Jedro

Glede na ugotovitve, da tožena stranka ni ravnala s ciljem pridobitništva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka, saj je pridobitništvo bistven element protipravnosti pri zatrjevani pogodbeni kršitvi. Ker tega elementa protipravnosti tožeča stranka ni uspela dokazati, je posledično odpadel pravni temelj za vtoževano pogodbeno kazen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 501/2013 z dne 11.7.2014 izreklo: “I. Sklepi o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 185660/2012 z dne 4. 12. 2012, VL 53671/2013 z dne 15. 4. 2013 in VL 39153/2013 z dne 21. 3. 2013 se razveljavijo v še nerazveljavljenem delu in se tožbeni zahtevek zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 105,60 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo izvršilnih, pravdnih in pritožbenih stroškov, vse v roku 8 dni pod izvršbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje združilo tri zadeve, ki so se vodile pod II Pg 501/2013, II Pg 646/2013 in II Pg 815/2013, pri čemer je vrednost spornega predmeta v vsaki zadevi znašala 1.200,00 EUR . Vse tri zadeve je po pravnomočnosti sklepa o združitvi vodilo pod II Pg 501/2013 in pod to opravilno številko tudi izdalo izpodbijano sodbo, s katero je odločilo o vseh združenih zadevah.

7. Pritožba zmotno očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ko je v uvodu izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zapisalo, da gre za spor zaradi plačila 1.200,00 EUR, dejansko pa gre za spor zaradi plačila 3.600,00 EUR, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za takšno kršitev tedaj, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

8. Pritožba sploh ne pojasni, za katero procesno situacijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi šlo v konkretni zadevi, zato je že iz tega razloga pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da označba spornega predmeta v uvodu sodbe in nato izrek sodbe, ki ni povsem identičen označbi spornega predmeta, ne more predstavljati očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o zadevi vezano na tožbeni zahtevek, kot ga je postavila stranka (2. člen ZPP) in odloča v mejah postavljenih zahtevkov ter je dolžno tako tudi odločiti. Če gre za odločanje o združenih zadevah po 300. členu ZPP, ohrani vsaka zadeva svojo samostojnost, sodišče zgolj izda skupno sodbo. Pri skupni sodbi pa mora odločiti skladno z 2. členom ZPP in če sodišče prve stopnje odloči skladno s procesno zahtevo po 2. členu ZPP, pritožba pa ne očita, da temu ne bi bilo tako, potem je označba spornega predmeta, ki ne odraža v celoti tožbenega zahtevka, lahko zgolj pisna pomota v smislu prvega odstavka 328. člena ZPP. Pisno pomoto pa sodišče prve stopnje lahko odpravi kadarkoli med postopkom, četudi je v zadevi že odločalo pritožbeno sodišče. 10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pa je tudi navedba spornega predmeta pravilna, saj je sporni predmet v vsaki posamični, nato pa v skupno obravnavanje združeni zadevi, plačilo 1.200,00 EUR s pripadki, kot je to označila sama tožeča stranka, tako pa je v izpodbijani sodbi naveden sporni predmet, zato se pokaže pritožba kot neutemeljena, izostanek navedbe , da je sporni predmet v združenih zadevah enak, pa kot je že povedano, lahko predstavlja zgolj pisno pomoto po 328.členu ZPP.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek v vseh treh zadevah nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458 .člena ZPP).

12. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11. 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

13. Pritožba meni, da je zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi najprej govorilo o pogodbeni kazni in dveh predpostavkah, ki jih je potrebno dokazovati (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ker se je nato sklicevalo na poslovno odškodninsko odgovornost ter navedlo, da je potrebno izkazati tri predpostavke (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in končno govorilo še o splošni odškodninski odgovornosti ter o vseh štirih potrebnih predpostavkah (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in da je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

14. Pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker z navajanjem pravnih podlag, na katerih je mogoče presojati pogodbeno kazen, razlogi izpodbijane sodbe še niso nerazumljivi ali sami s sabo v nasprotju ali celo, kot trdi pritožba, da se zaradi tega izpodbijana sodba ne bi dala preizkusiti.

