Jedro

Vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike med subvencionirano vrednostjo opreme in njeno polno vrednostjo nedovoljeno sankcijo v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom), ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovim zagotavljanjem ali zaračunavanjem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 38292-226/2009/8 z dne 22. 2. 2010 odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da A. d.o.o., zaradi odstopa od Pogodbe za uporabo storitev X št. A0685928 B. d.d., po računu št. 0762855355 ni dolžna plačati enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja za storitev X v višini 8,35 EUR brez DDV ter sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa osnovne strojne komunikacijske opreme tj. TV komunikatorja Sagem v višini 38,94 EUR brez DDV. V obrazložitvi navaja, da je A. d.o.o., (predlagatelj) 21. 12. 2009 vložil predlog za rešitev spora, v katerem opisuje, da je 24. 1. 2008 postal naročnik B. d.d., za dve leti, zaradi v juliju 2009 povišane cene oziroma znižanega obsega storitve pri približno isti ceni, pa je od pogodbe predčasno odstopil ter zamenjal operaterja storitev. Račun B. d.d., za opremo, ki je bila neamortizirana, in je tudi ni imel več, saj jo je 9. 10. 2009 delavec B. d.d., odnesel, je zavrnil. V odgovoru na predlog je B. d.d., navedel, da so bili predlagatelju na zadnjem računu zaračunani enkratni stroški predčasne prekinitve naročniškega razmerja ter sorazmerni delež zneska subvencije nakupa osnovne strojne opreme, kar je skladno s pogodbo, ki jo je predlagatelj prekinil pred iztekom 24 mesecev. Predlagatelj je lastnik komunikacijske opreme, zato je obračun sorazmernega deleža poplačilo razlike do polne vrednosti že kupljene opreme. Da naj bi B. ob izključitvi storitev odnesel oba TV komunikatorja, pa naj ne bi bilo res. Brez plačila enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja, kar je edina sankcija zaradi predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja, pa lahko naročniško razmerje prekinejo samo tisti naročniki, ki so od pogodbe odstopili v roku 30 dni od prejema računa za mesec oktober. Tožena stranka se sklicuje na 92., 120., 129. in 130. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Ugotavlja, da med strankama obstaja spor, ali zaračunani stroški predstavljajo nedopustno sankcijo po 85. členu ZEKom. Tožena stranka pojasnjuje, da v primeru enostranskih sprememb pogodbenih pogojev s strani operaterjev daje ZEKom naročnikom možnost odstopa od pogodbe brez sankcij, zato odstopa od pogodbe pred potekom dogovorjenega roka ni mogoče šteti kot kršitve ali neizpolnitve pogodbe, posledično pa naročnik ne sme utrpeti nobenih negativnih posledic (npr. pogodbene kazni). Ratio legis tretjega odstavka 85. člena ZEKom je, da naročniku ni treba vztrajati v naročniškem razmerju pod drugačnimi pogoji kot tistimi, ki so bili dogovorjeni ob sklenitvi pogodbe. Zaračunavanje razlike med subvencionirano in polno vrednostjo opreme za naročnika nedvomno predstavlja negativno posledico. B. d.d., predlagatelju ni dal možnosti vztrajati v naročniškem razmerju za obdobje vezave pod pogoji, ob katerih se je za vezavo odločil, ter tako izpolniti svojo obveznost po pogodbi, temveč je dopustil možnost, da izpolni svojo obveznost in ostane naročnik za obdobje vezave le pod drugačnimi (slabšimi) pogoji. Predlagatelj, ki je izkoristil odstopno upravičenje, zato B. d.d., ni dolžan plačati polne cene opreme in stroške predčasne prekinitve pogodbenega razmerja, saj bi to znaj predstavljalo neupravičeno sankcijo. Če pa je med strankama spor v zvezi s posestjo oziroma dolžnostjo vračila opreme, ga bosta reševali pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je naročniška pogodba v skladu s 85. členom ZEKom pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega