Jedro

Direktor tožene stranke je ugotovil dejstva in okoliščine tožniku očitane kršitve že dne 12. 10. 2011. Od vodje proizvodnje je bil seznanjen o tem, da do poškodbe oškodovanca ni prišlo na način, kot je bilo prvotno ugotovljeno. Zato je vse udeležence dogodka poklical k sebi in zadnji trije so napisali in podpisali izjave, da je tožnik vrgel kovinsko koleno s ciklona silosa pralne linije v oškodovanca. Direktor je na podlagi takšnih izjav, napisanih dne 12. 10. 2011, ugotovil, da ima razlog, da jim verjame, zaradi česar se je odločil za odpoved. Za presojo zagovora tožnika z dne 9. 11. 2011 je pomembno, da direktor tožene stranke tega dne ni mogel ugotoviti razloga za izredno odpoved, saj je tožnik na zagovoru zanikal očitano kršitev in vztrajal na okoliščinah delovne nesreče, ki so bile prvotno ugotovljene že v letu 2010. To pomeni, da se je direktor ob takšnem zagovoru zgolj prepričal, da je bila pisna obdolžitev upravičena, saj je vsebinske razloge za odpoved ugotovil že dne 12. 10. 2011. Glede na navedeno je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011 tožniku podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, zato je nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 14. 11. 2011 izdala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 11. 2011, zaradi česar še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko dne 1. 6. 2006 in aneksom z dne 15. 11. 2009; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika urediti vpis pokojninske dobe pri Zavod za A. od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 15. 11. 2011 dalje do reintegracije; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dneva prenehanja delovnega razmerja, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto – delavec na regeneraciji, strojnik 2 ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije obračunati plačo in sicer od meseca novembra 2011 do avgusta 2012 v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 1.306,16 EUR, od tega zneska odvesti vse prispevke in davke ter mu izplačati neto plačo v višini 887,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati za vse nadaljnje mesece, to je od vključno septembra 2012 dalje do reintegracije za vsak mesec plačo v bruto znesku 1.306,16, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo v višini 887,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 780,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in mu izplačati neto znesek v višini 664,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v tožbi dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja delovne nesreče po vsebini dovolj jasno opredelil. Še vedno meni, da so izpovedbe sodelavcev, ki so delali sporne noči, prirejene, zaradi česar jih sodišče ne bi smelo sprejeti za verodostojne. Tožena stranka je podala izredno odpoved izven predpisanega 30 dnevnega roka iz določbe drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), zaradi česar je odpoved nezakonita. Direktor tožene stranke je izpovedal, da se je za začetek postopka izredne odpovedi odločil na podlagi izjav delavcev z dne 12. 10. 2011. Zagovor tožnika dne 9. 11. 2011 je bil zgolj formalne narave. V zadevi je šlo za poskus, da se ga diskreditira kot delavca tudi zaradi razlogov, ker je v drugem sporu uspel zoper toženo stranko z zahtevkom za plačilo odškodnine. Še vedno dvomi v ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ki je opisal način nastanka nesreče. Ni imel nobenega naklepnega namena ali da bi iz hude malomarnosti takrat poškodoval oškodovanca in mu zlomil dve rebri. V zadevi ni bila podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, pri čemer oškodovanec iz tega naslova zoper njega tudi ni vložil nobene odškodninske tožbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče je med postopkom zavrnilo tožnikove dodatne dokazne predloge glede razjasnitve nastanka poškodbe in takšno odločitev obrazložilo, pri čemer tožnik temu med postopkom ni ugovarjal, zaradi česar je sedaj prekludiran. Direktor tožene stranke je izpovedal, da se je odločil za odpoved na podlagi izjav delavcev, in ne že dne 12. 10. 2011. Sodišče je utemeljeno verjelo izpovedbam prič, ki so bile enake in medsebojno skladne, saj so potrdile isto verzijo spornega dogodka. Na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika niso vplivali nobeni drugi dogodki, nikakor pa ne odškodninski spori, na katere se sklicuje pritožba. V kolikor v zadevi ni bila podana kazenska ovadba zoper tožnika, to ne vpliva na odpovedni razlog, ki ga je v sporu v celoti dokazala. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da dejansko stanje glede vprašanja, če je bila izpodbijana odpoved podana tudi v predpisanem subjektivnem roku, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved zakonita, še preuranjena. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, ker je dne 31. 3. 2010 v proizvodni hali delodajalca v času nočne izmene vrgel v sodelavca A.A. kovinsko koleno in ga huje telesno poškodoval, saj mu je zlomil osmo in deveto rebro. Ugotovilo je, da je tožena stranka izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi v predpisanih rokih iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR in sicer glede upoštevanja časa vodenja kazenskega pregona za kršitev, ki ima znake očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kakor tudi v predpisanem subjektivnem roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da tožena stranka pred dnem 12. 10. 2011 ni vedela za delovno nesrečo in odgovornost tožnika. Ob nadaljnjem raziskovanju okoliščin navedene nesreče pri delu, ko je tožniku dne 9. 11. 2011 omogočila zagovor, pa je zvedela za utemeljene razloge za podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je po opravljenih zaslišanjih tožnika, prič, pregledu listinske dokumentacije in pridobitvi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je bila tožniku očitana kršitev tudi po vsebini utemeljena, zaradi česar je tožena stranka dne 14. 11. 2011 zakonito in pravilno izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika zaradi porušenega zaupanja med strankama ni več možno. Vendar se pritožbeno sodišče z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je bila podana izpodbijana izredna odpoved znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka, ne strinja.

