Jedro

V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ uvedel izvršbo na dolžnikova denarna sredstva zaradi plačila glavnice v znesku 82,07 EUR, zamudnih obresti v znesku 3,27 EUR, stroškov sklepa v znesku 25,00 EUR, to je skupaj 110,34 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev na tožnikovem računu pri banki A. Kot izvršilni naslov je davčni organ navedel odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2014 z izvršljivostjo dne 16. 9. 2014, 16. 10. 2014, 18. 11. 2014 in 16. 12. 2014. 2. V pritožbenem postopku je tožena stranka v izreku spornega sklepa popravila številko izvršilnega naslova, v preostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Ugotovila je, da je bila številka izvršilnega naslova v 4. točki izreka pomanjkljivo navedena, saj v konkretni zadevi izvršilni naslov predstavlja odločba št. DT 4224-31863/2014, zato je navedeno očitno pomanjkljivost odpravila po uradni dolžnosti. Sicer pa je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ugovori, ki jih navaja tožnik, pa se nanašajo na izvršilni naslov. V skladu s 157. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v pritožbi zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, zato so ti ugovori nerelevantni. Tudi socialni status in slabo premoženjsko stanje samo po sebi še ni razlog, da se zoper tožnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe, je pa socialni položaj dolžnika varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določata kateri prejemki so izvzeti iz davčne izvršbe in kakšne so omejitve glede na denarne prejemke.

3. Tožnik v tožbi navaja, da mu je davčni organ z odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2014 naložil v plačilo celoten znesek, čeprav ni edini lastnik nepremičnine. Tako mora plačevati tudi strošek dedičev, ki se borijo, da bi mu odvzeli njegov edini dom. V navedeni nepremičnini je živel skupaj z materjo. Po njeni smrti s svojo nizko pokojnino le težko shaja, stroški pa so še vedno enako veliki. Čeprav je iz uradnih evidenc razvidno kdo in koliko je lastnikov nepremičnine, je davčni organ plačilo obveznosti naložil zgolj enemu dediču, ki stanuje na naslovu, na katerega se odmera nanaša, a je od vseh finančno najslabše preskrbljen. Zoper odločbo, s katero je bilo odmerjeno stavbno zemljišče, je sicer vložil pritožbo, ki pa je bila zavržena kot prepozna. Zadeva je za njega pomembna in ima vpliv na njegov socialno ekonomski položaj. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke odpravi ter da se mu vrne že zarubljeni znesek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji sodišča sta izpodbijani sklep in odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato v smislu določb drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, zavrača tudi sodišče. 7. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga med drugim predstavlja tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

8. V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2014 št. DT 4224-31863/2014 z dne 23. 7. 2014. Z odločbo je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za nepremično na naslovu Ulica Lizike Jančar 11, v kateri tožnik tudi živi. Navedena odločba je izvršljiva, saj vložena pritožba ne zadrži njene izvršljivosti, prav tako pa je bila pritožba tožnika zoper odločbo zavržena kot prepozna. Kot je že pravilno pojasnila tožena stranka pa v postopku davčne izvršbe ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Tožnik je namreč že v pritožbi, isto pa ponavlja v tožbi, ugovarjal, da ni edini lastnik nepremičnine, od katere je bilo odmerjeno nadomestilo, zaradi česar meni, da ni dolžan sporne obveznosti plačati v celoti. Ker gre za v tem postopku nedopusten ugovor, ga tudi sodišče ni upoštevalo. Ne glede na to pa sodišče tožniku pojasnjuje, da je v skladu s predpisi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi uporabnik nepremičnine.

9. Ker tožnik drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo davčno izvršbo, ne navaja, so bili tudi po mnenju sodišča v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo spornega sklepa. Prav tako je davčni organ v izpodbijanem sklepu pravilno upošteval določbe 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določata, kateri prejemki so izvzeti iz davčne izvršbe in kakšne so omejitve le-te na denarne prejemke. Z navedenim omejitvami se namreč varuje socialni položaj zavezanca, na kar opozarja tudi tožnik v tožbi s sklicevanjem na njegov težek socialno ekonomski položaj. Na podlagi navedenega je zato sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.