Jedro

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo le na istovrstni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije ni vsota zahtevkov vseh tožnikov, temveč se dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZPP ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora za opravljena pleskarska dela in prevozne stroške prvotožniku plačati 79.000,00 SIT glavnice, drugotožniku 72.000,00 SIT glavnice, obema skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jima povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje smiselno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, meni pa tudi, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in zato predlaga razveljavitev sodbe.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se po določbi prvega odstavka 35. člena ZPP vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V tej pravdni zadevi tako znaša vrednost prvotožnikovega spornega predmeta 79.000,00 SIT, drugotožnikovega pa 72.000,00 SIT. Obeh vrednosti za dosego pravice do revizije ni mogoče sešteti, čeprav sta tožnika skupaj vložila tožbo, ker njuna zahtevka ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, temveč le na istovrstni dejanski in pravni podlagi. Zato sta tožnika le formalna sospornika v smislu 2. točke prvega odstavka 196. člena ZPP. Vsak od njiju bi lahko vložil posebno tožbo, saj gre za popolnoma samostojna zahtevka, ki imata zato lahko tudi različno usodo. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker sta tožnika vložila eno tožbo.

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo le na istovrstni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije ni vsota zahtevkov vseh tožnikov, temveč se dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZPP ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej.

Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 tolarjev. Ker sta vrednosti prvotožnikovega tožbenega zahtevka in drugotožnikovega tožbenega zahtevka manjši, je moralo revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP toženčevo nedovoljeno revizijo zavreči.