Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 4.038,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz 1. odstavka 1. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.580,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku, ki je zahteval odškodnino za škodo, ki mu je nastala ob škodnem dogodku 7.7.2006, je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin priznalo 1.500,00 EUR, od uveljavljanih 2.712,40 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost, je priznalo 900,00 EUR (za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti), od uveljavljanih 1.877,82 EUR, iz naslova strahu, pa mu je priznalo 1.000,00 EUR, od uveljavljanih 1.877,82 EUR. Za materialno škodo mu je za izgubljen dobiček priznalo toliko, kot je uveljavljal, 584,21 EUR, za škodo iz naslova kilometrine pa mu je priznalo 54,06 EUR od uveljavljanih 114,96 EUR.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin tožnik izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju, da naj bi trpel le zmerne bolečine. Poudarja, da je trpel bolečine različne intenzitete in da če bi šlo le za zmerne bolečine, ne bi jemal analgetikov tako dolgo, kot jih je jemal. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi bili glavoboli posledica vnetja nosne sluznice, saj prej ni imel težav in bi obiskal zdravnika, če bi jih imel. Težave so se pojavile po škodnem dogodku. Isto velja glede težav z roko, saj mravljinčenje ni nič neobičajnega v primerih poškodb z elektriko in ga bo spremljalo tudi v bodoče. Sodišče se do mravljinčenja niti ni opredelilo. Doživljal je tudi druge neprijetnosti med bolnišničnim zdravljenjem, ki jih opisuje in ki po njegovem narekujejo višjo odškodnino od priznane. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da bolniški stalež ni posledica vnetja sluznice, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, saj, kot je že pojasnil, prej tovrstnih težav ni imel. Izvedenec je navedel, da je bil tožnik v stiku z električnim tokom, kar pomeni, da je imel tudi posledice, ki se kažejo v zatrjevanih težavah. Moral je dlje časa mirovati zaradi bolečin v trebuhu, pojavljajo se mu glavoboli in mravljinčenje, kar vse zmanjšuje njegovo življenjsko aktivnost, tako v času zdravljenja, kot občasno tudi sedaj. Omenjene težave so nedvomno otežile njegovo življenje, kar dokazuje, da je priznani znesek prenizek. Glede odškodnine iz naslova strahu poudarja, da je sam primarni strah trajal nekaj dni, sekundarni strah pa je bil pri njem prisoten dlje kot tri dni, kot mu priznava sodišče prve stopnje. Glede na vse težave, ki so ga spremljale po samem škodnem dogodku in ob splošno znanem dejstvu, kakšen strah utrpi oseba, ki je v neposrednem stiku z elektriko, pri čemer se ne ve, ali bo takšna oseba sploh preživela ali ne, gre za praktično smrtni strah, ki te zaznamuje za vse življenje, je odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, še posebej tudi ne, da je pri njem še vedno prisoten strah, predvsem glede vsega, kar je gnano z elektriko. Ugovarja višini priznane materialne škode iz naslova prevoznih kilometrov in sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je iz R. in ne iz B. Ni upoštevalo obiskov pri osebnem zdravniku, prav tako pa tudi ne, da je moral v lekarno in da so prevoženi kilometri povezani z zdravljenjem poškodb in težav v zvezi s samim dogodkom, kar je obrazložil in tudi izkazal. Posledično se pritožuje glede pravdnih stroškov, saj je prepričan, da njegov uspeh ni le 78,17 %, ampak višji. Večina stroškov, ki so mu nastali, je vezana na ugotavljanje temelja odgovornosti, s čimer je v celoti uspel in bi mu zato bilo treba priznati vse stroške, zlasti v delu, ki se nanaša na izvedenca iz varstva pri delu in stroške, vezane na ugotavljanje odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zoper sodbo se je pritožil le tožnik, zato je bil predmet pritožbenega preizkusa le zavrnilni del sodbe oziroma materialnopravna pravilnost priznane odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ).

Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin je pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost bolečin, ki jih je ocenil izvedenec. Sodni izvedenec dr. S. C. je izključil, da bi bil glavobol in bolečine v nosu posledica škodnega dogodka, čemur je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Znake akutnega vnetja nosne sluznice so, kot je pojasnil izvedenec v mnenju, ugotovili zato usposobljeni specialisti (ORL Ambulanta SB Novo mesto) in je tudi v zdravniških izvidih (priloga v spisu A 5) postavljena diagnoza "Rhinitis ac. catarrh". Tožnik s tem, ko trdi, da pred škodnim dogodkom ni imel težav, pravilnosti te ugotovitve ne more izpodbiti, drugih dokazov pa ni predlagal. Glavobolov, na katere opozarja pritožnik in spričo katerih je moral jemati analgetike, ki so mu povzročali težave z želodcem, ni mogoče upoštevati kot posledico škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje ni prezrlo tožnikovih trditev glede mravljinčenja roke in se je do njih opredelilo (stran 11 sodbe), ko je kritično ocenjevalo tožnikovo izpoved v povezavi z izvedenskim mnenjem. Tožniku je sicer verjelo, da je lahko čutil zmerne bolečine tudi še po zaključku zdravljenja (11.7.2003), vendar pa je ocenilo, da te niso mogle trajati občutno daljši čas. Sledilo je mnenju izvedenca, da je prišlo le do "blažjega srečanja z električnim tokom" in da v bodoče ne bo čutil telesnih bolečin in tudi ne doživljal kakršnihkoli neprijetnosti v zvezi s škodnim dogodkom ter da se nezmožnost za delo od 11.7.2003 do 27.7.2003 nanaša na vnetje sluznice nosu in žrela. Ob upoštevanju nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (stran 11 sodbe) se izkaže, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje (1.500,00 EUR).