15. Sodišče prve stopnje je z navajanjem pravnih podlag zgolj navedlo, da je v zvezi s pogodbeno kaznijo kot sta se zanjo dogovorili sedaj pravdni stranki, potrebno upoštevati konkretno pogodbeno situacijo in pojasnilo, da mora biti pogodbena kazen dogovorjena s pogodbo, nato pa je pojasnilo, da jo je mogoče presojati glede na ureditev o pogodbeni kazni v 247.členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)- do vključno 254. člena OZ, ali pa jo je presojati zgolj na podlagi pogodbenih določil, kot sui generis pogodbeno kazen, ki je dogovorita pogodbeni stranki za posebne primere kršitve medsebojne pogodbe in se tedaj pogoji za obstoj utemeljenosti zahtevka za plačilo pogodben kazni presojajo izključno na podlagi pogodbeno dogovorjenih kriterijev, ne pa tudi po določilih OZ o pogodbeni kazni.

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta sedaj pravdni stranki dogovorili sui generis pogodbeno kazen.

17. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje seveda pojasnilo, katere predpostavke morajo biti izpolnjene za uveljavitve pogodbene kazni po določilih OZ, katere pa, če se uveljavlja upravičenost do pogodbene kazni kot sui generis pogodbeno kazen, za katero se pogodbeni stranki dogovorita v okviru prostega urejanja pogodbenih razmerij po 3. členu OZ in se ugotavlja kršitev pogodbe izključno na podlagi pogodbeno dogovorjenih pogojev ob siceršnjem upoštevanju potrebnosti obstoja vseh splošnih elementov civilnega delikta (protipravnost, škoda, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, višina škode).

18. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sta sedaj pravdni stranki sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2010, (veljavno v letu 2011 in delno v letu 2012) in aneksi št. 1,2,3,4 ter Splošni dogovor za leto 2011 s prilogami in Aneks št. 2 k temu dogovoru in da je v 3. točki prvega odstavka 45. člena Dogovora 2011 (enako v 44. členu Dogovora 2012) določeno, da se za kršitev pogodbene obveznosti šteje, če izvajalec zavarovani osebi omejuje uveljavljanje pravic, ki ji po predpisih pripadajo. Nadalje je upoštevalo, da se po drugem odstavku 45. člena istega Dogovora (enako drugi odstavek 44. člena Dogovora 2012) za kršenje pravic zavarovanih oseb pod 3. točko prvega odstavka s ciljem pridobitništva, med drugim šteje, če izvajalec zavarovani osebi zaračunava doplačila za storitve, ki jih v skladu z zakonom oziroma dogovorom Zavod plača v celoti ali pa zaračuna bistveno višja doplačila, kot jih določata zakon in sklep skupščine Zavoda. Končno je upoštevalo še, da je po določilu prvega odstavka 46. člena Splošnega dogovora 2011 (enako prvi odstavek 45. člena Dogovor 2012) izvajalec, ki prekrši pogodbeno obveznost iz prejšnjega člena, dolžan Zavodu povrniti škodo, ki je s kršitvijo nastala in je Zavod dokumentiral finančni izdatek, s katerim je bil zaradi tega obremenjen. Če škode ni mogoče utemeljiti z dokumentiranim finančnim izdatkom, Zavod izvajalcu izreče pogodbeno kazen v višini 400,00 EUR za vsak primer kršitve. Za vsak primer kršitve iz drugega odstavka 45. člena Splošnega dogovora 2011 zavod zaračuna izvajalcu pogodbeno kazen v višini 1.200,00 EUR.

19. Tako je po navedenem neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni navedlo, na kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje presodilo v sporni zadevi, poleg tega pritožba sama očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, česar ne bi mogla, če bi izostala obrazložitev glede materialnopravne podlage, po kateri je sodišče prve stopnje presojalo ugotovljeno dejansko stanje.

20. Za presojo o utemeljenost pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa je odločilno dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo in ki v sporih majhne vrednosti ne more biti pritožbeno izpodbijano.

21. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta sedaj pravdni stranki sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2010, (veljavno v letu 2011 in delno v letu 2012) in aneksi št. 1,2,3,4 in 5 (II Pg 501/2013- A 11-A 16, II Pg 646/2013 -A 13-A 18 in II Pg 815/2013 - A 10 in A 12-A 16), Splošni dogovor za leto 2011 s prilogami (A 18) in Aneks št. 2 k temu dogovoru s prilogami (II Pg 501/2013 -A 19-A22, II Pg 646/2013- A 25); - da je tožena stranka s sprejetim sklepom o opravljanju posamezne samoplačniške dejavnosti z dne 10. 6. 2011 uvedla doplačilo za izvajanje robotske operacije s strani zavarovane osebe v višini 1.500,00 EUR (B 2) in s tem štela, da gre pri robotski operaciji prostate za storitev v višjem oziroma drugačnem standardu; - da je tožena stranka prejela doplačilo in izvedla robotsko asistirano radikalno prostatektomijo zavarovancem tožeče stranke ter da je tožeča stranka za konkretno storitev toženi stranki plačala dogovorjeno ceno (A 2-A 3); -da je tožeča stranka opravila izredni administrativni nadzor nad toženo stranko v zvezi s pravicami zavarovanih oseb in izpolnjevanjem pogodbe ter o tem izdala osnutek zapisnika z dne 12. 12. 2011 (A 7), 1. 3. 2012 (A 6) in 6. 3. 2012 (A 8), na katere je tožena stranka 21. 12. 2011 (A 8), 12. 3. 2012 (A 7) in 20. 3. 2012 (A 9) podala tudi obrazložene pripombe, vendar je tožeča stranka ugotovila, da so le-te neutemeljene in o tem 30. 12. 2011 (A 9-A 10), 2. 4. 2012 (A 10) in 29. 3. 2012 (A 8) obvestila toženo stranko, ker je menila, da je tožena stranka (kot izvajalka zdravstvenih storitev) zavarovancu tožeče stranke neutemeljeno zaračunala doplačilo za robotsko operacijo prostate v višini 1.500,00 EUR; - da so zavarovanci zahtevali povračilo v višini 1.500,00 EUR (A 1,), čemur je tožeča stranka ugodila, toženi stranki pa izrekla pogodbeno kazen v višini 1.200,00 EUR in ji izstavila vtoževane račune z dne 30. 12. 2011 (A 4), z dne 2. 4. 2012 (A 3) in 3. 4. 2012 (A 5), ki pa jih tožena stranka ni plačala; - da sta se sedaj pravdni stranki v 45. in 46. členu Dogovora 2011 dogovorili za pogodbeno kazen za primer kršitve pogodbenih določil; - da po določbi 252. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja izvajalec in dobavitelj ne smeta zavarovani osebi zaračunati nikakršnih doplačil za delež vrednosti storitev iz obveznega zavarovanja, kar zadeva vrsto storitev, njihov standard, trajnostno dobo in podobno (prvi odstavek) in da izvajalec lahko zahteva plačilo ali doplačilo, kadar zavarovana oseba zahteva ali predhodno soglaša, da se storitev uveljavi v višjem oziroma drugačnem standardu za razliko v ceni storitve izvajalca, kadar je ta na podlagi pogodbe z zavodom višja od cenovnega standarda zanjo; - da med strankama takšna cena ni bila pogodbeno dogovorjena in da je tožena stranka sama določila doplačilo za robotska operacijo raka prostate zgolj s svojim sklepom (B 2) in s tem štela, da gre pri robotski operaciji za storitev v višjem oziroma drugačnem standardu; - da gre v konkretnem primeru operacije prostate z robotom za standardno storitev; - da je tožena stranka uspela dokazati, da je cena operacije prostate z robotom višja od cene oziroma stroška za klasično operacijo, to je odprte ter laparoskopske, zato uvedeno doplačilo zavarovancev v višini 1.500,00 EUR ni pomenilo za njo nikakršnega pridobitništva, saj je določila višino doplačila na podlagi ekonomskega izračuna, ki je bil dejansko njen dodatni strošek; - da je v končni fazi odobrena cena v znesku 2.382,00 EUR dodatnih sredstev na operacijo, še vedno cena, ki ne pokriva dejanskih stroškov robotske operacije.

22. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da sistem SPP (skupine primerljivih primerov) ni prilagojen obračunavanju storitev, ki zadevajo robotsko asistirano operacijo prostate, dejansko pomeni pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, stanja, saj je sodišče prve stopnje v sporni 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavljalo dejansko stanje, ko je navedlo: »Glede spornega vprašanja obračunavanja zdravstvenih storitev po sistemu SPP, je sodišče ugotovilo, da sistem SPP, uveden v Avstraliji leta 1993, v Sloveniji pa za financiranje bolnišnic uveden leta 2003, ni prilagojen obračunavanju storitev, ki zadevajo robotsko asistirano operacijo prostate, ki jo je v Sloveniji uvedla tožena stranka na prehodu iz leta 2010 v leto 2011. Slednje sta z argumentiranimi izpovedbami potrdila tudi zaslišani zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je izpovedal, da v sistem SPP ni bilo vključene robotske tehnologije, saj je ta bistveno mlajša kot pa obračunski sistem SPP-ja, ki izhaja iz Avstralije, ki je izredno zastareli sistem, katerega pa tožeča stranka ne posodablja, saj ne upošteva nobenih tehnoloških napredkov in strokovni direktor tožene stranke, ki je izpovedal, da so stroški robotskega asistiranja operacij višji, kot pa je vrednost, ki jo dobijo s strani plačnika, zato so pripravili tudi stroškovno analizo za pridobitev dodatnih sredstev. V zvezi z obravnavano problematiko je potrebno še izpostaviti, da če bi sistem SPP res vseboval robotsko radikalno prostatektomijo, potem je ne bi bilo potrebno kot nove metode, v smislu uvedbe novih programov, na novo vnašati v Splošni dogovor in Pogodbo kar dokazuje neprilagojenost že veljavnega sistema. Prav tako ne bi bilo potrebno v Aneks št. 2 k Splošnemu dogovoru 2011 vnesti določila, ki je toženi stranki naložilo 150 operacij prostate brez dodatnih sredstev (doplačila), s čimer tožeča stranka ni bila pripravljena kriti nove robotske metode v večjem obsegu, kot je to v sistemu SPP že bilo določeno za klasično operacijo prostate.«

23. Pritožba sama ne pove, zakaj naj bi bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar bi bil dovoljen pritožbeni razlog.

24. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ne v Splošnem dogovoru 2011 oz. 2012 in tudi ne s Pogodbama za leto 2010/2011 oz. za leto 2012 in aneksi k pogodbama med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da so za robotsko operacijo predvidena dodatna sredstva, kot se plačujejo za klasično operacijo prostate, ki so pogojene s šiframi … -večji posegi na moški medenici, … -transuretralna odstranitev prostate s katastrofalnimi ali resnimi spremljajočimi bolezenskimi stanji ali zapleti in … - transuretralna odstranitev prostate brez katastrofalnih ali resnih spremljajočih bolezenskih stanj ali zapletov in se obračunavajo izključno po veljavnem sistemu SPP, saj je sodišče prve stopnje to upoštevalo, ko je zaključilo. » da če bi sistem SPP res vseboval robotska radikalno prostatektomijo, potem je ne bi bilo potrebno kot nove metode, v smislu uvedbe novih programov, na novo vnašati v Splošni dogovor in Pogodbo kar dokazuje neprilagojenost že veljavnega sistema. Prav tako ne bi bilo potrebno v Aneks št. 2 k Splošnemu dogovoru 2011 vnesti določila, ki je toženi stranki naložilo 150 operacij prostate brez dodatnih sredstev (doplačila), s čimer tožeča stranka ni bila pripravljena kriti nove robotske metode v večjem obsegu, kot je to v sistemu SPP že bilo določeno za klasično operacijo prostate.«

25. Ko pa pritožba izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da robotska operacija pomeni novo metodo, pritožba poskuša takšen zaključek izpodbiti z dokazno oceno izpovedi priče, ki je izpovedala, da metoda operacije prostate nima vpliva na obračun storitev ter da je sama metoda oziroma tehnika izvedbe prepuščena izvajalcu samemu in nima vpliva na ceno, kar pa zopet pomeni nedovoljen pritožbeni razlog, saj meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

26. Pritožba nadalje poskuša pod zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo določbe 25. člena Splošnega dogovora 2012 oziroma 2011, kjer je predvideno boljše vrednotenje že dogovorjenih programov in uvajanje novih terapij pri zdravljenju ter tudi dodatna sredstva, ki se lahko zagotovijo, skladno z dogovorom in da ni upoštevalo določil 74. in 75. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ter zakonsko predvidenega postopka za zagotovitev dodatnih sredstev v splošnem dogovoru, doseči nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje: « da če bi sistem SPP res vseboval robotsko radikalno prostatektomijo, potem je ne bi bilo potrebno kot nove metode, v smislu uvedbe novih programov, na novo vnašati v Splošni odgovor in Pogodbo, kar dokazuje neprilagojenost že veljavnega sistema.«

27. Pritožba sama svojo zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava, da je sistem SPP vendarle prilagodljiv, pojasni zgolj s tem, da kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugotoviti, da tožena stranka ni ravnala po predvidenem postopku in ni uspela pravočasno pridobiti dodatnih sredstev, kar Splošni dogovor vse omogoča, vendar je potrebno pravilno in obrazloženo speljati ustrezne predhodne postopke, preko Zdravstvenega sveta, preden se zagotovijo dodatna sredstva, česar pa tožena stranka ni storila, kar vse pa zopet meri na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in ne obratno.

