazale za neutemeljene. Dejstvo, da je bila v decembru 2021 sprejeta odločitev o reorganizaciji, ki se je uveljavila s 1. 1. 2022, ni vplivalo na pravico tožene stranke, da dne 10. 1. 2022 sprejeme tudi sklep o ukinitvi delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave". To odločitev je toženka v sodnem postopku ustrezno utemeljila in s tem dokazala utemeljenost odpovednega razloga. Zato pritožba neutemeljeno sklepa, da takšno ravnanje toženke potrjuje očitke tožnice, da je bila navedena odločitev sprejeta izključno z namenom priprave podlage za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da je bila sprememba le fiktivna.

15. Pritožbeni očitki, da bi morala tožena stranka delovno mesto direktor B. ponuditi tožnici in ne C. C,, ker je bila tožnica boljša kandidatka, so za odločitev nerelevantni. V trenutku ukinitve delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave" v januarju 2022, je bila tožnica edina, ki je bila na njem zaposlena. Zato v tem primeru niti ni šlo za izbiro, komu od presežnih delavcev na tem delovnem mestu bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Ponudba zaposlitve C. C. v novoustanovljeni B. v decembru 2021 tudi ni dejstvo, ki bi utemeljevalo domnevo o kršitvi prepovedi diskriminacije. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči, kateremu od zaposlenih delavcev bo ponudil pogodbo o zaposlitvi na novem, razpoložljivem vodilnem delovnem mestu, pri čemer, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, pri izbiri običajno ne zadošča le izpolnjevanje formalnih pogojev za določeno delovno mesto, temveč ocena primernosti, dodatnih usposobljenosti glede na predvidene nove usmeritve poslovanja in nove delokroge ter možnost uspešnega sodelovanja in zaupanja.2 Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil C. C. zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let, da je tekom zaposlitve spoznal delovne procese tožene stranke na več različnih nivojih, saj je opravljal številna dela, vključno z vodenjem strateških projektov in planiranjem, v tem času pa so bile njegove kompetence večkrat predmet internega preverjanja (izpoved C. C. in D. D.). Svojo izbiro je povsem življenjsko logično obrazložil tudi F. F., ki je pojasnil, da se je odločil med tistimi, ki so se v času njegovega mandata že izkazali, pri čemer je potreboval človeka, ki je bil takoj operativen. Pritožbene navedbe, da je bil za to delo C. C. izbran zaradi njegovega političnega prepričanja in ne zaradi navedenih izkušenj, poznavanja poslovanja in sposobnosti oziroma, da tožnici to delo ni bilo ponujeno zgolj zaradi njenega političnega prepričanja, tako nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Prav tako pa niti ni jasno, na podlagi katerih kriterijev in kompetenc je tožnica sama sebe ocenila za bolj sposobno od C. C., saj tožnica teh pritožbenih navedb ne konkretizira. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica dve leti članica uprave še ne dokazuje, da je za dela in naloge direktor B. bolj usposobljena od C. C. Prav tako navedenega na dokazuje izpoved priče E. E., ki je pojasnil, da so v družbi obstajali kandidati, ki so bili bolj primerni za delovno mesto direktorja B. Na podlagi te izpovedi namreč ni mogoče zaključiti niti, da priča meni, da je bila tožnica bolj primerna za to delovno mesto niti, da C. C. za to delovno mesto ne bi bil primeren.

16. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da naj bi tožena stranka ob imenovanju direktorjev vedno in dosledno izvajala posebne kandidacijske postopke in da naj bi edino pri imenovanju C. C. naredila izjemo. To je pričela zatrjevati šele v pritožbi s sklicevanjem na izpovedi prič D. D. in E. E. Te navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožnica ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP. S tem v zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče opredeliti do izjav prič glede izbornih postopkov. Dolžnost sodišča je namreč, da se opredeli do pravočasno podanih navedb strank ter s tem v zvezi do posameznih izpovedi, ki jih šteje za odločilne. Izjave prič, ki nimajo podlage v trditvah strank pa so za odločitev sodišča nerelevantne oziroma jih sodišče ne upošteva, saj bi sicer prekršilo načelo konktradiktornosti.

17. ZDR-1 ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov obveznosti ponudbe nove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ne določa več. Zato za presojo ni odločilno niti, da tožnici ob odpovedi ni bilo ponujeno drugo delovno mesto, čeprav sta bila v tistem času odprta dva razpisa, ki oba ustrezata tožničini izobrazbi niti, da naj bi bilo običajno, kot to trdi pritožba, da toženka v takšnih primerih delavcu ponudi drugo zaposlitev. Odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1 namreč predstavlja le možnost in ne več dolžnosti delodajalca.3

18. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) krije tudi tožena stranka.

1 Primerjaj: VIII Ips 132/2013, VIII Ips 131/2010, VDSS Pdp 379/2017. 2 Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015. 3 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 127/2016 z dne 25. 10. 2016 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 375/2021 z dne 5. 10. 2021.