Jedro

Po 2.odst. 286.čl. ZPP sme stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Če je drugačna izpoved izvedenca terjala dopolnitev dokaznega postopka, je obstajal opravičljiv razlog za poznejše predlaganje dokaza z zaslišanjem lečečega zdravnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženca solidarno dolžna plačati 250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V posledici takšne odločitve je tožnici naložilo, da je dolžna povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 525.979,00 SIT v 15-ih dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do dneva plačila. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela v škodnem dogodku 26.08.1995 samo tiste poškodbe, ki so navedene v opisu zdravnika I.M., fotografiji, ki ju je kot dokaz predložila tožnica, pa po mnenju sodišča ne kažeta telesnih poškodb, ki jih je opisal v zdravniškem potrdilu ta zdravnik, zato je glede na težo teh telesnih poškodb, kot so navedene v zdravniškem potrdilu z dne 26.08.1995 zdravnika I.M. zaključilo, da zaradi odrgnin tožnica ni mogla utrpeti telesnih bolečin, zaradi katerih bi bila upravičena terjati plačilo odškodnine. Teža telesnih poškodb tožnice kot je navedena v tem zdravniškem potrdilu po mnenju sodišča ne opravičuje tožnice na vložitev tožbe za plačilo odškodnine po členu 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zato se sodišče ni spuščalo v ugotavljanje, ali je tožnica v tem zdravniškem potrdilu navedene telesne poškodbe sploh utrpela pri padcu po stopnicah zaradi domnevno krivdnega ravnanja tožencev, kot je trdila v tožbi.