V določbi drugega odstavka 110. člena ZDR je predpisan subjektivni in objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbena stranka mora podati izredno odpoved v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko poda pogodbena stranka odpoved pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec lahko v zvezi z delavčevo kršitvijo sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca kot storilca kaznivega dejanja ni bila podana kazenska ovadba oziroma ni bil začet ali zaključen kazenski postopek. Oba tako predpisana roka (subjektivni in objektivni) za podajo izredne odpovedi sta prekluzivna in materialnopravne narave, na katera mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, v kolikor sta prekoračena, je odpoved pogodbe nezakonita.

Vrhovno sodišče RS je v sodni praksi v več odločbah zavzelo stališče, da je vprašanje, kdaj delodajalec ugotovi razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved, dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. Takšna ugotovitev je odvisna od izkazanih dejanskih okoliščin in lahko nastopi takoj, ko je delodajalec zaznal kršitev, lahko pa tudi kasneje, vse do delavčevega zagovora (drugi odstavek 83. člena ZDR). Vendar zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga (kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje), temveč zgolj temu, da se delavec izjavi o očitanih kršitvah, pri čemer se na drugi strani delodajalec z zagovorom zgolj dokončno seznani, ali je bila pisna obdolžitev utemeljena ali ne. ZDR tako po sprejetem stališču Vrhovnega sodišča RS prekluzivnega roka ne veže na zagovor, temveč na dejansko ugotovitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, kar je vprašanje dejanskega stanja (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 263/2007 z dne 26. 1. 2009).

V konkretnem primeru pritožba utemeljeno opozarja, da je direktor tožene stranke B.B. ugotovil dejstva in okoliščine tožniku očitane kršitve že dne 12. 10. 2011. Iz izpovedbe direktorja (list. št. 45) je razvidno, da je bil seznanjen od vodje proizvodnje C.C. o tem, da do poškodbe A.A. ni prišlo na način, kot je bilo prvotno ugotovljeno. Zato je vse štiri (tožnika, A.A., Č.Č. in D.D.) poklical k sebi in zadnji trije so napisali in podpisali izjave, da je tožnik vrgel koleno v A.A.. Direktor je na podlagi takšnih izjav, napisanih dne 12. 10. 2011 (priloga B7-B9), ugotovil, da ima razlog, da jim verjame, zaradi česar se je odločil za odpoved. V tej zvezi je poudaril, da s tožnikom zaradi skrbi, kaj bi se še lahko zgodilo, ne bi mogel več nadaljevati z delovnim razmerjem.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je direktor tožene stranke s takšno izpovedbo v celoti potrdil navedbe iz odgovora na tožbo (list. št. 9), da se je razčiščevanje dogodka v zvezi z delovno nesrečo opravilo že dne 12. 10. 2011, ko so delavci A.A., Č.Č. in D.D. v njegovi prisotnosti ter prisotnosti delavke E.E. napisali izjave o tem, da je tožnik sporne noči vrgel kovinsko koleno s ciklona silosa pralne linije v oškodovanca. Seveda pa je za presojo zagovora tožnika z dne 9. 11. 2011 (priloga B4) pomembno, da direktor tožene stranke tega dne ni mogel ugotoviti razloga za izredno odpoved, saj je tožnik na zagovoru zanikal očitano kršitev in vztrajal na okoliščinah delovne nesreče, ki so bile prvotno ugotovljene že v letu 2010. To pomeni, da se je direktor ob takšnem zagovoru zgolj prepričal, da je bila pisna obdolžitev upravičena, saj je vsebinske razloge za odpoved ugotovil že dne 12. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je glede na prikazano dejansko stanje sporne kršitve zavzelo zmotno stališče, da je bila izpodbijana izredna odpoved z dne 14. 11. 2011 podana tožniku znotraj predpisanega 30 dnevnega roka. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je zmotno razsodilo, da je bila odpoved zakonita. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo presojati zadevo v skladu z ugotovitvami iz tega sklepa ter o tožbenih zahtevkih ponovno razsoditi. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se tako pomembna dejstva (nezakonitost izredne odpovedi, upravičenost tožnika do prejemkov tudi po višini) ugotovijo v prvostopenjskem postopku. V kolikor bi jih prvič obravnavalo le pritožbeno sodišče, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred tem sodiščem.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.