Jedro

ZDen ni pravna podlaga za zahtevek za vrnitev v letu 1921 odvzetega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški od izdaje prvostopne sodbe do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da je tožnikov zahtevek, ki temelji na pogodbeni podlagi, zastaral, odškodninski zahtevek, ki temelji na izgubljenem dobičku, pa ni utemeljen, ker ni elementa protipravnosti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo D. S. kot dedič pokojnega F. S. V reviziji smiselno uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zahteva, da sodišče opravi novo glavno obravnavo, na katero naj vabi njega in njegovo mamo zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Trdi, da ima pravico do odškodnine, saj so zemljišča, ki so bila odstopljena za potrebe elektrarne, neuporabna. Odškodnino tudi v reviziji utemeljuje z izgubo dobička zaradi izpadlega pridelka, ki bi na teh zemljiščih nastal. Priznava, da je tožena stranka obveznosti iz pogodbe (tudi dobavo brezplačne električne energije) izpolnjevala do leta 1953, potem pa ne več. Oče je sicer proti kršitvi pogodbe ustno ugovarjal, vendar v tistih razmerah ni mogel uspeti. On sam prav tako vse do Zakona o denacionalizaciji ni imel nobene možnosti za uspeh. Zato meni, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), v obravnavanem primeru še vedno uporablja, ker je bila prvostopna odločba izdana še v času pred njegovo uveljavitvijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče revidentu uvodoma pojasnjuje, da dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno na drugi in prvi stopnji, na revizijski stopnji ne sme ponovno preizkušati ali dopolnjevati.

Izrecna prepoved takšnega preizkusa izhaja iz 3. odstavka 385. člena ZPP. Tožnik s predlogom, da naj sodišče v ponovnem postopku zasliši njega in njegovo mamo, da bosta povedala, kako je v resnici bilo, vsebinsko zahteva dopolnitev ugotovljenega dejanskega stanja. Zato temu predlogu revizijsko sodišče ni smelo ugoditi.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev tako procesnega kot materialnega prava revizijsko sodišče ni ugotovilo (386. člen ZPP).

Glede na trditve v reviziji, ob dejstvu, da je tožeča stranka vložila laično revizijo, pa revizijsko sodišče revidentu pojasnjuje še naslednje: Prav ima sicer revident, da so zemljišča, ki so bila na podlagi sporazuma med njegovim pravnim prednikom in pravno prednico tožene stranke izročena pravni prednici tožene stranke zaradi zgraditve jezu in elektrarne, še vedno v uporabi tožene stranke in za tožnika neuporabna. Vendar tožnik ne trdi, da je on ali kdo od njegovih pravnih prednikov zahteval razdrtje sporazuma ali da je ta sporazum iz kakšnega drugega razloga prenehal veljati. To dejstvo pa je za odločitev bistvenega pomena.

Sedanji tožnik je vstopil v pravdo kot dedič pokojnega F. S. in mora zato prevzeti pravdo v stanju, v kakršnem je bila v času zapustnikove smrti. Sodišče nadaljuje postopek tako, kot je bil s tožbo zastavljen, saj je po 2. členu ZPP vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. V tožbenem zahtevku pa je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine zaradi neizpolnjevanja protiterjatve, ki je bila dogovorjena ob prepustitvi zemljišč toženi stranki. Tožnik še v reviziji priznava, da se je pogodba, ki je bila odplačna, izvrševala vse do leta 1953. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bila za dana zemljišča plačana odškodnina (tedanjih 2000 kron) ter da so bile tudi izpolnjene nekatere druge obveznosti (napeljava električne energije do hiše sedanjega tožnika z ustrezno opremo - žarnicami itd.).

Problem je torej nastal, ko je pravna prednica tožene stranke prenehala brezplačno dobavljati električno energijo v letu 1953 in dalje. Že zaradi tega tožnik, kljub uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91, v nadaljevanju ZDen), ki je začel veljati 7.12.1991, iz tega zakona ne more zahtevati nobenih ugodnosti, saj se ta zakon po izrecni določbi nanaša le na premoženje, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (3. in 4. člen ZDen). Gre za predpise, ki so bili sprejeti v obdobju med drugo svetovno vojno in po njej do uveljavitve Ustave SFRJ leta 1963. Razmerja, ki so nastala pred drugo svetovno vojno, še zlasti pa razmerje, ki je nastalo leta 1921, torej v Zakonu o denacionalizaciji niso zajeta.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je tožbeni zahtevek deloma nesklepčen. Na več mestih v spisu tožeča stranka sicer precizira, da temelji svoj tožbeni zahtevek na dejstvu, da od leta 1953 tožena stranka ni dobavljala brezplačne električne energije (pogodbeni temelj), kljub temu pa višino odškodnine odmerja na podlagi ocene izpada dohodka zaradi nemožnosti uporabe zemljišč, ki so v uporabi tožene stranke (pri tem protipravnosti posega v zemljišče ne opredeli ali pa se sklicuje na ZDen). Na pravici iz ZDen vztraja še v reviziji.

Sodišči druge in prve stopnje sta preizkusili tako pogodbeno kot nepogodbeno podlago uveljavljenega tožbenega zahtevka. Odločitev, s katero sta odškodninski tožbeni zahtevek zavrnili, je pravilna.

Pravilno sta ugotovili, da ne gre za protipraven poseg v tožnikova zemljišča in mu zato odškodnina za izgubljeni dobiček ne gre.

"Odškodnino" za nedobavo brezplačne električne energije pa sta pravilno razlagali kot terjatev iz veljavne pogodbe, ki je tožnik (za nazaj) ne more več izterjati zaradi zastaranja (sicer pa elementov za ugotovitev višine neplačane električne energije tožeča stranka sploh ni ponudila, čeprav bi to lahko storila, če ne drugače z izvedencem). Da podlaga iz ZDen ni podana, je revizijsko sodišče že pojasnilo.

Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.