Jedro

Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati razliko v plači iz naslova pripravljenosti na določenem kraju, in sicer za mesece september in oktober 2017, za mesece od julija do decembra 2019, za januar, maj, junij, julij, avgust in september 2020 in za januar, februar, marec, april in julij 2021, v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka I izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova pripravljenosti na določenem kraju za mesece maj, junij, julij in november 2017, februar, april in junij 2018, junij in november 2019, februar, april in maj 2020 in maj, september in oktober 2012, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 514,39 EUR, po poteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je za odločitev o zahtevku bistvena definicija pojma vojaška operacija, saj iz sodbe SEU C-742/19 izhaja, da je posamezna vojaška dejavnost izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, če se je opravljala v okviru vojaške operacije. Iz mnenja dr. A. A. in njegove pisne izjave ne izhaja definicija, ki jo je uporabilo sodišče, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med vsebino listin. Sodišče je povzelo definicijo vojaške operacije, kot izhaja iz mnenja dr. B. B., čeprav je njeno mnenje upoštevalo (le) kot del trditvene podlage tožnika. Ker je upoštevalo nedokazano definicijo vojaške operacije, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 212. in 213. členom ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo definiciji, ki jo je navajala toženka in sta v svojih pisnih izjavah potrdila dr. A. A. in C. C. Dejavnost varovanja državne meje (Operacija Odboj) je vojaška operacija v pravem pomenu besede. Ne drži zaključek sodišča, da se okoliščine dejavnosti varovanja državne meje niso spremenile. Zmotno je ugotovljeno, da je SV samo varovala policijske postopke, saj so bile naloge planirane s strani poveljujočih SV, kar so potrdile priče C. C., dr. A. A. in D. D. Četudi je tožnik varoval policista, to še ne pomeni, da je opravljal policijski postopek, in da svojih nalog ni opravljal v okviru vojaške operacije. Toženka je bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz področja uporabe direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ne pa tudi, kaj je v zvezi s to dejavnostjo počel tožnik. Če tožnik meni, da bi se v obravnavani zadevi morala uporabiti Direktiva 2003/88/ES, je dokazno breme na njem. Sodišče je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi, ter s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pojava množičnih migracij zmotno ne šteje za izreden dogodek. Ugotovilo je, da priče niso izpovedale, da bi bile kdaj aktivirane, vendar pa to ne pomeni, da noben od pripadnikov, razporejenih na varovanje državne meje, ni bil aktiviran. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko kljub ugotovitvi, da je opravljanje dejavnosti varovanja državne meje z odrejanjem pripravljenosti pripadnikom in z večdnevnimi rotacijami bolj učinkovito od sistema, ko pripadniki rotirajo na 12 ur, zaključilo, da je dejavnost varovanja državnem meje možno učinkovito izvesti na način, ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Sodba v tem delu nima razlogov, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je sistem rotacije zaposlenih primeren za dejavnost varovanja državne meje. Poslabšanje situacije je vplivalo na potrebo po reorganizaciji dela, saj je bilo treba zagotoviti več ljudi in stalno prisotnost, česar pred letom 2019 ni bilo, vendar sodišče tega ni ugotavljalo, temveč je le pavšalno zaključilo, da bi bilo možno dejavnost varovanja državne meje učinkovito izpeljati tudi brez odrejene pripravljenosti. Podobno velja za stražo, saj je zaključilo, da bi bil na objektih, ki jih je varoval tožnik, sistem rotacije mogoč. S tem, ko je presojalo, ali je sistem rotacij mogoč, ne pa ali je primeren, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se je osredotočalo na okoliščine, ki niso bistvene, toženki pa onemogočilo obrambo. Tožnik v času pripravljenosti ni delal. Dokazano je, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Sodišče se v zvezi s stražo ni opredelilo do navedb toženke v zvezi z epidemijo SARS-Cov-2, ki je prav tako prispevala k izvedbi varovanja objektov 24/7, torej brez rotacij. Za čas pripravljenosti je bilo dogovorjeno posebno plačilo. V 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) je določeno, da javnemu uslužbencu pripada dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, če se mu odredi pripravljenost na določenem kraju, če je to določeno s posebnimi predpisi na področju obrambe. Pripravljenost za delo je urejena s predpisi na področju obrambe, in sicer v 97e. členu ZObr. Definicija pripravljenosti za delo je podana opisno, in sicer gre za čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. ZObr ne pozna pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Glede višine plačila za čas pripravljenosti je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevatitudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-742/19. Definicija efektivnega delovnega časa iz 142. člena ZDR-1 in definicija pripravljenosti se medsebojno izključujeta. V zadevi VIII Ips 196/2018 je sodišče ugotovilo vertikalni neposredni učinek Direktive 2003/88/ES. Vendar pa je v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES kvečjemu zgolj drugi odstavek 97.e člena ZObr, ne pa tudi pravna pravila, ki urejajo plačilo tega časa. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, in se nanje sklicuje. Presoja pa le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in se tudi opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev strank.

7. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje glede definicije pojma vojaška operacija pritožba neutemeljeno (smiselno) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med vsebino listin. Definicija, kot jo je podal dr. A. A., za sodišče ni merodajna, saj mora sodišče samo ugotoviti okoliščine, ki dovoljujejo zaključek o izključitvi uporabe Direktive 2003/88/ES. Zato tudi ni bistveno, kako je v svojem mnenju vojaško operacijo definirala dr. B. B. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče upoštevalo "nedokazano" definicijo vojaške operacije (iz mnenja dr. B. B.) in s tem storilo kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. in 213. členom ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno razporedilo dokazno breme. Toženka je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive, oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki njeni uporabi neizogibno nasprotujejo, zato je v zvezi s temi trditvami sama nosila tudi dokazno breme.

9. Tožnik je zaposlen pri toženki kot podčastnik za podporo v nazivu višji vodnik. V vtoževanem obdobju je na podlagi ukazov toženke opravljal naloge v zvezi z varovanjem državne meje, stražo ter izvajanjem vaj in usposabljanj na terenu, in sicer v načinu pripravljenosti za delo. Med strankama število ur, ko je bila tožniku odrejena pripravljenost za delo, ni sporno in tudi ne višina s strani toženke plačanih ur, prav tako pa tudi ni sporno, da je bil tožnik v času pripravljenosti na delo na odrejenem kraju, ki ga ni smel zapustiti. Toženka je uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

10. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bilo delo varovanja državne meje organizirano tako, da je imel pripadnik SV 12 ur dela na državni meji v obliki varovanja meje skupaj s policijo ali na straži, nato je sledilo 12 ur pripravljenosti na izredne dogodke v primeru eskalacije na državni meji. V času pripravljenosti so morali spati v vojašnici, od koder so se nato vozili na različne lokacije na mejo. Rotacije so potekale neprekinjeno 5 dni (lahko tudi 7 dni), pri čemer so pripadniki SV nudili pomoč policiji pri varovanju meje. Tožnik je v času večdnevne napotitve na varovanje državne meje v času pripravljenosti moral biti v vojašnici v E., od koder se je nato vozil na različne lokacije na južni meji (v F., G.), ali pa v vojašnici v H., od koder se je vozil na različne lokacije na mejo, ki so v pristojnosti varovanja policijskih postaj I. in J. 11. Pritožbeno sodišče soglaša, da teh okoliščin ni mogoče materialnopravno razlagati kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Nadzor na meji spada v pristojnost Policije (4. člen Zakona o nadzoru državne meje, Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl. - ZNDM-2), namen nalog SV oziroma njeno poslanstvo pa je bilo po prvostopenjski ugotovitvi v podpori Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje. Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v navedenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, oziroma da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti.

12. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na pisni izjavi dr. A. A. in C. C. Po navedbah toženke je bil namen dela na meji kontrola nad migracijami, pri čemer iz izpodbijane sodbe izhaja, da SV sodeluje s Policijo pri širšem varovanju državne meje že od septembra 2015, kar le dodatno potrjuje, da gre za kontinuirano, že nekajletno običajno podporno nalogo SV. Nenazadnje niti ukaz z dne 24. 7. 2019 ne govori o vojaški operaciji (v pravem pomenu besede) na državni meji, temveč zgolj o vojaških nalogah.

13. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Tudi sicer je iz Sklepnih predlogov generalnega pravobranilca (točka 75) razvidno, da gre pri vojaški dejavnosti za poseben primer dejavnosti, in čeprav morajo oborožene sile kot kolektiv svoje dejavnosti opravljati tudi nepretrgano, pa to ne velja v vseh okoliščinah za vsako vojaško osebo, ki je njihov del. S tega vidika pa je pomembno, kaj je v zvezi s posamezno dejavnostjo počel tožnik. Slednji je tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostno izkazal obstoj pogojev za plačilo razlike v plači, toženka pa (v primeru straže in varovanja meje) ni dokazala okoliščin, ki bi utemeljevale izjeme od uporabe Direktive.

14. Toženka tudi neutemeljeno očita sodišču, da ni upoštevalo, da naj bi se v vtoževanem obdobju spremenila vsebina dela SV, organizacija vojske in način poveljevanja in kontrole. Sodišče je upoštevalo, da se je z operacijo Odboj spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge, da pa je toženka državno mejo s sistemom rotacije varovala več kot pet let, pri čemer je v začetnem obdobju šlo za čas največjega obsega nezakonitih migracij, zato je utemeljeno zavrnilo argument o izrednosti operacije Odboj kot razlogu za izključitev uporabe Direktive v vtoževanem obdobju. Odločitev je tudi v luči ozkega tolmačenja izjeme od pravila in kot takšna materialnopravno pravilna. Množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, je bilo sprva zagotovo mogoče šteti kot izredni, nepričakovan dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo Odboj" ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije. Kljub temu, da bi bilo migracije v letu 2015 mogoče opredeliti za izredni dogodek, pa je tožena stranka očitno sama štela, da ne gre za izredni dogodek takšnega obsega, ki bi terjal organizacijo dela v sistemu pripravljenosti na delo, saj je to delo vse do leta 2019 organizirala v sistemu rotacij, kar dodatno potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje.

