Jedro

1. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi 1. odstavka

56. člena ZDDO (ukinitev delovnega mesta zaradi spremembe sistemizacije kot posledice reorganizacije), je skladno z določbo

234. člena ZDR, ki določa, da se do spremembe zakonov, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi nujih operativnih razlogov uporabljajo določbe tega zakona o odpovedi PZ iz poslovnega razloga, potrebno izpodbijane sklepe presojati na podlagi določb ZDR o odpovedi PZ iz poslovnega razloga.

2. Ker je imel tožnik v času izdaje izpodbijanih sklepov status starejšega delavca, mu skladno s 1. odstavkom 114. člena ZDR delovno razmerje ne bi smelo prenehati brez njegovega soglasja.

3. Če starejši delavec uživa posebo pravno varstvo pred odpovedjo PZ iz poslovnega razloga (114. člen ZDR), ne pride v poštev določba 2. odstavka 118. člena ZDR (ugotovitev sodišča, da upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče), saj bi se na ta način obšel namen varstvene določbe za starejše delavce po 114. členu ZDR. Tudi sicer je določbo

2. odstavka 118. člena ZDR potrebno razlagati restriktivno in mora biti ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerje dejansko ni več mogoče in ne le, da bi lahko prišlo do slabih odnosov med delavci oz.

do motenj delovnega procesa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke št. 123-85/95 z dne 26.6.2003 in z dne 23.7.2003, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika zaposliti in mu od

13.8.2003 izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter na plačo obračunati in izplačati pripadajoče prispevke in davke v 8 dneh. Višji zahtevek tožnika, ko je ta zahteval od tožene stranke zaposlitev na delovnem mestu svetovalca za poinvesticijsko analizo, je zavrnilo in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 189.228,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka, oba iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izreka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom, zaradi česar je ni moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je bilo delovno mesto svetovalca za poinvesticijsko analizo v oddelku za infrastrukturo in gospodarske javne službe ukinjeno 25.6.2003, kar je imelo za posledico odpoved delovnega razmerja. Ukinitev delovnega mesta je torej v neposredni zvezi z odpovedjo delovnega razmerja tožniku. Zato tožnik meni, da je upravičen do ponovne zaposlitve na delovnem mestu svetovalca za poinvesticijsko analizo, saj je prepričan, da je bilo delovno mesto zgolj fiktivno ukinjeno.

Tožena stranka se pritožuje smiselno zoper del izpodbijane sodbe, s katero je bilo ugodeno delu tožnikovega tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga tožene stranke, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi

2. odst. 118. čl. ZDR. Po stališču tožene stranke je bil tožnikov odnos do sodelavcev in dela neprimeren v taki meri, da bi to oviralo nadaljnji delovni proces, zaradi česar bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Glede na to po stališču tožene stranke reintegracija tožnika ne pride v poštev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da sta sklepa župana z dne 26.6.2003 in 23.7.2003, na podlagi katerih je bilo tožniku delovno razmerje odpovedano, nezakonita. Ker je bil sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika izdan 26.6.2003, je bilo potrebno zakonitost izpodbijanih sklepov presojati na podlagi določb Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.). Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) se je pričel uporabljati od 28.6.2003 dalje (204. čl. ZJU), po 199. čl. ZJU pa se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij, o disciplinski in odškodninski odgovornosti ter postopki ugotavljanja nesposobnosti in postopki razrešitev, ki so se pričeli pred začetkom uporabe ZJU, nadaljujejo po določbah zakonov, ki so veljali do začetka uporabe ZJU. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zakonitost izpodbijanih sklepov presojalo z ozirom na določbe ZDDO. V posledici tega je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana sklepa izdal pristojni organ z ozirom na določbo 2. odst. 72. čl. ZDDO.

Ker je iz izpodbijanih sklepov tožene stranke razvidno, da temeljita na določbi 1. odst. 56. čl. ZDDO, ju je sodišče prve stopnje z ozirom na določbo 234. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) utemeljeno presojalo na podlagi določb citiranega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik v času izdaje izpodbijanih sklepov status starejšega delavca, zato je bil pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga varovan na podlagi 114. čl. ZDR. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožniku z odločbo Zavoda R Slovenije za zaposlovanje, Območna služba Nova Gorica, z dne

25.9.2003 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo 24 mesecev, to je od 13.8.2003 do 12.8.2005 in da tožnik 12.8.2005, ko ne bo več imel pravice do denarnega nadomestila, ne bo izpolnjeval pogojev za upokojitev po 36. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 26/03), mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker tožnik pisnega soglasja ni podal, tožena stranka pa je tožniku kljub temu izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, čeprav je tožnik kot starejši delavec užival zaščito na podlagi 114. čl. ZDR, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izpodbijana sklepa razveljavilo kot nezakonita. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izpodbijanih sklepov nezakonito prenehalo, mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti takšno stanje, kakor da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Glede na to je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo opisno vtoževane neto zneske plač za obdobje po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila po predhodnem odvodu pripadajočih prispevkov in davkov. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka za reintegracijo tožnika k toženi stranki, pri čemer je pravilno je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, v okviru katerega je tožnik zahteval zaposlitev na konkretno določenem delovnem mestu. Veljavna delovnopravna zakonodaja namreč sodišču ne daje pristojnosti, da delodajalcu naloži reintegracijo delavca na točno določeno delovno mesto. Z ozirom na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba tožnika o tem, da bi ga moralo sodišče reintegrirati na delovno mesto svetovalca za poinvesticijske analize, na katerem je delal do prenehanja delovnega razmerja.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi z njenim predlogom po upoštevanju določbe 2. odst. 118. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da okoliščine, ki jih je zatrjevala tožena stranka in zaradi katerih naj bi bilo onemogočeno tožniku nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki, nimajo takšne teže, da bi bilo mogoče zaradi tega uporabiti določbo 2. odst. 118. čl. ZDR, pri čemer je svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer določba 2. odst. 118. čl. ZDR za tožnika kot starejšega delavca, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (114. čl. ZDR) niti ne bi mogla priti v poštev, saj bi se v nasprotnem primeru s tem obšel namen varstvene določbe 114. čl. ZDR, ki velja za starejše delavce.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je potrebno sicer določbo 2. odst. 118. čl. ZDR razlagati restriktivno, kar pomeni, da mora biti v zvezi z uporabo 2. odst. 118. čl. ZDR ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank dejansko ne bi bilo več mogoče (ne pa npr. da bi prišlo zaradi slabih odnosov delavca z preostalimi sodelavci oz. nadrejenimi delavci do možnega motenja delovnega procesa, ...).

Neutemeljena je tudi pritožba tožnika v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv, prav tako ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj niso v nasprotju, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz.

zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje na drugi strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je zahtevek tožnika v celoti utemeljen, medtem ko je v nadaljevanju obrazložitve podrobno pojasnilo, zakaj je tožbenemu zahtevku tožnika le delno ugodilo, zavrnilo pa je njegov tožbeni zahtevek po reintegraciji na konkretno delovno mesto, pa ne pomeni, da je zaradi tega storjena očitana bistvena kršitev določb postopka iz

14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.