telefonskega omrežja, in končnim uporabnikom, za uporabo storitev, ki jih nudi operater. V delu, kjer je dogovorjen nakup opreme, gre za prodajno pogodbo. Dogovor o načinu plačila kupnine za strojno opremo, kamor sodi tudi dogovor o subvencioniranju nakupa opreme v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, ni odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev oziroma njihovim izvajanjem po 92. členu ZEKom, temveč gre za dogovor o načinu plačila kupnine, ki sodi v okvir pristojnosti civilnega sodišča. Tudi če bi dogovor o plačilu sorazmernega zneska subvencije v primeru predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja šteli za dogovor pogodbenikov o zahtevkih, ki jih imata drug do drugega v primeru prenehanja pogodbenega razmerja, gre za pristojnost civilnega sodišča. Izpodbijana odločba je zaradi kršitve procesnih pravil o pristojnosti nezakonita in nična. V okviru izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožeča stranka ugovarja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala, ali je naročnik od pogodbe odstopil v zakonitem 30 dnevnem roku. Njena navedba, da je predlagatelj zahteval predčasno prekinitev naročniškega razmerja, ne predstavlja dejanskega stanu skladno s tretjim odstavkom 85. člena ZEKom in je tudi v nasprotju z dejanskim stanjem, ki izhaja iz spisne dokumentacije (v prijavi naročnik izrecno navaja, da od pogodbe ni odstopil). Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka meni, da tudi če bi šteli, da nakup opreme sodi v okvir naročniške pogodbe in s tem v pristojnost tožene stranke, plačilo razlike do polne vrednosti že kupljene opreme ni sankcija v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom, temveč izpolnitev pogodbene obveznosti plačila kupnine. To obveznost je naročnik dolžan izpolniti, kar izhaja tudi iz četrtega odstavka te določbe. Ne drži stališče tožene stranke, da bi zaračunavanje razlike med subvencionirano in polno vrednostjo za naročnika predstavljalo negativno posledico. Naročnik v nobenem primeru ob odstopu od pogodbe ne bi bil upravičen obdržati opremo in zanjo plačati le subvencionirano ceno, tudi v kolikor bi šteli, da je zaradi odstopa od naročniške pogodbe razvezana tudi prodajna pogodba za opremo. Kot redna posledica razveze pogodbe nastopijo, če ni dogovorjeno drugače, reparacijski zahtevki (111. členu Obligacijskega zakonika, OZ), kar pomeni, da bi naročnik moral vrniti opremo in povrniti povračilo za koristi. Če je tožena stranka odločila, da naročnik ni dolžan plačati sorazmernega deleža kot kupnine za opremo, bi mu morala naložiti vračilo opreme. V posledici napačne uporabe materialnega prava tega ni naložila, niti v zvezi s tem ugotavljala dejanskega stanja. Tožeča stranka meni, da je naročnik postal lastnik opreme ter je zanjo dolžan plačati dogovorjeno kupnino. Tudi če bi šteli, da je pogodba razvezana tudi v delu, ki se nanaša na opremo, je bilo dogovorjeno, da mora naročnik plačati sorazmeren delež subvencije kupnine za nakup komunikacijske opreme, ki jo obdrži in je v njegovi lasti. Po načelu pogodbene avtonomije lahko pogodbene stranke pogodbeno dogovorijo posledice razveze pogodbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Meni, da ugovor stvarne pristojnosti ni utemeljen, saj nakupa aparatov in opreme ni mogoče obravnavati ločeno od naročniške pogodbe. Pogodbeni razmerji sta sklenjeni v soodvisnosti; opremo je tožeča stranka naročniku pod ugodnimi pogoji prodala izključno zaradi sklenitve naročniške pogodbe, ne pa neodvisno od nje. Naročnik dejansko ni imel razloga samo za nakup opreme, ne da bi hkrati naročil tudi storitve tožeče stranke, saj komunikatorja ne bi kupil, ker je ta vezan izključno na telekomunikaciske storitve in ni kompatibilen z opremo drugih operaterjev. V naročniški pogodbi je sicer predvideno, da je naročnik dolžan ob