Davčna organa se do tožnikovih navedb glede posameznih posojilnih razmerij pred in po uvedenem statusnem preoblikovanju podjetnika A. A., s.p., ki je na obračunski dan 31. 1. 2013 prenesel celotno premoženje na družbo B., d.o.o., nista jasno opredelila in presodila vpliv posameznih posojilnih razmerij, statusnega preoblikovanja in vračil posojil. Prav tako ni jasna obravnava davčnega organa transakcij na podlagi posojilne pogodbe, ki sta jo 28. 1. 2013 sklenila A. A., s.p. kot posojilojemalec in B. B. kot posojilodajalka (pred dnevom obračuna prenosa podjetja 31. 1. 2013) za znesek 118.870,00 EUR. Ta denarna sredstva je A. A., s.p. pred 31. 1. 2013 (obračunski dan) prenesel iz bančnega računa na osebni bančni račun fizične osebe A. A. S tem je bil dejansko izveden prenos dela premoženja A. A., s.p. v njegovo gospodinjstvo (t.i. prenos v gospodinjstvo). Vpliv navedenih transakcij ter statusnega preoblikovanja davčna organa nista presodila v celoti in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Posledično je davčni organ tudi napačno uporabil materialno pravo. Tožnik pa je tudi že v pritožbi ugovarjal, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih pripomb na zapisnik, zlasti glede pravilnega evidentiranja poslovnih dogodkov (posameznih posojilnih razmerij) ob upoštevanju obračunskega dne 31. 1. 2013 v zvezi s statusno spremembo prenosa celotnega premoženja podjetnika A. A., s.p. na prevzemno družbo B., d.o.o. V zvezi s predhodno navedenimi ugovori, ki pa so relevantni za pravilno razlago prava, se davčna organa konkretno nista opredelila in dejanskega stanja v tem delu tudi nista popolno raziskala. Sodišče sodi, da izpodbijana odločba v tem delu ne omogoča preizkusa, kot to določa 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP.
I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-4111/2021-15 z dne 11. 11. 2021 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačil zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je tožniku za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 zaradi ugotovljenih nepravilnosti dodatno odmerila akontacijo dohodnine od izplačanih dividend od osnove 15.300,00 EUR, po stopnji 27,50 %, v znesku 4.207,50 EUR in pripadajoče obresti po stopnji 7,00 %, v skupnem znesku 293,62 EUR, obračunane od datuma zapadlosti za plačilo posamezne akontacije, in sicer od davčnih osnov in datuma zapadlosti do dneva izdaje odločbe, ki jih navaja v razpredelnici. Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 4.501,12 EUR morajo biti vplačani na podračun, ki ga navaja (točka I izreka). Tožnik mora obveznosti navedene pod točko I izreka te odločbe, plačati v roku 30 dni po vročitvi te odločbe na navedeni podračun. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 in davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2020 do 31.12. 2020. O ugotovitvah je 22. 9. 2021 izdal zapisnik DT-0610-4111/2020-9, na katerega je 11. 10. 2022 in 12. 10. 2022 tožnik podal pripombe. Odgovori davčnega organa na tožnikove pripombe so razvidni na straneh 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Obračun dajatev je razviden na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je v postopku ugotovil, da je bilo 8. 3. 