Jedro

Podani so pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero se do pravnomočne razsodbe v delovnem sporu zadrži izvršitev dokončnega sklepa tožene stranke o razporeditvi delavke v drug kraj (s Ptuja v Mursko Soboto), če bi dnevna vožnja na delo poslabšala zdravstveno stanje delavke - invalidke II. kat. oziroma ji povzročila nenadomestljivo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se do pravnomočne razsodbe v tem individualnem delovnem sporu zadrži izvršitev dokončnega sklepa tožene stranke št. 550/DB-.. z dne 8.6.2000. Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve. Sodišče je ugodilo predlogu za začasno odredbo na podlagi 19. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) in zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep.

Pritožba poudarja, da na podlagi izvedenih dokazov ni izkazana nevarnost, da bi se, zaradi razporeditve tožnice iz Murske Sobote v Ptuj, poslabšalo njeno zdravstveno stanje. Ni izkazana vzročna zveza med novo razporeditvijo in morebitnim poslabšanjem zdravstvenega stanja tožnice. Njeno zdravstveno stanje se očitno slabša, čeprav opravlja delo na delovnem mestu v kraju stalnega prebivališča. Tožnica ima bolečine pri daljših statičnih obremenitvah in spremembah vremena ter pri skrajnih gibih, kar pa pot na delo z vlakom ne predstavlja ničesar od tega. Poleg tega pa pot na delo vključno s čakanjem na prevoz ne traja več kot 3 ure.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Poudarja, da je bila v času izdaje sklepa o razporeditvi v bolniškem staležu vse do 1.11.2000, od takrat dalje pa je na rednem letnem dopustu. Tožnici že sam vstop in sestop z vlaka, vožnja bodisi stoje ali sede, čakanje na vlak, pot z železniške postaje do delovnega mesta z dvema berglama pomeni večje telesne obremenitve in s tem tudi večjo obremenitev kolka in hrbtenice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka imelo zadostno podlago za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Ob izkazanem slabšanju zdravstvenega stanja tožnice, kar priznava tožena stranka tudi v pritožbi, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem v izpodbijanem sklepu, da bi razporeditev tožnice na delo v Ptuj in s tem v zvezi dnevna vožnje z vlakom na delo in z dela vplivalo na poslabšanje njenega zdravja ter ji povzročilo nenadomestljivo škodo. Tožnica je zaradi okvare kolka in hrbtenice hodi na delo z dvema bergljama in kot invalid II. kategorije lahko dela le štiri ure dnevno. Nobenega dvoma ni, da bi se s to razporeditvijo in z njo povezanimi prevozi z vlakom v Ptuj in nazaj v M. Soboto tožnici podaljšal delovnik še za 3 ure, kar pa ni v skladu s pridobljenimi pravicami invalida II.

kategorije. Hoja na želežniško postajo in iz nje na delovno mesto ter nazaj, vstopanje v vlak in iz njega ter sama vožnja, po stališču pritožbenega sodišča glede na tožničino zdravstveno stanje nedvomno pomenijo dodatno fizično in psihično obremenitev tožnice ter s tem tudi objektivno možnost vplivanja na poslabšanje njenega zdravja, ki ga sicer izkazuje zdravniški izvid specialista ortopeda.

Glede na vse navedeno so po zaključku pritožbenega sodišča podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po 19. členu ZDSS zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode tožnici in po 1. in 2. odstavkom 272. člena ZIZ tudi zaradi izkazane verjetnosti obstoja terjatve glede na vloženo tožbo v zvezi s sporno razporedivijo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.