Proti tej sodbi je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču najprej očita procesno kršitev, saj je napačno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 250.000,00 SIT namesto 475.000,00 SIT, kolikor je tožnica zahtevala, ko je zvišala tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 05.10.2002. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi postopek, ko je kot prepozen zavrglo dokazni predlog tožnice, da se zasliši lečečega zdravnika I.M.. Zaradi tega je tudi dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno. Šele na naroku 22.11.2002 se je pokazalo očitno nasprotje med izpovedbo izvedenca travmatološke stroke kirurga J.T. in pismenim zdravniškim izvidom lečečega zdravnika I.M., zato bi sodišče ob pravilni uporabi 286.čl. ZPP bilo dolžno ugotoviti, da je do predložitve dokaza z neposrednim zaslišanjem lečečega zdravnika lahko tožnica prišla šele ob tem, ko se je pojavilo to nasprotje. Pravočasno je zato podala na tem naroku dokazni predlog. V kolikor bi glede dejanskega stanja oba zdravnika ne imela med seboj nasprotujočih si stališč, zaslišanje M. sploh ne bi bilo potrebno. To je opravičljiv razlog za poznejše predlaganje dokaza v smislu 2.odst. 286.čl. ZPP, kot se je že izrekla sodna praksa. Šele ko bi sodišče dobilo pojasnilo s strani obeh izvedencev, bi lahko odločalo o obsegu poškodb, njihovi dejanskosti, kot izhaja iz priloženih fotografij ter o višini odškodnine, ki stranki glede iz naslova člena 200 ZOR, kar je kot pravno podlago izrecno navedla tožnica že v osnovni tožbi z dne 05.10.1995. Tudi zaključek sodišča, da sama teža telesnih poškodb tožnice, kot so navedene v predloženem zdravniškem potrdilu z dne 26.08.1995 tožnice ne opravičuje na vložitev tožbe za plačilo odškodnine po členu 200 ZOR ne vzdrži resnega preizkusa. V tem delu je materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnica se tudi sprašuje, zakaj je sodišče opravilo pet obravnav, če se je zatem postavilo na tako neživljenjsko stališče. To stališče je povsem skregano z obstoječo sodno prakso. Odškodnina se iz naslova nepremoženjske škode po členu 200 ZOR uveljavlja in celo prisoja v višini ene mesečne plače v gospodarstvu RS, ki trenutno znaša 155.000,00 SIT. Tožnica pa je postavila zahtevek v znesku 475.000,00 SIT, kar je vsaj tri povprečne plače v gospodarstvu in je zato stališče, da sama teža telesnih poškodb ne opravičuje tožnice na vložitev tožbe zmotno. Razglabljanje sodišča, da je v dokaznem postopku izvedlo še druge dokaze, ki pa na samo odločitev o tej zadevi niso imeli vpliva, ni jasno. To pomeni, da je bilo opravljeno odvečno delo. Sicer pa tožnica meni, da je temelj zahtevka jasno podan v predlogu za uvedbo postopka o prekršku z dne 27.12.1995. Tudi na zadnjem naroku zaslišana priča D.V., ki je pritožnici popravljal gospodinjske stroje, je videl dogodek iz leta 1995. Pošteno je povedal, da sicer ni videl, ko je tožnica padla, je pa slišal, da je takrat nekaj zaropotalo, nekaj podobno kot glaževina. Tudi glede poškodb je ista priča nekaj dni po dogodku jasno videla ob obisku pri tožnici, da je tožnica bila porezana in potolčena in sta ji tožnica in mož povedala, da se je tako poškodovala tistega dne, ko je on videl dogodek. Tožnica mu je pokazala levo nogo in sicer v predelu nad kolenom nekje med dimljami in koleni in je imela precej črno. Podplutbe so bile tudi nižje na nogi. Gre za neprizadeto pričo, katere izpoved bi sodišče moralo upoštevati. Moralo pa bi zaslišati tudi lečečega zdravnika, da bi odpravilo dvom glede različnih ocen narave in obsega ter lokacije poškodb z izvedencem kirurgom. Tožnica je upravičena do satisfakcije. Kako podcenjevalen in zasmehovalen način imata toženi stranki proti tožnici je sodišče lahko ugotovilo samo na obravnavah. Toženca sta sicer sedaj zapustila kraj dogodka, saj sedaj v spodnjem stanovanju prebivajo novi kupci, v prvem nadstropju pa sin tožnice, vendar pa se obnašanje in spoštovanje ter človeško dostojanstvo ni v ničemer izboljšalo, zato bi sodišče ne smelo zavrniti zahtevka niti če bi bil utemeljen samo z eno polovico povprečne plače v Sloveniji. Novi kupci so se namreč začeli obnašati enako predrzno kot toženca in vsaj z ugoditvijo zahtevka v tej pravdi bi sodišče moralo vplivati na splošno izboljšanje medsebojnih razmerij ter tako generalno preventivno poskušati doseči namen satisfakcije. Iz vseh teh razlogov tožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotno postavljenem tožbenem zahtevku ni točna. Z izrekom izpodbijane sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 250.000,00 SIT. Točna je sicer navedba, da je s pripravljalno vlogo z dne 05.10.2002 tožnica zvišala tožbeni zahtevek na 475.000,00 SIT. Iz zapisnika na listovni št. 78 spisa z glavne obravnave dne 22.11.2002, na kateri je bil navzoč tudi pooblaščenec tožnice pa je razvidno, da je sodišče izdalo sklep, s katerim ni dovolilo spremembo tožbe iz te pripravljalne vloge. Sodna praksa je sicer pri nečistih denarnih terjatvah tožnikom dopuščala zvišanje denarnega zahtevka (tako imenovana priviligirana sprememba tožbe) in se tožena stranka takšni spremembi ni mogla upreti, vendar v konkretni zadevi tožnica odločitvi sodišča prve stopnje, ki ni dopustilo spremembe, ni oporekala, zato ne more v pritožbi sodišču očitati, da bi moralo odločiti o zvišanem zahtevku iz pripravljalne vloge, če v tem delu že pred izdajo sodbe ni dopustilo obravnavanja.