2013 s pogodbo o prenosu podjetja s.p. dogovorjeno, da se prenaša celotno premoženje na tožnika. Predmet prenosa je bila celotna aktiva in pasiva podjetja s.p. A. A. na dan 31. 1. 2013, med drugim tudi posojilo B. B. po pogodbi z dne 28. 1. 2013, sklenjeni med B. B. kot posojilodajalko in Avtoprevozništvom A. A., s.p., na podlagi katere posojilodajalka do 31. 1. 2013 nakaže posojilojemalcu znesek 118.870,00 EUR. Iz pridobljenih podatkov od banke A., d.d. izhaja, da je B. B. posojilo na TRR A. A. nakazala 31. 1. 2013, dne 1. 2. 2013 pa ji ga je družba B., d.o.o. vrnila. V postopku je bila predložena izjava A. A. z dne 28.7.2017, da prenaša posojilo po pogodbi z dne 1. 2. 2013, ki ga je sam, kot posojilodajalec dal tožniku, na sinova C. C. in D. D., ki sta s tem postala posojilodajalca. V izjavi je navedeno, da gre za posojilno pogodbo, ki je bila predmet prenosa podjetja s.p. na tožnika. S tem je A. A. poravnal obveznost, ki jo je imel kot posojilojemalec do B. B. Glede na navedeno davčni organ zaključi, da je s tem tretja oseba, do katere tožnik ni imel nobene obveznosti, z njegove strani sprejela poravnavo terjatve, ki jo je imela iz naslova danega posojila. Takojšnje vračilo posojila kaže na to, da dejansko ni šlo za posojilo pod tržnimi pogoji s ciljem financiranja dejavnosti, ampak za prelivanje sredstev med povezanimi osebami. Obveznost iz naslova prejetega posojila je na kontu 2754 - posojilo D. D. in C. C. na dan 1. 1. 2020 znaša 102.926,38 EUR. Torej je bilo navedenima fizičnima oseba do leta 2017 vrnjeno posojilo v znesku 16.100,00 EUR, v letu 2020 pa še 15.300,00 EUR. Tako sta posojilodajalca postala D. D. in C. C., dolžnik pa tožnik, ki je edina sredstva, ki jih je prejel, to je posojilo A. A., vrnil njegovi upnici, B. B., že 1. 2. 2013. Izplačila družbenikoma D. D. in C. C., ki so evidentirana kot vračilo posojila na kontu 2754, po mnenju davčnega organa predstavljajo prikrito izplačilo dobička po določbi 74. člena Zakona o davku na dohodke pravnih oseb (v nadaljevanju ZDPPO-2).
3.Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tudi po mnenju pritožbenega organa ne gre za vračilo posojila po posojilni pogodbi z dne 1. 2. 2013, temveč je bil tožnikov namen prikriti dejansko naravo porabe sredstev, to pa je prikrito izplačilo dobička s tožnikom povezanim osebam (družbenikoma D. D. in C. C.), kot ga določa 7. točka prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2.
4.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Tožnik je ves čas postopka trdil in dokazoval, da gre pri spornih nakazilih za vračilo posojila. Davčni organ je napačno ugotovil dejansko stanje in zato tudi napačno uporabil materialno pravo. V letu 2013 je subjekt Avtoprevozništvo A. A., s.p. izvedel statusno preoblikovanje podjetnika s prenosom podjetja na tožnika kot prevzemno kapitalsko družbo. S prenosom je prešlo na tožnika podjetje podjetnika A. A., s.p. ter vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s tem podjetjem. Tožnik je kot univerzalni pravni naslednik vstopil v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Obračuna prenosa podjetja je bil izveden na dan 31. 1. 2013.
Od dneva obračuna prenosa podjetja dalje se šteje, da so dejanja podjetnika, ki se nanašajo na preneseno podjetje, opravljena za račun prevzemne kapitalske družbe, torej tožnika (četrti odstavek 668. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1).
