Jedro

Sodišči sta ob določitvi višine preživnine ob pomanjkanju drugih podatkov glede potreb otrok izhajali iz podatkov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, koliko znašajo minimalni oz. povprečni stroški za otroke v starosti od 6 do 14 let. Upoštevali sta dohodke očeta v višini 80.000,00 SIT, otroški dodatek in denarno pomoč materi. Dejstvo je, da mati z otrokoma (vsaj v času sojenja) živi v Srbiji, kjer so življenjski stroški nižji kot v Sloveniji, kar je splošno znano dejstvo. Sodišči sta na to sicer opozorili v svojih sodbah. Kljub temu sta glede višine življenjskih stroškov za preživljanje mld. otrok upoštevali izračun le-teh v Sloveniji, kar je nedvomno v korist otrokoma. Sam tožnik pa je tudi pripravljen plačevati določeno preživnino, ki jo bo glede na ugotovljene dohodke tudi zmogel. Tako je zadoščeno materialnopravni določbi 79. čl. ZZZDR, da določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Iz navedenega jasno sledi, da sta sodišči pri sojenju pravilno uporabili materialno pravo za odločitev v tem sporu.

Izrek

Revizija zoper odločitev o preživnini za mladoletna otroka pravdnih strank se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuna mladoletna sinova dodelilo v varstvo in vzgojo materi - toženki, očetu - tožniku pa naložilo plačilo preživnine za vsakega od otrok po 15.000,00 SIT od 3.5.1996 dalje. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zoper izrek o višini preživnine za mld. otroka zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in obe napadeni sodbi razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da mora sodišče odločati na podlagi stanja v trenutku odločanja, ne pa na podlagi predpostavljenega bodočega stanja.

Trenutno stanje je takšno, da toženka nima dela in nima dohodkov. Iz tega razloga ne more ničesar prispevati za preživljanje otrok. Zato bi moralo sodišče naložiti tožniku, da plačuje višjo preživnino za otroka in pa preživnino za toženko. Če se bo in ko se bo toženka zaposlila, bodo podani pogoji za spremembo take odločitve. Zaradi zmotnega pravnega stališča napadenih sodb je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede dohodkov tožnika. Sodišče ni ugotovilo prometa na tožnikovih računih, torej prilivov in odlivov, kot je to predlagala toženka.

Izvod revizije je bil vročen Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. čl. ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. čl. ZPP v pravdi ni bilo. Drugih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka v reviziji ni uveljavljala.

Starši so dolžni svoje otroke preživljati in jih vzgajati, kar jim nalagata Ustava RS (54. čl.) in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, ZZZDR) v poglavju o pravicah in dolžnostih staršev in otrok (102. čl. in nasl.) in še posebej v poglavju o dolžnosti preživljanja (123. čl. in nasl.). To materialnopravno izhodišče sta pravilno upoštevali sodišči prve in druge stopnje. Tožena stranka ni pridobitno nesposobna in ni brez dohodkov. Iz dejanskih ugotovitev v postopku izhaja, da toženka prejema denarni dodatek Centra za socialno delo v višini najmanj 39.350,00 SIT od 1.5.1996 dalje. Res ga prejema ona na svoje ime, vendar je dolžnost preživljanja otrok tako privilegirane narave, da je prejemnik denarne pomoči upravičen do le-te tudi zaradi dolžnosti preživljanja otrok. Toženka sama je izpovedala, da je v denarni stiski opravljala določena dela pri družinah (likanje, čiščenje), da je lahko preživljala sebe in otroke. Toženka res ni redno zaposlena, ni pa delovno in pridobitno nesposobna, da bi bila zaradi tega oproščena dolžnosti preživljanja svojih otrok.

Sodišči sta ob določitvi višine preživnine ob pomanjkanju drugih podatkov glede potreb otrok izhajali iz podatkov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, koliko znašajo minimalni oz. povprečni stroški za otroke v starosti od 6 do 14 let. Upoštevali sta dohodke očeta v višini 80.000,00 SIT, otroški dodatek in denarno pomoč materi. Dejstvo je, da mati z otrokoma (vsaj v času sojenja) živi v Srbiji, kjer so življenjski stroški nižji kot v Sloveniji, kar je splošno znano dejstvo. Sodišči sta na to sicer opozorili v svojih sodbah. Kljub temu sta glede višine življenjskih stroškov za preživljanje mld. otrok upoštevali izračun le-teh v Sloveniji, kar je nedvomno v korist otrokoma. Sam tožnik pa je tudi pripravljen plačevati določeno preživnino, ki jo bo glede na ugotovljene dohodke tudi zmogel. Tako je zadoščeno materialnopravni določbi 79. čl. ZZZDR, da določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Iz navedenega jasno sledi, da sta sodišči pri sojenju pravilno uporabili materialno pravo za odločitev v tem sporu.

Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču pa dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišči sta preverili stanje oz. promet na računih tožnika. Pojasnili sta toženki, da je na njej dokazno breme o večjih prilivih, kot so razvidni iz dejanskih ugotovitev v spisu. Iz uradno pribavljenih podatkov jasno sledi negativni saldo na računih tožnika, ki je sam pojasnil vzroke za to in še način poravnave negativnega stanja. Izpodbijanje pravnomočne sodbe v revizijskem postopku zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dovoljeno (3. odst. 385.čl. ZPP).

Pooblaščenec tožene stranke je vložil revizijo tudi zoper "zavrnjen preživninski zahtevek toženke". Res je tožena stranka med postopkom izjavila, da zahteva plačilo preživnine tudi njej, nikoli pa ni postavila zahtevka, ki bi bil skladno z določili 2., 3., 7., 106., 186. idr. čl. ZPP sposoben za obravnavanje. Na to jo je celo opozorila tožeča stranka. Sodišče tako ni imelo zahtevka, o katerem bi lahko sodilo, in ga torej tudi ni moglo zavrniti. Revizija, vložena zoper zavrnitev preživninskega zahtevka za toženko, je tako brezpredmetna, saj o takem zahtevku ni bilo odločeno.

Neutemeljeno revizijo tožene stranke je sodišče v celoti zavrnilo.