Jedro

Sodišči sta ugotovili, da je toženka nedopustno ravnala in je zato odgovorna, v zvezi z vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo in zlasti s s premoženjsko škodo, pa sta pravilno uporabili ustrezna določila iz 185. - 195. člena ZOR in ugotovili, da ti dve predpostavki nista izpolnjeni, zato sta tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnili.

Izvedenec je potrdil, da se je tožnik okužil z boreliozo in ne zanika, da ima tožnik tudi po končanem intenzivnem zdravljenju določene težave in je zmanjšano življenjsko aktiven, a le občasno in ne toliko, da bi to vplivalo na njegovo delovno zmožnost in sposobnost zaposlitve, bodisi v svojem poklicu, bodisi v poklicih, za katere se zahteva dokončana osnovna šola. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zaključili, da gre le za tožnikovo subjektivno prepričanje, medtem ko objektivnih razlogov za nezmožnost zaposlitve zaradi prestane okužbe in bolezni ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala plačilo 10.454.992 tolarjev oziroma 43.627,91 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2005 dalje in plačilo mesečne rente v znesku 110.000 tolarjev oziroma 459,49 euro od dneva izdaje sodbe dalje.

2. Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodišči prve in druge stopnje, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 337. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenca dr. A. Z., ki je nosilni dokaz, a ga tožnik ne sprejema, ker se mu zdi pomanjkljivo in samo s seboj v nasprotju. Na potrebo po postavitvi novega izvedenca je tožnik opozarjal tudi v pritožbi, vendar je njegova argumentirana graja ostala prezrta. Sodišče druge stopnje je ponovilo razloge prvega sodišča. Zato instančne sodbe ni mogoče preizkusiti, sploh pa je sodišče odločalo arbitrarno, s čimer je tožniku kršilo pravico do pravnega sredstva in do enakega varstva pravic, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena EKČP in 22. členom Ustave URS ter odločbami Ustavnega sodišča R Slovenije. Tožnik navaja, da ocena sodišč, češ da je mnenje izvedenca dr. A. Z. strokovno in oprto na znanstvene raziskave o Lymski boreliozi, nima opore v strokovni literaturi in novih izsledkih, ki jih izvedenec ni navedel. Na tožnikova vprašanja je dal le pojasnila na abstraktni ravni in ni pojasnil, kako je potekalo tožnikovo zdravljenje. Še manj pa je pojasnil, kako bi vse to pozitivno vplivalo na tožnikovo zdravljenje in na njegovo zmožnost za delo. Izvedenčevo mnenje vsebuje tudi resna vsebinska nasprotja. Tako je na eni strani trdil, da je tožnik od leta 2002 ozdravljen in bolezen ni več prisotna, po drugi strani pa mu je odsvetoval težke fizične napore in delo na višji temperaturi, čeprav je vztrajal, da je tožnik sposoben za delo v kovinarski stroki. Pri vsem tem je prezrl, da je po medicinski literaturi zdravljenje borelije žal omejeno na lajšanje posameznih simptomov, ki se pojavljajo v različnih oblikah, in da so tovrstni bolniki pogosto upokojeni kot invalidi prve kategorije. Resen dvom v izvedenčevo mnenje bi moralo pri sodišču poroditi že dejstvo, da je bil tožnik v obdobju po 2002, ko naj bi popolnoma okreval, zaposlen pri A. in je bil neprestano v bolniškem staležu. Tudi mnenje dr. Č., ki ga je tožnik priložil le za primerjavo in ne kot pritožbeno novoto, (na katero se sklicuje višje sodišče), kaže na to, da se izvedenec ni seznanil z značilnostmi delovnega mesta, na katerem bi tožnik lahko delal, dr. Č. pa je ugotavljal njemu poznane delovne pogoje v podjetju R. in pri drugih delodajalcih v dolenjski regiji. Glede na vse navedeno tožnik meni, da bi morali sodišči slediti njegovemu predlogu in postaviti novega izvedenca ter zaslišati tožnikovo infektologinjo. V zvezi s stališčem višjega sodišča, češ da bi moral dokazati, da bi se po končanem služenju vojaškega roka zaposlil v svojem poklicu, pa poudarja, da je to zatrjeval (in ne drži očitek, da tega ni storil). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izvajalo dokaze (zaslišanja, poizvedbe), kar kaže na bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi na drugi stopnji sojenja.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele ZPP(2) , je bila revizija vročena toženi stranki (v nadaljevanju toženki), ki se o njej ni izjavila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je pravočasna in dovoljena, a ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialnopravna določila, saj sta izhajali iz splošnih načel o škodi, ki so uzakonjena v obligacijskem pravu. Na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ)(4), sta uporabili pravila o povzročitvi škode. Upoštevali sta, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti sočasno podani naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek škode. Če eden od njih manjka, odškodninske obveznosti ni.