5.A. A., s.p. kot posojilojemalec in B. B. kot posojilodajalka sta 28. 1. 2013 (t.j. pred dnevom obračuna prenosa podjetja) sklenila posojilno pogodbo za znesek 118.870,00 EUR. Prejeta denarna sredstva po tej pogodbi je podjetnik še pred dnevom obračuna prenosa podjetja (t.j. pred 31. 1. 2013) prenesel iz svojega podjetniškega bančnega računa na osebni bančni račun fizične osebe A. A. S tem je bil dejansko izveden prenos dela premoženja podjetnika v njegovo gospodinjstvo (t.i. prenos v gospodinjstvo), ki pa je neobdavčen. Fizična oseba, A. A. kot posojilodajalec je 1. 2. 2013 posodil tožniku (družbi B., d.o.o.) kot posojilojemalcu na podlagi sklenjene posojilne pogodbe znesek 119.026,38 EUR. Tožnik je ta sredstva še istega dne nakazal B. B. v poplačilo njene posojilne terjatve, ki jo je imela do podjetnika A. A., s.p. po posojilni pogodbi z dne 28. 1. 2013. Podjetnik A. A., s.p. in tožnik kot prevzemna družba sta dne 8. 3. 2013 sklenila pogodbo o prenosu podjetja s.p. Na podlagi te pogodbe je bil 25. 3. 2013 vpisan prenos podjetja podjetnika A. A., s.p. na tožnika kot prevzemno družbo.
6.Ker je bil kot dan obračuna prenosa podjetja 31. 1. 2013, se je prenašalo na tožnika kot prevzemno družbo podjetje podjetnika v obsegu oz. vsebini po stanju na dan 31. 1. 2013. Zaradi sklenjene posojilne pogodbe z B. B. ter prenosa prejetih denarnih sredstev iz premoženja podjetja v gospodinjstvo (kar je neobdavčen prenos sredstev na podlagi prvega odstavka 50. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2) je bil zmanjšan podjetnikov kapital za znesek 119.026,38 EUR, v primerjavi s stanjem, kakršno bi bilo, če navedenih poslov ne bi bilo (če ne bi bilo sklenjene posojilne pogodbe med podjetnikom in B. B. ter prenosa denarnih sredstev iz podjetja v gospodinjstvo A. A.). Vrednost podjetnikovega kapitala (kar predstavlja vrednost stvarnega vložka v tožnika kot prevzemno družbo v postopku prenosa podjetja iz 673. člena ZGD-1) tudi po tem zmanjšanju ostaja pozitivna in znašala 30.822,52 EUR (5. točka 3. člena Pogodbe o prenosu podjetja s.p., sklenjene v notarskem zapisu notarja E. E. iz Idrije, SV 150/13).
7.Zmanjšanje podjetnikovega kapitala pred preoblikovanje podjetja v d.o.o. je legitimna in dopustna poslovna odločitev podjetnika, saj za podjetnikov kapital velja, da gre za vrednost tistega dela premoženja podjetnika, ki je bilo v preteklosti že v celoti obdavčeno. Podjetnikov kapital je namreč čista vrednost premoženja podjetnika, ki predstavlja seštevek vrednosti njegovega začetnega vložka in čistega poslovnega izida (po obdavčitvi) iz vseh let njegovega poslovanja. A. A. je imel na podlagi sklenjene posojilne pogodbe in nakazila denarnih sredstev posojilno terjatev do tožnika v znesku 119.026,38 EUR. Tožnik pa je s prevzemom podjetja podjetnika A. A., s.p. prevzel tudi njegovo obveznost do B. B. (po stanju, kot je bila na dan 31. 1. 2013 - dan obračuna prenosa podjetja), ki pa jo je poravnal že dne 1. 2. 2013 (s čimer B. B. ni imela več nobene terjatve do podjetnika in tudi ne do tožnika). Kolikor teh transakcij ne bi bilo, bi bil zaradi preoblikovanja podjetja A. A., s.p. s prenosom podjetja na tožnika kot prevzemno družbo kapital tožnika (prevzemne družbe) višji za 119.026,38 EUR in za toliko višji tudi kapitalski vložek A. A. v kapitalu tožnika. Zaradi izvedenih transakcij je bil kapitalski vložek A. A. v kapital tožnika za 119.026,38 EUR nižji, namesto tega pa je imel A. A. za znesek 119.026,38 EUR terjatev iz naslova posojila do tožnika. Rezultat izvedenih transakcij je bila samo drugačna premoženjska struktura premoženja A. A. Slednji je namesto 119.026,38 EUR kapitalskega vložka v kapital tožnika imel v enaki vrednosti terjatev iz naslova posojila do tožnika. A. A. je 1. 2. 2013 na podlagi sklenjene posojilne pogodbe in nakazila denarnih sredstev pridobil pravo posojilno terjatev do tožnika (ki je bila kasneje prenesena na sinova A. A. in sicer na C. C. in D. D., ki sta bila tudi prejemnika spornih nakazil denarnih sredstev). Sporna nakazila zneskov v obdobju od 16. 6. 2020 do 18. 12. 2020, v skupni višini 15.300,00 EUR, predstavljajo delno vračilo posojila in ne izplačilo obdavčljivega dohodka. Prvostopenjski organ je zmotno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo (667. člen do 673. člena ZGD-1 ter 50. člen in 90. člen ZDoh-2).