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ima podlago v mnenju izvedenca, da je pri tožniku prišlo le do začasnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in je bila njegova splošna življenjska aktivnost zmanjšana le v času od 7.7.2003 do 11.7.2003. Sodišče prve stopnje je tožniku pravno zmotno priznalo odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja aktivnosti, v kar pa sodišče druge stopnje ne sme posegati, ker se je pritožil le tožnik in bi bila drugačna odločitev v njegovo škodo (359. člen ZPP). Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se glede na ustaljeno sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 205/2003; II Ips 247/2000...) lahko prizna le izjemoma, kar pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa morajo biti podane posebne (neobičajne okoliščine). Ob ugotovitvi, da naj bi začasno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti trajalo le od 7.7.2003 do 11.7.2003, torej ni podlage za priznanje odškodnine iz tega naslova in se tožnik neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri določitvi višine odškodnine za telesne bolečine. Pritožnik neutemeljeno prikazuje, da so mu ostale trajne posledice, trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, za kar v izvedenskem mnenju ni podlage. Zgolj dejstvo, "da je bil v stiku z električnim tokom", pri čemer izvedenec ugotavlja, da je bil "tožnik v kontaktu z električnim tokom, vendar ga ta tok ni huje prizadel" ne pomeni, kot trdi pritožnik, da so mu ostale trajne posledice. Izvedenec je mnenje podal na podlagi izvidov internista in kirurga SB Brežice, ki sta tožnika pregledala takoj po škodnem dogodku (nevrološki status je bil v redu, EKG je bil v redu, kirurg ni ugotovil opeklin ali drugih posttravmatskih sprememb), zato pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Glavoboli in mravljinčenje, za katere pritožnik trdi, da občasno še vedno zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost, niso posledica škodnega dogodka, kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že zgoraj. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik ni trdil, še manj pa dokazoval, da bi zaradi posledic škodnega dogodka, na katere v pritožbi opozarja, po zaključku zdravljenja (z upoštevanim zdravljenjem vnetja sluznice nosu in žrela do 27.7.2003), iskal zdravniško pomoč. Tega tudi v pritožbi ne trdi. Ob dejstvu, da je bil škodni dogodek 7.7.2003, tožbo pa je tožnik vložil 7.7.2006, ni razumljivo, da, če bi imel težave oziroma bi mu ostale posledice zaradi škodnega dogodka, ne bi poiskal zdravniške pomoči. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo močnejši primarni strah in sekundarni strah v blažji obliki, ki je trajal le tri dni in mu prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR, ki je po oceni sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik trpel močan primarni strah, in je posebej poudarilo, da je upoštevalo, da je prišlo do nesreče z električnim tokom, pri čemer se ljudje običajno bolj prestrašimo. Pritrditi je treba pritožniku, da pri kontaktu z električnim tokom lahko pride do katastrofalnih posledic, vendar v njegovem primeru očitno do njih ni prišlo. Ugotovitve izvedenca, da po treh dneh, po opravljenih preiskavah, tožnik ni imel več objektivne podlage za strah, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, pritožnik s sklicevanjem na splošno znano dejstvo, kakšne so lahko posledice kontakta z električnim tokom, ne more izpodbiti. Ne glede na to pa tudi tožnikova izpoved (strah je subjektivno doživljanje) ne nudi podlage za zatrjevan "smrtni strah, ki te zaznamuje za vse življenje" in tudi ne za trditev, da je bil v strahu za izid zdravljenja več kot tri dni. Tožnik do višje odškodnine ni upravičen.

Tožnik je v tožbi ocenil, da je imel v zvezi z zdravljenjem stroške s prevozi za najmanj 500 kilometrov, sodišče prve stopnje pa je ocenilo in obrazložilo, da mu pripada odškodnina za 159 kilometrov, čemur pritožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka. Ne drži pritožbena trditev, da so bili prevoženi kilometri v tožbi v celoti obrazloženi in so zato utemeljeni in izkazani. Sodišče prve stopnje je kot podlago za odločitev upoštevalo zdravstveno dokumentacijo, česar pritožnik s pritožbenimi pavšalnimi trditvami ne more uspešno izpodbiti. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi ni opredelil števila kilometrov po posameznih relacijah (skupno je ocenil prevožene kilometre na 500 km) in ker se zahtevani prevozni stroški nanašajo tudi na zdravljenje vnetja (ne gre za škodo, nastalo ob škodnem dogodku), pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Ker tožnik pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede višine odškodnine s pritožbo ni uspel izpodbiti, je posledično pravilno ugotovljen njegov uspeh v pravdi, ki je podlaga za stroškovno odločitev. V zvezi s sklicevanjem tožnika, da je bila večina stroškov vezana na ugotavljanje temelja in da bi mu bilo treba priznati v zvezi s tem vse stroške, je treba pritožniku povedati, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo njegov 100 % uspeh po temelju. Če pritožnik meni, da mu, ne glede na uspeh, pripadajo stroški izvedenine, pa se moti, saj izvedenina deli usodo drugih stroškov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem (zavrnilnem in stroškovnem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov (tožnik s pritožbo ni uspel) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).