8. V sporazumu s pravdnima stranka sta sodišči pregledali spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu P 398/2002 in P 582/2004 in v njih izvedene dokaze ter izvedli še številne druge dokaze. Tako sta ugotovili, da je bil tožnik v času od 13. 4. 1993 do 14. 7. 1993 v kranjski vojašnici in zlasti na terenu izpostavljen pikom klopov in možnim okužbam ter se je najverjetneje maja 1993 okužil z Lymsko boreliozo. Tako ravnanje ni dopustno in toženka je zanj odgovorna. Zato je bila v zadevi P 582/2004 pravnomočno obsojena na plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, v tej pravdi pa zahteva tožnik plačilo odškodnine za premoženjsko škodo z rento.

9. Tudi v tej pravdi sta sodišči ugotovili, da je toženka nedopustno ravnala, ker je opustila ustrezne ukrepe in je zato odgovorna, v zvezi z vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo in sicer s premoženjsko škodo, pa sta pravilno uporabili ustrezna določila iz 185. - 195. člena ZOR in ugotovili, da ti dve predpostavki nista izpolnjeni, zato sta tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnili.

10. Tožnik v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP predvsem v zvezi z mnenjem izvedenca dr. A. Z. Pri tem je treba pojasniti, da zmotno navaja, da je bilo njegovo mnenje nosilni dokaz, saj je sodišče prve stopnje poleg že navedenih spisov in listin v njih, zaslišalo tožnika, priči T. T. in M. A., pridobilo in prebralo poročilo Zavoda za zaposlovanje RS, Območne službe ..., poročilo R. d.d., pregledalo tožnikovo zdravstveno dokumentacijo ter pridobilo mnenje izvedenca dr. A. Z., ki ga je tudi neposredno zaslišalo (drugi odstavek na 5. strani razlage sodbe). Ker je tako dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, vseh predlaganih dokazov ni izvedlo in je to tudi pojasnilo (v prvem odstavku na 6. strani razlage sodbe), sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da so bili izvedeni vsi dokazi, ki so bili potrebni za odločitev, ki jo je prvo sodišče tudi jasno, izčrpno in razumljivo razložilo in je višje sodišče to potrdilo (konec prvega odstavka na 4. strani razlage sodbe). Tudi revizijsko sodišče se strinja, da pravdnima strankama ni kršeno varstvo pravic v postopku, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagata, saj po 213. členu ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. 11. Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec. Če sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (prvi odstavek 245. člena ZPP). Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).

12. Kot je revizijsko sodišče že pojasnilo, dokaz z izvedencem dr. A. Z. ni bil ne edini, ne nosilni dokaz in sta sodišči njegovo mnenje presojali v skladu z načelom iz 8. člena ZPP. Presojali sta ga skupaj z mnenjem izvedenca dr. F. S., tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in podatki o tožnikovi zaposlitvi in možnostih za zaposlovanje. Tudi po oceni revizijskega sodišča v izvedenskem mnenja dr. A. Z. ni zaslediti, da bi bilo v čemerkoli nejasno, nepopolno ter samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju oz. da bi šlo v navedeni zadevi za katerokoli drugo situacijo, ki bi terjala postavitev še enega izvedenca. Če se tožnik z njim ne strinja, ker mu določen del mnenja ne ustreza, to ni razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče je ugotavljalo potek tožnikovega zdravljenja tudi na podlagi obširne zdravstvene dokumentacije, ki jo je pregledalo, pa tudi mnenja infektologa prof. dr. F. S., dr. med z dne 3. 11. 2000 o nastanku okužbe in z dne 29. 1. 2001 o posledicah na področju nepremoženjske škode (ki jih je povzelo v drugem odstavku na 7. strani prve sodbe). Vse to se sklada z mnenjem izvedenca dr. A. Z., ki mu tožnik neutemeljeno odreka strokovnost, saj dejstvo, da je upokojen na to ne vpliva, pa tudi sicer v zakonu in pravilnikih ni nobenih omejitev. Tudi izvedenec dr. A. Z. je potrdil, da se je tožnik okužil z boreliozo in ne zanika, da ima tožnik tudi po končanem intenzivnem zdravljenju določene težave in je zmanjšano življenjsko aktiven, a le občasno in ne toliko, da bi to vplivalo na njegovo delovno zmožnost in sposobnost zaposlitve, bodisi v svojem poklicu, bodisi v poklicih, za katere se zahteva dokončana osnovna šola. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zaključili, da gre le za tožnikovo subjektivno prepričanje, medtem ko objektivnih razlogov za nezmožnost zaposlitve zaradi prestane okužbe in bolezni ni. Izpoved priče A., ki se nanaša le na določeno krajše obdobje zaposlitve, tožnik interpretira po svoje in v nasprotju z zdravniško dokumentacijo in mnenji izvedencev. Mnenje dr. Č., ki ga je tožnik predložil šele v pritožbi in ga ni mogoče upoštevati (kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje), pa tudi sicer ni merodajno, ker je treba določeno delovno sposobnost primerjati s sposobnostjo za opravljanje del na določenem delovnem mestu (in ne abstraktno), nesposobnosti za delo v R. d.d. pa tožnik ni dokazal, ker zaradi lastnih izjav ni bil na predpisanem zdravniškem pregledu.

13. Tako se izkaže, da očitanih bistvenih kršitev po prvem odstavku 339. člena ter po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Ker sta sodišči tudi pravilno uporabili materialno pravo, niso podani razlogi, zaradi katerih je bila bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007