Jedro

Ravnanje in iz tega ravnanja razviden namen delodajalca ne more biti na eni strani, da delavcu omogoči nadaljevanje dela (v času odpovednega roka), in da mu na drugi strani izredno odpove pogodbo o zaposlitvi - ki jo zakon opredeljuje (za razliko od redne odpovedi) prav kot odpoved brez odpovednega roka.

ZDR v drugem odstavku 110. člena začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca oziroma, če se delavec ne odzove na zagovor, na datum odklonitve le-tega, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v primeru razloga za odpoved po 2. in nadaljnjih alinejah prvega odstavka 111. člena ZDR) oziroma na datum, ko je delodajalec zvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca (v primeru odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR). Do seznanitve glede na dejanske okoliščine lahko pride že ob kršitvi, lahko šele ob zagovoru, ali v izjemnih primerih tudi kasneje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.1.2005, poziv na delo, izplačilo pripadajočih plač in stroškov postopka. Ugotovilo je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je tožnik v letu 2000 pristojni komisiji tožene stranke lažno prikazal, da glasbeni inštrument oboa ni več uporaben, s tem komisijo zavedel, da je inštrument odpisala, nato pa si je ta inštrument protipravno prilastil in ga odtujil. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi v zakonskem roku. Obstoj suma glede kršitve in storilca ne zadošča za začetek teka roka za odpoved.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenim zahtevkom ugodilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka kljub izredni odpovedi omogočila tožniku nadaljevanje delovnega razmerja do izteka 30-dnevnega odpovednega roka, s tem pa ni bil izpolnjen osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka najkasneje 28.12.2004 vedela za kršitev delovne obveznosti in za storilca in da je odpoved podala po poteku 15-dnevnega prekluzivnega roka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej se sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pred sodiščem druge stopnje in na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 110. člena ZDR, saj je interes delodajalca pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko tudi, da delavca ohrani v delovnem razmerju še določen čas po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (npr. zaradi zaposlitve novega delavca). Tožena stranka je tožniku določila odpovedni rok zaradi zaščite svojih interesov nemotenega nadaljevanja delovnega procesa. Z drugačno presojo je sodišče druge stopnje bistveno kršilo tudi določbe ZPP, saj se tožnik ni skliceval na nezakonitost odpovedi zaradi določitve odpovednega roka. S tem je bila toženi stranki kršena pravica do izjave o vseh pomembnih dejstvih. Tolmačenje določbe 1. odstavka 110. člena ZDR kot ga je sprejelo sodišče druge stopnje delodajalcem onemogoča izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem bi jim nastajala dodatna škoda v poslovanju. Ni pomembno, kako je delodajalec poimenoval svojo odpoved pogodbe o zaposlitvi – kot izredno ali redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se krivdni razlogi v obeh primerih pokrivajo. V tem primeru je odpoved zakonita tako po določbah, ki urejajo izredno in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji o roku za izredno odpoved po 2. odstavku 110. člena ZDR. To določbo je potrebno tolmačiti v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR o dolžnosti zagovora delavca. Šele po tem, ko je ta zagovor opravljen, je mogoče šteti, da je delodajalec zvedel za kršitev in za storilca, torej šele takrat začne teči rok za odpoved.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tožnik se v postopku res ni skliceval na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker mu je delodajalec v izredni odpovedi določil tudi odpovedni rok, po katerem mu preneha delovno razmerje, vendar to ni odločilno. Sodišče druge stopnje pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ob takšnem preizkusu in po predhodni ugotovitvi odpovednega roka v izredni odpovedi je imelo sodišče druge stopnje podlago, da samo odloči o nezakoniti odpovedi. Odsotnost predhodne izjave oziroma navedb tožene stranke v zvezi z določitvijo odpovednega roka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka sodišču druge stopnje sicer ne očita bistvene kršitve določb postopka v zvezi s tem, da je dejstvo o odpovednem roku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki sicer jasno izhaja iz same izredne odpovedi) ugotovilo samo, mimo izrecnih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izhaja, da se lahko pogodba o zaposlitvi izredno odpove, če obstajajo razlogi, določeni v tem zakonu (ti so določeni v 111. členu ZDR), in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved torej poleg ostalega opredeljuje tudi takojšnjo prenehanje pogodbenega razmerja. Ta pogoj ni izpolnjen, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj na ta način že sam pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma izkaže interes za takšno nadaljevanje. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je tudi pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko interes delodajalca, da delavcu določi odpovedni rok (ali krajši čas) in s tem prepreči, da bi delodajalcu nastajala škoda. Takšno tolmačenje je v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Ravnanje in iz tega ravnanja razviden namen delodajalca ne more biti na eni strani, da delavcu omogoči nadaljevanje dela (v času odpovednega roka) in da mu na drugi strani izredno odpove pogodbo o zaposlitvi - ki jo zakon opredeljuje (za razliko od redne odpovedi) prav kot odpoved brez odpovednega roka. Sodišče druge stopnje se je s tem v zvezi utemeljeno sklicevalo tudi na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006 in sodbo VIII Ips 262/2006 z dne 24.10.2006. Revident se neutemeljeno zavzema za to, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku lahko utemeljena kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je odpoved z odpovednim rokom. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogoče „prekvalificirati“ v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Eden od pogojev za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tudi predhodno pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti (1. odstavek 83. člena ZDR).

Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer da je treba 15-dnevni rok za izredno odpoved šteti od datuma zagovora delavca. ZDR v drugem odstavku 110. člena začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca oziroma, če se delavec ne odzove na zagovor, na datum odklonitve le-tega, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v primeru razloga za odpoved po 2. in nadaljnjih alinejah prvega odstavka 111. člena ZDR) oziroma na datum, ko je delodajalec zvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca (v primeru odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR). Do seznanitve glede na dejanske okoliščine lahko pride že ob kršitvi, lahko kasneje, lahko šele ob zagovoru, ali v izjemnih primerih tudi kasneje. Datum seznanitve z razlogi oziroma datum, ko delodajalec zve za kršitev pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti in storilca, predstavlja dejansko ugotovitev oziroma zaključek.

Takšen zaključek je napravilo sodišče druge stopnje samo, mimo sodišča prve stopnje, ki jasne ugotovitve o tem ni sprejelo. Le smiselno iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je štelo, da rok za odpoved ni potekel. Revident v zvezi z drugačno ugotovitvijo seznanitve s kršitvijo in storilcem pred sodiščem druge stopnje ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Glede na to je tudi revizijsko sodišče vezano na takšno ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP).

Izhajajoč iz dejstva seznanitve tožene stranke s kršitvijo in storilcem (dne 28.12.2004) je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka odpoved dne 20.1.2005 podala po poteku zakonsko določenega roka 15 dni.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.