Jedro

Glede zastavne pravice na tožnikovih nepremičninah in z njo povzročene škode solastnikom teh nepremičnin ter glede poziva sodišča toženki, naj ugodi tožnikovim predlogom za obročno plačilo, sodišče pripominja, da to niso pravno upoštevne navedbe v upravnem sporu, v katerem tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi na premičnine. Predmet tega upravnega spora tako ni niti obročno plačevanje niti zavarovanje obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ v zadevi davčne izvršbe ugotovil znesek, ki ga je tožnik na dan 2. 2. 2017 dolgoval iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, in sicer v višini 16.434,28 EUR glavnice, 583,49 EUR pripadajočih obresti in 50,00 EUR stroškov davčne izvršbe, skupaj 17.067,77 EUR. Naštel je tudi izvršilne naslove, ki so podlaga teh obveznosti, ter odredil opravo davčne izvršbe na dolžnikovih nepremičninah. Ta (izpodbijani) sklep nadomešča sklep z dne 2. 2. 2017, vsa opravljena izvršilna dejanja pa ostanejo v veljavi.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ 2. 2. 2017 izdal zoper tožnika sklep o davčni izvršbi na premičnine, glede katerega pa je bilo vsled tožnikove pritožbe ugotovljeno, da ne vsebuje pravilnih sestavin, pri navajanju izvršilnih naslovov pa ni bilo razvidno, na podlagi katerih izvršilnih naslovov se neporavnane obveznosti izterjujejo. Zato je davčni organ izdal izpodbijani sklep, v katerem navaja pravilne in točne izvršilne naslove za obveznosti na presečni datum 2. 2. 2017, ta sklep pa nadomesti tistega z dne 2. 2. 2017. V nadaljevanju so citirani tudi posamezni predpisi. V obrazložitvi je navedeno še, da je organ tožnikovo pritožbo obravnaval tudi kot vlogo za obročno plačilo dolga, pri čemer je to vlogo delno zavrgel (glede prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje), delno zavrnil (glede prispevkov za starševsko varstvo in zaposlovanje ter glede stroškov davčne izvršbe), delno pa ji je ugodil in odobril obročno plačevanje dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, v primeru zamude pod izgubo roka in obroka. Ker tožnik niti prvega niti drugega obroka ni poravnal, je v plačilo zapadla obveznost v celoti.

3. Tožnikova pritožba zoper izpodbijani sklep je bila z odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena. Drugostopenjski davčni organ je pri tem navedel, da je v izpodbijanem sklepu v preglednici v 1. točki izreka razvidno, za katere obveznosti organ tožnika terja, navedeni so izvršilni naslovi in datumi izvršljivosti ter zneski davka in zamudnih obresti. Izpodbijani sklep ima vse sestavine po zakonu, za njegovo izdajo pa so bile izpolnjene vse procesne predpostavke, tako pa so mu bili upravičeno v plačilo naloženi tudi stroški izdaje izpodbijanega sklepa. Davčni organ po določilih Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni zavezan pred začetkom izvršbe tožniku pošiljati obvestil o dolgu oziroma opominov. Glede obročnega plačila pa se drugostopenjski davčni organ opredeli, da je bilo vsled tožnikove pritožbe glede obročnega plačila tožniku v ponovnem postopku z odločbo z dne 1. 8. 2018 odobreno obročno plačilo davčnega dolga, in sicer iz naslova stroškov davčne izvršbe v štirih mesečnih obrokih, iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v dvanajstih ter iz naslova prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo v štirih obrokih. Kolikor tožnik s pritožbo zoper izpodbijani sklep smiselno naproša za odobritev obročnega plačila, drugostopenjski organ pojasni, da je za to odločitev pristojen le prvostopenjski organ, medtem ko drugostopenjski organ v tej zadevi presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Ta je po presoji pritožbenega organa pravilen in skladen z zakoni, zato je pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno. Stroški postopka niso bili priglašeni.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep. Pravi, da ga toženka nikoli v celotnem obdobju plačevanja prispevkov ni pozvala k izvršitvi plačil, tako pa se je nabrala dolgovana vsota, ki je ni mogoče poplačati v enkratnem znesku. Če bi ga toženka pravočasno opomnila, pa bi te obveznosti lahko izpolnil. Toženka je še pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi vknjižila zastavno pravico na vseh nepremičninah v tožnikovi lasti (po sklepu Okrajnega sodišča v Kranju Z 11/2017 z dne 17. 3. 2017) in s tem povzročila škodo solastnikom teh nepremičnin. V drugostopenjski odločbi pa so nelogičnosti: navaja se odločba z dne 1. 8. 2018, ta datum pa tožniku vzbuja dvome o pravilnosti in strokovnosti celotnega postopka, toženka pa zelo različno opredeljuje višino dolgovanega zneska, kar tožniku ravno tako vzbuja nelagoden občutek o korektnosti izpeljanega postopka. Predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, toženko pa pozove, da ugodi njegovim predlogom za obročno plačilo.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Ponovi, da tožnika ni bila dolžna opomniti glede njegovega dolga, poleg tega pa je tožnik imel tudi možnost vpogleda v svojo e-knjigovodsko kartico, s čimer je lahko sproti tudi preverjal stanje odprtih terjatev in obveznosti. V izpodbijanem sklepu je bila višina dolga navedena po stanju na dan 2. 2. 2017. Pri zapisu datuma odločbe z dne 1. 8. 2018 pa je v odločbi drugostopenjskega davčnega organa prišlo do očitne pisne pomote, ko je bila navedena letnica 2018, namesto 2017, pri čemer pravilna letnica niti ni sporna. Ta odločba je bila tožniku vročena 3. 8. 2017, kar pomeni, da se je z njo seznanil in bi lahko sklepal, da je prišlo do pisne pomote, ki se lahko vsak čas popravi. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi toženke, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski davčni odločbi, in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v stvari sami pa dodatno pojasnjuje, kot sledi.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik ni podal konkretnega tožbenega predloga, temveč je le navedel, da toži zoper izpodbijani sklep in da naj sodišče njegovi tožbi ugodi. Zato sodišče šteje, da tožnik vlaga „le“ izpodbojno tožbo.1