8.Tožnik izpodbija tudi višino 7,00 % zamudnih obresti za čas od domnevnega datuma zapadlosti posamezne davčne obveznosti dalje. Takšna višina zamudnih obresti je po mnenju tožnika obremenjena s kršitvijo Ustave RS. Funkcija obrestne mere iz določbe 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je, da zagotavlja ohranjanje realne vrednosti denarja v času njene (domnevno) neupravičene rabe s strani davčnega dolžnika. Obrestna mera mora ustrezati razmeram (donosnosti kapitala) in biti določena v skladu z zakonodajo, ki velja v času, ko obrestni davčni dolg zapade in ne v času, ko je ta ugotovljen. Stališču tožnika pritrjuje tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 86/2020, v katerem je jasno navedlo, da vidi neustavnost 95. člena ZDavP-2 tudi v tem, da ureditev po 95. členu ZDavP-2 kljub temu, da vsebuje kazenski pribitek, ne zagotavlja kazenskih ustavnopravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS. Posledično ga določba 95. člena ZDavP-2 krši. Sodišču tožnik predlaga naj v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v celoti odpravi, oz. podrejeno, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži povračilo priglašenih stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za plačilo.
9.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb.
10.Tožba je utemeljena.
11.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločbo, za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 tožniku pravilno in zakonito dodatno odmeril akontacijo dohodnine od izplačanih dividend. Sporno je ali obravnavana izplačila tožnika družbenikoma D. D. in C. C., ki so evidentirana v obravnavanem obdobju v višini 15.300,00 EUR kot vrnjeno posojilo predstavljajo vračilo posojila ali pa gre za prikrito izplačilo dobička, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2.
I.Davčni organ je izpodbijano odločitev utemeljil na 7. točki 74. člena ZDDPO-2, ki določa, da se za dohodke, podobne dividendam, šteje tudi prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali številka delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačilo dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev. Prikrito izplačilo dobička, določeno v ZDDPO-2, pa se, kadar je izplačano fizičnim osebam, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obravnava kot dividenda, ki po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega je v skladu s 5. točko 18. člena in drugim odstavkom 1. člena ZDoh-2 treba plačati dohodnino. Od dividend se dohodnina v obravnavanem obdobju izračuna in plača po stopnji 27,5 % od davčne osnove in šteje kot končni davek (prvi odstavek 132. člena ZDoh-2). Izračun in plačilo akontacije dohodnine z davčnim odtegljajem je zavezan opraviti plačnik davka (drugi odstavek 125. člena ZDoh-2).