Pač pa ima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi napačno uporabilo določbo 286.čl. ZPP, ko je dokazni predlog tožnice, da naj se glede na izpoved izvedenca dr. J.T. na glavni obravnavi dne 22.11.2002, zasliši zdravnik dr. I.M., kot prepozen zavrglo (sklep na listovni št. 83 spisa). Po 2.odst. 286.čl. ZPP sme namreč stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. V konkretni zadevi gre za takšno situacijo, saj je iz podatkov spisa razvidno, da tožnica ni imela razloga, da bi pred izpovedjo izvedenca dr. J.T. na glavni obravnavi 22.11.2002 predlagala zaslišanje lečečega zdravnika, ki je napisal zdravniško potrdilo z dne 26.08.1995. Šele ko je dr. T. na izrecna vprašanja na tem naroku povedal, da ni možno, da bi dvocentimetrska odrgnina na goleni lahko pustila podplutbo, kot jo je videti na fotografiji A1, da bi takšno potplutbo lahko povzročila le obtolčenina, to je močan udarec, ki pa v zdravniškem potrdilu zdravnika M. ni opisan, je bilo zaradi odprave teh protislovij utemeljeno predlagano zaslišanje tega zdravnika. Dejstvo je, da izvedenec dr. J. T. v pisnem izvedeniškem mnenju, ki ga je na zahtevo sodišča izdelal, ni imel nobenih pomislekov o tem, da fotografiji, na kateri je oprl svoje ugotovitve, ne bi izkazovali poškodbe iz zdravniškega potrdila z dne 26.08.1995. Ko se je to pokazalo na podlagi njegove dopolnitve z zaslišanjem na glavni obravnavi kot nemogoče, bi sodišče moralo zaradi teh nejasnosti dopustiti predlagani dokaz z zaslišanjem lečečega zdravnika. Ko je tožnica prejela izvedeniško mnenje dr. T., ki ni izrazil pomisleka o tem, da fotografiji prikazujeta prav iste poškodbe, kot so opisane v zdravniškem potrdilu, ni bilo nobene potrebe, da bi predlagala še zaslišanje zdravnika, ki je napisal zdravniško potrdilo. Šele drugačna izpoved izvedenca je terjala to dopolnitev, zato je obstajal opravičljiv razlog za poznejše predlaganje tega dokaza. Ker sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem zdravnika dr. I.M. ni izvedlo, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339. ZPP v zvezi z 2.odst. 286.čl. ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Dejansko stanje zaradi neizvedbe tega dokaza ni popolnoma raziskano. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti po 1.odst. 354.čl. ZPP.

V ponovnem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem priče I.M., po potrebi pa z dodatnim zaslišanjem izvedenca.

Ostale pritožbene navedbe glede na gornjo razveljavitev niso aktualne. Kljub temu pritožbeno sodišče pripominja, da je vprašanje, ali pripada oškodovancu denarna odškodnina za sicer pravno priznano škodo, ki pa je neznatna, v sodni praksi razrešeno z vprašanjem meril in odmere denarne odškodnine, določenih v 2.odst. člena 200 ZOR, torej pri tem ne gre za vprašanje pravno priznane škode. Družbeni namen odškodnine za nepremoženjsko škodo ni v tem, da bi dal odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu, kot je v sodni praksi bilo že zavzeto stališče. Kdaj gre za neznaten škodni poseg je vprašanje dejanskega stanja, ki v konkretni zadevi še ni bilo popolno raziskano. Gotovo v primeru, če je tožnica utrpela takšen obseg škode, kot ga je ugotovil izvedenec dr. J.T. v pisnem izvedeniškem mnenju, ne gre za tako neznatno škodo kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar pa je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je takšno odločitev sodišče sprejelo zato, ker je po izpovedi izvedenca očitno štelo, da je bila škoda tožnice bistveno manjša od tiste, ki jo izkazujejo fotografije in na podlagi katere je izvedenec v pisnem izvedeniškem mnenju ugotovil obseg tožničine škode.

Pritožbene navedbe v katerih tožnica opozarja na temelj zahtevka, pa v tej fazi tudi niso relevantne, saj je sodišče prve stopnje povsem jasno zapisalo v razlogih izpodbijane sodbe, da se zaradi stališča glede obsega tožničine škode sodišče sploh ni spuščalo v razsojanje o tem, ali je tožnica to škodo res utrpela pri padcu po stopnicah in o tem ali je za ta padec odgovorna tožena stranka. Vse to bo torej sodišče prve stopnje moralo v ponovnem postopku oceniti, če se bo pokazalo, da je tožnica utrpela takšno škodo kot jo zatrjuje. Pritožba pa v zvezi s temeljem napačno izpostavlja še izpoved priče D. V., saj je to, kar zatrjuje pritožba, povedala priča Z.H. (listovna št. 99 spisa) in ne priča D. V., to je policist. Brezpredmetne za ta spor pa so pritožbene navedbe o tem, kakšni so odnosi med sedanjim stanovalcem v pritličju stanovanjske hiše in tožničinim sinom v prvem nadstropju. Ta dejstva ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi kakorkoli lahko vplivale na odločitev o odškodninskem zahtevku tožnice. Zmotno je razlogovanje pritožbe o generalno preventivni satisfakciji, ki naj bi jo sodišče dalo tožnici v tem odškodninskem sporu tudi iz tega razloga.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.