predčasnem odstopu od pogodbe plačati razliko do polne cene, ki je v ta namen vnaprej dogovorjena, vendar je pri tem potrebno upoštevati vzrok predčasne razvezave naročniške pogodbe. Če so razlogi za prekinitev naročnika razmerja na strani operaterja, naročnika ne sme doleteti dolžnost plačila polne cene opreme. Naročniškega razmerja ne prekinja po lastni volji. Tožeča stranka je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sodelovala, vendar pa ni ugovarjala njeni pristojnosti. Tožena stranka poudarja, da je v izpodbijani odločbi odločila zgolj o tem, ali plačilo sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa opreme in plačilo enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja predstavlja sankcijo v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom. Oporeka tožbenim ugovorom, da ni ugotavljala, ali je naročnik od pogodbe odstopil pravočasno. Najprej poudarja, da tožeča stranka ni pravilno izpolnila svoje notifikacijske obveznosti glede obvestila naročnikom, da imajo v 30 dnevnem roku pravico brez odpovednega roka in sankcije odstopiti od pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. To je storila šele preko računa za mesec oktober 2009, ki so ga naročniki prejeli v mesecu novembru 2009. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bilo naročniško razmerje prekinjeno 9. 10. 2009 (opravljen preklop k drugemu operaterju), torej je naročnik odpovedal naročniško razmerje pravočasno, saj do tega dne ni bil pravilno obveščen o odstopu od pogodbe. Ni relevantno, če je naročnik v prijavi izrecno navedel, da od pogodbe ni odstopil. Dejstvo je, da je naročniško razmerje prenehalo, bilo je odpovedano na podlagi nestrinjanja naročnika s spremenjenimi pogodbenimi pogoji. Navedba naročnika je evidentno zgolj napačna pravna kvalifikacija dejstva, da pogodbe ni kršil on temveč tožeča stranka, zaradi česar ni želel vztrajati v naročniškem razmerju, in pojasnjuje zgolj to, kar je navedel v nadaljevanju, in sicer da je bil njegov prvotni namen izpolniti 24 mesečno obvezo do tožeče stranke, če le-ta ne bi kršila pogodbe. Tožena stranka meni, da ji določbe 129 in 92. člena v povezavi z določbami 120. in 85. člena ZEKom dajejo vsa pooblastila, da odloča o sporih med končnimi uporabniki in operaterji, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZEKom, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kamor spada obveznost tožeče stranke in na drugi strani pravica končnega uporabnika iz tretjega odstavka 85. člena ZEKom. Meni, da plačilo sorazmernega deleža subvencije za nakup strojne opreme, sorazmernega deleža varnostnega paketa ter enkratnih stroškov prekinitve naročniškega razmerja predstavlja sankcijo, ki je po tretjem odstavku 85. člena ZEKom v primeru odstopa od naročniške pogodbe zaradi s strani operaterja spremenjenih pogodbenih pogojev izrecno prepovedana. Ker odstop od pogodbe v takih primerih ne more šteti za predčasno prekinitev naročniškega razmerja, pogoji za realizacijo dogovora med pogodbenima strankama o povračilu sorazmernega dela subvencije za nakup opreme in plačilu enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja niso izpolnjeni. Plačilo razlike ni pogodbena obveznost plačila kupnine. Obveznosti, ki hkrati ne pomenijo sankcije, so obveznosti naročnika, da tožeči stranki poravna stroške zaradi opravljenih storitev do dneva izklopa. Na ugovor, da bi morala z odločbo ugotoviti, da kot redna posledica razveze nastopi vrnitvena obveznost pogodbenih strank, če ni dogovorjeno drugače, pa pojasnjuje, da tožeči stranki z izpodbijano odločbo ne odreka upravičenja, da od naročnika zahteva vračilo subvencionirane opreme. Vendar obogatitveni zahtevki niso bili predmet spora, saj je takšen spor obligacijske narave. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je naročnik postal lastnik kupljene opreme in je zanjo dolžan plačati dogovorjeno kupnino, tožena stranka vztraja, da gre za sankcijo, ki je naročnik ne bi bil dolžan plačati, če zaradi enostranski sprememb pogodbe ne bi prekinil naročniškega razmerja. Ne gre za vprašanje, ali je naročnik upravičen prejeto opremo obdržati oziroma ali je njen lastnik, temveč za vprašanje nedovoljenega sankcioniranja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. d.o.o., v odgovoru na tožbo potrjuje dejstva, ki jih je ugotovila tožena stranka. Navaja, da tožeča stranka zmotno trdi, da je postala lastnik opreme, saj je delavec B. d.d., odnesel komunikator, ki je predmet tožbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da sklenitev naročniškega razmerja ni bila pogojena z nakupom sporne opreme. To je bila svobodna odločitev naročnika. Neutemeljene so navedbe o nekompatibilnosti opreme za storitve drugih operaterjev. Zahtevek za vračilo opreme bi imela samo, če pogodbeni dogovor o plačilu sorazmernega deleža subvencije za kupljeno opremo ne bi veljal. S tem da je tožena stranka z izpodbijano odločbo izrekla, da naročnik ni dolžan plačati sorazmernega deleža subvencije nakupa osnovne komunikacijske opreme, ji je odrekla izpolnitveni zahtevek, čeprav te pristojnosti nima. Njena je po prvem in četrtem odstavku 92. člena ZEKom omejena na spore med končnimi uporabniki in operaterji v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Naročniška pogodba je pogodba med končnim uporabnikom in operaterjem javnega telefonskega omrežja, s katero se zagotovi dostop in priključitev na javno telefonsko omrežje, v pogodbi pa so opredeljene tudi storitve (prvi odstavek 85. člena ZEKom). Pojem elektronske komunikacijske storitve je določen v 2. točki prvega odstavka 3. člena ZEKom. Te določbe jasno dokazujejo, da pristojnosti tožene stranke ni mogoče širiti na premoženjskopravne spore, kamor sodi tudi spor glede izpolnitve pogodbeno dogovorjene obveznosti plačila sorazmernega deleža subvencije za kupljeno opremo. Na svojo pristojnost mora tožena stranka paziti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka tudi meni, da prekinitev naročniškega razmerja z 9. 10. 2009 ni bila pravočasna, saj naročnik navaja, da je bil s spremembo seznanjen, ko je bila izvedena in je bilo mogoče ugotoviti nov obseg storitev, iz česar je sklepati, da je rok pričel teči 1. 7. 2009, najkasneje pa v mesecu avgustu 2009. Tožena stranka ni ugotovila, da naj bi naročnik odstopno upravičenje izkoristil in od pogodbe zaradi nestrinjanja s spremembo odstopil. Vztraja, da izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti ni sankcija v smislu določbe tretjega odstavka 85. člena ZEKom, temveč izpolnitev veljavne pogodbene obveznosti plačila kupnine za opremo, ki jo je naročnik kupil pri njej in mu jo je tudi izročila. Stališče tožene stranke, ki odreka veljavnost pogodbenemu dogovoru o plačilu sorazmernega deleža subvencije in tožečo stranko napotuje na uveljavljanje zahtevkov na vračilo opreme, je tudi v škodo končnim uporabnikom. Naročnik namreč tudi v primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja plača za opremo manj od njene polne cene, saj bi ugodnost subvencioniranja užival za mesece trajanja naročniškega razmerja. Kolikor opreme v stanju kot jo je prejel, ne bi mogle vrniti, pa bi ji moral nadomestiti vrednost dosežene koristi v denarju, kar je enako najmanj celotni prodajni ceni opreme.