II.Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvah odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa glede posojila fizične osebe zaradi prenosa premoženja iz s.p. na d.o.o. izhaja, da je A., s.p. prenesel celotno premoženje na družbo B., d.o.o. Predmet prenosa je bila celotna aktiva in pasiva podjetja s.p. A. A., med drugim tudi kratkoročne finančne obveznosti in sicer: kratkoročno posojilo, prejeto od posojilodajalke B. B. v znesku 118.870,00 EUR in od posojilodajalke F. F. v znesku 7.300,00 EUR. Navedeni posojili sta bili posojilojemalcu A. A., s.p. nakazani na njegov osebni bančni račun, iz katerega jih je nato 1. 2. 2013 s posojilno pogodbo, sklenjeno med A. A. kot posojilodajalcem in tožnikom, kot posojilojemalcem, prenesel na račun tožnika. Posojilo je tožnik istega dne (1. 2. 2013) v imenu A. A. vrnil posojilodajalki, B. B. Iz 2. točke pogodbe o prenosu podjetja SV 150/13 z dne 6. 3. 2013, ki sta jo sklenila izročitelj - Avtoprevozništvo A. A., s.p. in prevzemnik - tožnik izhaja, da izročitelj na prevzemnika prenaša neporavnane obveznosti iz naslova finančnih najemov in kratkoročnih posojil po stanju na dan 31. 1. 2013, torej tudi kratkoročni posojili od B. B., po pogodbi z dne 28. 1. 2013 in od F. F. po pogodbi z dne 31. 1. 2013. Sredstva obeh posojil je A. A. iz svojega osebnega računa nakazal na tožnikov račun po pogodbi z dne 1. 2. 2013, tožnik pa jih je še isti dan vrnil posojilodajalki - B. B. in s tem zaprl obveznost A. A. Izjava A. A. z dne 28. 7. 2017, da je posojilo po pogodbi z dne 1. 2. 2013, ki ga ima pri tožniku in je nastalo pri prenosu podjetja s.p. na tožnika, prenesel na svoja sinova (na D. D. in C. C.), po mnenju davčnega organa ne odgovarja resničnemu dejanskemu stanju. B. B. je dano posojilo dobila vrnjeno že naslednji dan (1. 2. 2013). Obveznost tožnika, da iz naslova prejetega posojila karkoli izplačuje, ni več obstajala. V knjigovodstvu A., s.p. vračilo posojila, ki ga je zanj vrnil tožnik, ni bilo izkazano, čeprav je bilo v pogodbi SV 150/13 izrecno navedeno, da se obveznost prenaša na tožnika. Tožnik je bil dolžan s tem, ko je bilo posojilo vrnjeno, svojo obveznost zapreti. V družbo tožnika pa je vlagal A., s.p. in ne fizična oseba A. A. Tožnik do A. A., kot fizične osebe, ni imel nobenih obveznosti. Z navedenimi izplačili družbenikoma, sinovoma A. A. (D. D. in C. C.), je po mnenju davčnega organa tožnik povezanima osebama (družbenikoma D. D. in C. C.) zagotovil koristi, ki jih sicer ne bi tretjim osebam. Po stališču davčnega organa sporno izplačilo D. D. in C. C. po vsebini ne predstavlja vračilo posojila po pogodbi z dne 1. 3. 2013, marveč gre za prikrito izplačilo dobička, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2.