9. Glede zastavne pravice na tožnikovih nepremičninah in z njo povzročene škode solastnikom teh nepremičnin ter glede poziva sodišča toženki, naj ugodi tožnikovim predlogom za obročno plačilo, sodišče pripominja, da to niso pravno upoštevne navedbe v upravnem sporu, v katerem tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi na premičnine. Predmet tega upravnega spora tako ni niti obročno plačevanje niti zavarovanje obveznosti. Te tožbene navedbe so zato neupoštevne.

10. Tožbene navedbe o nelogičnostih in vzbujenih dvomih o pravilnosti in strokovnosti zaradi navedbe datuma 1. 8. 2018 v drugostopenjski odločbi ne vzdržijo presoje, saj so pavšalne (tožnik ne opredeli v čem točno je napaka), poleg tega pa je nanje ustrezno odgovorila toženka v odgovoru na tožbo (pri navedbi letnice je bila napravljena pomota). Sodišče k navedenemu še dodaja, da te tožbene navedbe niso upoštevne tudi iz razloga, ker gre za zapis v drugostopenjski davčni odločbi (s katero ni bilo v zadevi meritorno odločeno in kot takšna ni predmet samostojne presoje v tem upravnem sporu), povrh vsega pa še zgolj v njeni obrazložitvi. Tožnikovi dvomi so tako neutemeljeni.

11. Tožnikov nelagoden občutek o korektnosti izpeljanega postopka tudi ne vzdrži resne presoje, saj ga utemeljuje zgolj pavšalno z zatrjevano različno opredelitvijo višine dolgovanega zneska, pri čemer niti ne navede, kje naj bi se te razlike pojavljaje. Zato sodišče temu ne sledi.

12. Tožnikova navedba, da ga toženka v celotnem obdobju neplačevanja prispevkov nikoli ni pozvala k plačilu, zato sedaj tega velikega zneska ne more poravnati, sicer pa bi ga lahko, tudi ni pravno upoštevna v tem upravnem sporu, ko sodišče presoja sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine. Kot to pravilno izpostavlja že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, opomin ni procesna predpostavka za davčno izvršbo. Kolikor pa tožnik s to tožbeno navedbo meri na opomin kot procesno predpostavko za izdajo odmernih odločb, pa bi to bilo izpodbijanje samega izvršilnega naslova, kar pa skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 ni dopusten pritožbeni razlog zoper sklep o davčni izvršbi.

13. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Sodišče je odločalo na seji senata, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15. Tožnik stroškov postopka ni priglasil. 1 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 355.