15. Pri presoji vsebine "operacije Odboj" in spremenjenega režima dela od leta 2015 do 2019 sodišče prve stopnje ni spregledalo pojasnil prič A. A. ter C. C., kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, saj se je do slednjih ustrezno opredelilo v točkah 23, 28, 30, 31, 32 in 33 obrazložitve. Tudi sicer se toženka na njune izjave sklicuje le pavšalno in ne pojasni, katerega bistvenega dela njunih izpovedi, ki bi potrjevale njene predhodno, ustrezno konkretizirane navedbe, sodišče ni upoštevalo v zvezi s spremenjenim režimom dela ali spremenjeno situacijo v letu 2019. Takšnih pritožbenih navedb tako pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

16. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C‑742/19. Pritožba mu zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Pri tem zatrjuje, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna.

17. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. V čem konkretno naj bi se izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika, iz dokaznega postopka ne izhaja, zlasti tudi ob upoštevanju ugotovitve, da je tožnik ves čas opravljal po vsebini povsem enako delo. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v zvezi z vprašanjem presoje, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija SV. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje presoji, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru več kot petletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 opredelilo Sodišče EU.

18. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu. Na podlagi ugotovitve, da je bilo tudi straže mogoče organizirati drugače, kot s pripravljenostjo na delo, in sicer z rotacijo, na podlagi katere bi bil vojakom zagotovljen čas počitka v skladu z zahtevami Direktive, je pravilno presodilo, da navedeno delo ni izjema, ki izključuje uporabo Direktive. Takšno pa tudi sicer ni po svoji vsebini.

19. V zvezi s stražo, ki jo ureja 97.č člen Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo. Ni bistveno pritožbeno stališče, da tožnik v času pripravljenosti ni delal, oziroma da naj bi počival. Ob sprejetem zaključku, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100-odstotno plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100-odstotnim in že plačanim 50-odstotnim zneskom osnovne plače. 20. V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti določb 97č. člena, 97e. člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti) in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl. KPJS), po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas, saj iz njih v bistvenem izhaja, da se ne glede na konkretne okoliščine, pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas.1 Ker pa celoten kontekst obravnavane zadeve terja, da se ta čas (ne glede na dejansko opravljanje dela) opredeli za delovni čas, kot ga pojmuje pravo EU, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo neposredno na določbe Direktive. V obravnavanem primeru, ko gre za spor med tožnikom - javnim uslužbencem in delodajalcem - Republiko Slovenijo ima direktiva, ki je v tem delu nepogojna in dovolj natančna (z njo je namreč določena pravica, ki jo lahko posameznik uveljavlja zoper državo) vertikalni neposredni učinek. Zato se je na citirani člen direktive in v zvezi z njim na razlago SEU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec. Sodišče prve stopnje je torej pri odločitvi utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe in tako temelji na enaki pravni podlagi in deloma enakemu dejanskemu stanju (šlo je za stražo). Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s katero se za stražo uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES (sodbe Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023, Pdp 411/2023 z dne 12. 9. 2023 in Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023), vojaške vaje, usposabljanje in urjenje pa so izvzeti (sodba in sklep Pdp 324/2023 z dne 14. 9. 2023, sodbi Pdp 340/2023 z dne 14. 9. 2023 in Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023; tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča v sodbah Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023 in Pdp 445/2023 z dne 19. 10. 2023, v katerih usposabljanja in vaje niso bili predmet pritožbenega preizkusa).

21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katerih je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se v tem okviru opredelilo do vseh relevantnih trditev toženke. Pri tem ni posebej razlogovalo o zatrjevani organizaciji dela v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije (Covid‑19), kar ni bilo potrebno, saj niso bile bistvene za odločitev; nanašale so se le na del vtoževanega obdobja. Podani jasni in izčrpni razlogi glede (ne)obstoja izrednih razmer in primernosti rotacije se smiselno nanašajo tudi na organizacijo dela v času epidemije, ki je ni mogoče šteti za izredni dogodek v smislu izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES, saj ni predstavljala povoda za stražo, varovanje meje ali prevoze, za presojo izjem pa je v vsakem primeru relevantna narava dejavnosti kot take.

22. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Razen če je delavec v tem času delo dejansko opravljal.