III.Tožnik je v pripombah na zapisnik, v pritožbi ter v tožbi zatrjeval in dokazoval, da je leta 2013 subjekt Avtoprevozništvo A. A., s.p. izvedel statusno preoblikovanje podjetnika s prenosom podjetja na tožnika kot prevzemno kapitalsko družbo. A. A., s.p. kot posojilojemalec in B. B. kot posojilodajalka sta 28. 1. 2013 (pred dnevom obračuna prenosa podjetja 31. 1. 2013) sklenila posojilno pogodbo za 118.870,00 EUR. Ta denarna sredstva je podjetnik pred 31. 1. 2013 prenesel iz bančnega računa na osebni bančni račun fizične osebe A. A. S tem je bil dejansko izveden prenos dela premoženja podjetnika v njegovo gospodinjstvo (t.i. prenos v gospodinjstvo). Fizična oseba A. A. kot posojilodajalec je 1. 2. 2013 posodila tožniku znesek 119.026,38 EUR. Ta sredstva je tožnik istega dne nakazal B. B. in poplačal njeno posojilno terjatev do podjetnika A. A., s.p. po posojilni pogodbi z dne 28. 1. 2013. Podjetnik A. A., s.p. in tožnik kot prevzemna družba sta 8. 3. 2013 sklenila pogodbo o prenosu podjetja s.p. Zaradi posojilne pogodbe z B. B. in prenosa denarnih sredstev iz premoženja podjetja v gospodinjstvo (prvi odstavek 50. člena ZDoh-2) je bil zmanjšan podjetnikov kapital za znesek 119.026,38 EUR. Zaradi izvedenih transakcij je bil kapitalski vložek A. A. v kapital tožnika za 119.026,38 EUR nižji, A. A. pa je imel za 119.026,38 EUR terjatev iz naslova posojila do tožnika. Rezultat navedenih transakcij je bila le drugačna premoženjska struktura premoženja A. A. Na podlagi posojilne pogodbe z dne 1. 2. 2013 in nakazila denarnih sredstev je A. A. pridobil posojilno terjatev do tožnika, ki je bila kasneje prenesena na sinova A. A. (C. C. in D. D.), ki sta bila prejemnika spornih nakazil denarnih sredstev. Ne gre za prikrito izplačilo dobička (po 7. točki 74. člena ZDDPO-2), marveč za vračilo posojila.
IV.Davčna organa se do predhodno navedenih tožnikovih navedb glede posameznih posojilnih razmerij pred in po uvedenem statusnem preoblikovanju podjetnika A. A., s.p., ki je na obračunski dan 31. 1. 2013 prenesel celotno premoženje na družbo B., d.o.o., nista jasno opredelila in presodila vpliv posameznih posojilnih razmerij, statusnega preoblikovanja in vračil posojil. Tudi ni jasna obravnava davčnega organa transakcij na podlagi posojilne pogodbe, ki sta jo 28. 1. 2013 sklenila A. A., s.p. kot posojilojemalec in B. B. kot posojilodajalka (pred dnevom obračuna prenosa podjetja 31. 1. 2013) za znesek 118.870,00 EUR. Ta denarna sredstva je A. A., s.p. pred 31. 1. 2013 (obračunski dan) prenesel iz bančnega računa na osebni bančni račun fizične osebe A. A. S tem je bil dejansko izveden prenos dela premoženja A. A., s.p. v njegovo gospodinjstvo (t.i. prenos v gospodinjstvo). Vpliv navedenih transakcij ter statusnega preoblikovanja davčna organa nista presodila v celoti in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Posledično je davčni organ tudi napačno uporabil materialno pravo, kot to pravilno ugovarja tožnik. Tožnik pa je tudi že v pritožbi ugovarjal, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih pripomb na zapisnik, zlasti glede pravilnega evidentiranja poslovnih dogodkov (posameznih posojilnih razmerij) ob upoštevanju obračunskega dne 31. 1. 2013 v zvezi s statusno spremembo prenosa celotnega premoženja podjetnika A. A., s.p. na prevzemno družbo B., d.o.o. V zvezi s predhodno navedenimi ugovori, ki pa so relevantni za pravilno razlago prava, se davčna organa konkretno nista opredelila in dejanskega stanja v tem delu tudi nista popolno raziskala. Sodišče sodi, da izpodbijana odločba v tem delu ne omogoča preizkusa, kot to določa 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP.
V.Po povedanem so bile v obravnavani zadevi storjene kršitve določb postopka, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj postopa skladno s stališči in napotki iz obrazložitve te sodbe. Davčni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka.
VI.Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu naj samo odloči v sporu polne jurisdikcije, ker pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, saj podatki postopka glede na ugotovljene kršitve zakona za to niso dali ustrezne podlage.
VII.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
VIII.Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez izvedbe naroka za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).