Jedro

Plačilo zneska po računu vsekakor pomeni zelo nedvoumno pripoznavo dolga, če hkrati s plačilom ni pojasnjen kak drug namen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 1.177,75 EUR (I.), toženi stranki naložilo, da v 8 dneh plača 49,88 EUR tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 9. 2024 dalje do plačila (II.) ter toženi stranki naložilo, da v 8 dneh povrne pravdne stroške v višini 553,96 EUR in 287,99 EUR tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka, v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 18. 11. 2025 in popravnim sklepom z dne 28. 11. 2025).

2.Zoper II. in III. točko izreka navedene sodne odločbe se je pritožila tožena stranka, ki jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6.Pritožnica trdi, da izpodbijana sodna odločba ni obrazložena, ker ne vsebuje razlogov ugoditve tožbenemu zahtevku v višini 49,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 9. 2024 dalje do plačila. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje trdi, da tožeča stranka ni podala tožbenih navedb in predlagala dokazov v zvezi z obstojem poslovnega dogodka, ki je podlaga za izdajo vtoževanega računa, predlagani dokazi pa ne nadomeščajo potrebne trditvene podlage. Zato očita nesklepčnost tožbenega zahtevka.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožeči dne 22. 5. 2025 plačala 1.227,63 EUR, na podlagi česar je tožeča stranka delno umaknila tožbo, s čimer je tožena soglašala. Tožeča stranka je navedla, da je tožena v celoti plačala glavnico po vtoževanem računu, tožena pa je na to odgovorila, da je plačala najprej obresti, stroške in šele nato glavnico.

8.OZ v drugem odstavku 364. člena določa kot enega od konkludentnih načinov pripoznave obveznosti tudi plačilo.

Plačilo zneska po računu vsekakor pomeni zelo nedvoumno pripoznavo dolga, če hkrati s plačilom ni pojasnjen kak drug namen.

Izjave, ki bi pojasnjevala kak drug namen, kot plačilo po vtoževanem računu, tožena stranka ob plačilu ni dala. Da plačilo na transakcijski račun upnika pomeni pripoznavo dolga (do višine plačanega zneska) izhaja tudi iz sodne prakse.

V obravnavanem primeru ob plačilu objektivno ni bilo razvidno drugega, kot da je tožena stranka svojo obveznost po vtoževanem računu v celoti plačala, kar pomeni, da je terjatev po drugem odstavku 364. člena OZ pripoznala.

9.Pritožbeno sodišče zato šteje, da je s poplačilom celotnega zneska po vtoževanem računu tožena stranka pripoznala obveznost, saj hkrati s plačilom ni podala nikakršne izjave, ki bi pojasnjevala drugačen namen plačila. Tožeča stranka ob prejemu plačila tako ni imela nobenega razloga, da bi plačilo objektivno razumela kako drugače, kot pripoznavo obveznosti.

10.Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni ugotavljalo dejstev v zvezi s temeljem vtoževane obveznosti, saj je bila ta s toženkinim plačilom pripoznana. Drži sicer, da so v prvostopenjski sodbi izostali izrecni razlogi sodišča o pripoznavi, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka vendar, ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je te razloge dopolnilo pritožbeno sodišče.

11.Kljub pomanjkljivim razlogom se sodbo sodišča prve stopnje da preizkusiti, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ni podana.

Iz razlogov sodbe je namreč razvidno, da je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka v celoti poravnala znesek po vtoževanem računu, ki se nanaša na popravilo vozila, s čimer je pripoznala tako temelj kot tudi višino svoje obveznosti (do višine izvedenega plačila). Ker je tožena stranka zatrjevala, da je obveznost poravnavala v skladu z 288. členom OZ je sodišče takšen način poračunavanja upoštevalo, kar izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe. Iz obrazložitve je mogoče razbrati tako razloge za ustavitev postopka kot tudi razloge za odločitev o preostalem delu obveznosti, ki temelji na določbah podjemne pogodbe ter na 288. členu OZ. Ob celoviti presoji sodne odločbe je nadalje mogoče ugotoviti, da tožena stranka višini računa ni konkretizirano ugovarjala po posameznih postavkah, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da razlika v višini 49,88 EUR med pravdnima strankama ni bila sporna.

12.Prav tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica namreč konkretno ne pove v čem naj bi bilo podano nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebini izvedenih dokazov.

13.Glede na navedeno se izkaže za neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o nesklepčnosti zahtevka. Tožena stranka je namreč v dopolnitvi tožbe zadostno opredelila temelj obveznosti ko je navedla, da gre za stroške popravila vozila in specifikacijo po računu povzela v svojo trditveno podlago, kar glede na sprejeto sodno prakso, zadošča za presojo sklepčnosti zahtevka.

Prav tako je iz računa, jasno razvidna cena posameznih opravljenih storitev. Navedla je vse podatke iz katerih je mogoče ugotoviti materialnopravno utemeljenost zahtevka, zato je s strani tožnice podana trditvena in dokazna podlaga zadostna.

14.Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. V skladu s tem pritožba ni utemeljena niti zoper stroškovno odločitev, ki jo je tožeča stranka izpodbijala le posledično. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

2Izjava dolžnika, da plača s kakšnim drugim namenom, bi bila pomembna tudi z vidika 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.

3Npr. sodba VSRS III Ips 9/2016, VSL Sodba in sklep II Cp 1410/2020, I Cp 1909/2022, VSM Sodba I Cp 886/2017.

4Tožena stranka je ob plačilu v polje namen celo zapisala "plačilo blaga".

5Je pa mogoče te razloge razbrati tudi iz ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka plačala toženi glavnico v višini 1.227,63 EUR.

6Tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva obrazložitev je še vedno obrazložitev - in če kljub vsem pomanjkljivostim in slabostim omogoča preizkus, kršitev postopka iz 14. točke ni podana. J. Zobec, komentar k 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Na primer VSL sodba II Cp 3379/2012.