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka vztraja pri trditvi, da gre za eno naročniško pogodbo iz prvega odstavka 85. člena ZEKom. Sicer pa je bistvo spora v tem, da razdor naročniške pogodbe v primeru enostranske spremembe s strani tožeče stranke ne sme biti pogojevan s plačilom kakršnekoli sankcije. Plačilo stroškov prekinitve naročniškega razmerja in sorazmernega deleža subvencije nakupa opreme pa predstavlja sankcijo. Prereka tudi trditve o nepravočasnem odstopu od naročniškega razmerja in opozarja na napačno notifikacijo tožeče stranke. Poudarja, da odstop od naročniške pogodbe v primeru, ko tožeča stranka sama spremeni dogovorjene pogodbene pogoje, ne more šteti za predčasno prekinitev naročniškega razmerja v smislu samovoljne odločitve naročnika, zato pogoji za realizacijo dogovora o plačilu enkratnih stroškov predčasne prekinitve in povračilu sorazmernega dela subvencije niso izpolnjeni. Tovrsten dogovor ima vse znake pogodbene kazni, kar pa niso pogodbeno dogovorjene obveznosti naročnika v smislu četrtega odstavka 85. člena ZEKom, saj je njihov namen poleg kaznovalne funkcije v povrnitvi škode tisti pogodbeni stranki, ki je oškodovana s kršitvijo pogodbenih obveznosti druge stranke. Dogovor o plačilu sorazmernega deleža subvencije nakupa opreme pride v poštev izključno v primeru samovoljnega odstopa naročnika od naročniške pogodbe. Tožena stranka se sklicuje na sodbi tega sodišča opr. št. U 1708/08 in opr. št. 470/08. Tožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je tožena stranka oprla na 92. in 129. člena ZEKom. Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007-UPB in 110/09) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločbe vloži predlog za rešitev spora na agencijo (sedmi odstavek). Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora o njem ne odloči, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora po poteku 30 dni od vložitve ugovora (osmi odstavek). Določbe so vsebinsko enake 92. členu ZEKom pred njegovo spremembo, ko je v obravnavanem primeru naročnik na toženo stranko vložil predlog za rešitev spora. Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori), ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (prvi odstavek).

Iz navedenih določb ZEKom izhaja, da je z določbo prvega odstavka 92. členu ZEKom stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem. Izvensodno reševanje uporabniških sporov je bilo v ZEKom urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). Po določbi petega odstavka 129. ZEKom se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred agencijo ustavi. To pomeni, da je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor med končnim uporabnikom in operaterjem glede vprašanja, ali je bilo končnemu uporabniku ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjal, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v tretjem odstavku 85. člena. V izpodbijani odločbi je tožena stranka spor opredelila kot spor, ali zaračunani stroški predstavljajo nedopustno sankcijo po 85. členu ZEKom. Torej ne tožena stranka, pa tudi nobena od strank spora, ne zatrjujejo, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja. Tudi po mnenju sodišča vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike med subvencionirano vrednostjo opreme in njeno polno vrednostjo nedovoljeno sankcijo v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom), ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovim zagotavljanjem ali zaračunavanjem. To stališče ne pomeni odstopa od dosedanje prakse tega sodišča. V sodbi opr. št. U 1708/08 z dne 18. 8. 2009 je sodišče presojalo odločitev tožene stranke o sporu, ali je operater izvrševal storitev, kakršna je bila dogovorjena v pogodbi. To je spor po 92. členu ZEKom. Enako se je sodišče v sodbi opr. št. U 470/08 z dne 18. 8. 2009 ukvarjalo z vprašanjem, ali je operater nudil storitev tako, kot se je zavezal s pogodbo. V obeh primerih je torej šlo za vprašanje izvajanja dogovorjene storitve in ne, kaj je v primeru odstopa od pogodbe zaradi spremenjenih pogojev sankcija v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom.

Po presoji sodišča je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v prvem odstavku 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).