Jedro

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da pritožnik, iz razloga, ker ga ni zahteval, ni uveljavljal nujnega deleža. Pravica do nujnega deleža je namreč po 27. členu ZD dedna pravica, ki je ni treba posebej uveljavljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje za dediče pokojne A. K. na podlagi oporoke razglasilo njene otroke L. K., M. F., H. S. K. in A. B., vsakega do 1/4 zapuščine, ki jo predstavlja 1/2 nepremičnin vl. št. ... k.o. Mislinja in 1/2 nepremičnin vl. št. ... k.o. Srednji Dolič. Takšen sklep o dedovanju, iz pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbija zapustničin vnuk I. K., ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o dedovanju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se z zapustničino vnukinjo J. Korošec (oba otroka pokojnega sina zapustnice) nista prijavila k dedovanju. Nista se izjavila o nujnem deležu, ker sta bila prepričana, da bo po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95) dedič pritožnik, ki je že do 1/2 solastnik istih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno, da teče upravni postopek zaradi preverjanja statusa zapuščine kot zaščitene kmetije, zaradi česar bi moralo uporabiti ZDKG. Poleg tega ni zavzelo nobenega stališča o vrednosti zapuščine in višini vlaganj. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zapuščine ne predstavlja zaščitena kmetija, o čemer je bilo pravnomočno odločeno v upravnem postopku, potrjeno v upravnem sporu. Dedovanje je bilo uvedeno in zapuščina pokojnice je prešla na njene dediče v trenutku njene smrti (prvi odstavek 123. člena in 132. člen Zakona o dedovanju - ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 83/01). Pritožba nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje čakati na izid novega upravnega postopka in na morebitno konstitutivno odločbo o statusu zaščitenosti kmetije. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da pritožnik, iz razloga, ker ga ni zahteval, ni uveljavljal nujnega deleža. Pravica do nujnega deleža je namreč po 27. členu ZD dedna pravica, ki je ni treba posebej uveljavljati. Če se dedič ne izreče, obravnava sodišče njegovo pravico po podatkih, s katerimi razpolaga (tretji odstavek 207. člena ZD). Upošteva domnevo o sprejemu dediščine, ki jo dedič lahko ovrže le z izjavo o odpovedi po 133. členu ZD. Pozitivno ali negativno dedno izjavo ureja 208. člen ZD, vendar če dedič ne poda nobene, se šteje, da dediščino sprejema. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, kdo vse so zapustnikovi dediči in kaj jim pripada. Pritožbeno sodišče je zato po 3. točki 365. člena, v zvezi s 366. členom in 355. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 163. členom ZD ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep o dedovanju in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Takšna odločitev velja za vse dediče, ki imajo status enotnih sospornikov. Preveriti bo potrebno tudi dedno izjavo J. K. in ugotoviti ali se je odpovedala dedovanju, ali se je odpovedala v korist brata I. K., ali pa je njena izjava veljala samo za primer dedovanja zaščitene kmetije. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker niso bili priglašeni.