28. Pritožbeno sodišče poudarja, da so za presojo v sporni zadevi povsem nebistvene ugotovitve ali je operacija z robotom nova metoda in ali je sistem primerljivih primerov (SPP) kot osnova za obračun opravljenih storitev prilagodljiv ali ne.

29. V sporni zadevi je bistveno ali je tožena stranka storila očitano kršitev pogodbe oziroma ali je tožeča stranka to kršitev dokazala, v vsem ostalem pa je sodišče prve stopnje zgolj odgovarjalo na posamezne trditve pravdnih strank, ki pa za presojo v sporni zadevi sploh niso ključnega pomena.

30. Pritožba soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila upravičena od zavarovancev tožeče stranke zahtevati doplačil za tovrstno operacijo, ki jo je sama določila kot nadstandardno storitev ter da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi za robotsko operacijo prostate zaračunala 1.500,00 EUR doplačila, vendar pa meni, da ni pravilno uporabilo materialnega prava in določil 44.člena in 45. člena Dogovora 2012 (enako 45.člen in 46.člen Dogovora 2011) v zvezi s presojo pridobitništva, za kar je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo: » da bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati vse elemente očitane pogodbene kršitve, torej tudi cilj tožene stranke, ki se kaže v pridobitništvu« ter nadalje v 19. točki izpodbijane sodbe:« da tožeča stranka pridobitništva tožene stranke zaradi neutemeljeno zaračunanih doplačil njenih zavarovancev ni zatrjevala niti dokazala oziroma je zatrjevanje pridobitništva ostalo le na pavšalni ravni«.

31. Tako pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedena določila Splošnega dogovora ter tega, da so v drugem odstavku 44. člena Splošnega dogovora 2012 (oziroma v drugem odstavku 45. čl. Dogovora 2011) taksativno našteti primeri, ki jasno določajo v katerih primerih se šteje, da je izvajalec ravnal z namenom pridobitništva oziroma, kdaj se šteje kršenje pravic zavarovanih oseb pod 3. točko prvega odstavka 44. člena Splošnega dogovora 2012 (oziroma 3. točko prvega odstavka 45. člena dogovora 2011) s ciljem pridobitništva, zato pridobitništvo ni več nedoločen pravni pojem ampak so se stranke točno dogovorile, v katerih konkretnih življenjskih situacijah izvajalec ravna z namenom pridobitništva. Tako drugi odstavek 44. člena Splošnega dogovora 2012 (oziroma drugi odstavek 45.člena Dogovora 2011) določa in taksativno našteva, da se za kršenje pravic zavarovanih oseb pod 3. točko prvega odstavka 44. člena Splošnega dogovora 2012 (oziroma 3. točko prvega odstavka 45. člena Dogovora 2011) s ciljem pridobitništva šteje, če izvajalec: 1. opredeljevanje ali obravnavo zavarovanih oseb pogojuje s posebnimi plačili ali prispevki zavarovanih oseb; 2. nadaljnjo obravnavo zavarovane osebe pogojuje z obiskom samoplačniške ambulante; 3. zavarovani osebi zaračunava doplačila za storitve, ki jih v skladu z zakonom oziroma z dogovorom Zavod plača v celoti ali pa zaračuna bistveno višja doplačila, kot jih določa zakon in sklep skupščine Zavoda; 4. v ordinacijskem času, dogovorjenim s pogodbo, za samoplačnika opravlja storitve, ki so predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja in do katerih je zavarovana oseba pri tem izvajalcu upravičena ali storitve, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za kršitev pogodbene obveznosti šteje, če izvajalec zavarovani osebi omejuje uveljavljanje pravic, ki ji po predpisih pripadajo. Za kršenje pravic zavarovanih oseb pod 3. točko prvega odstavka 44. člena Splošnega dogovora 2012 (oziroma 3. točko prvega odstavka 45. člena Splošnega dogovora 2011) s ciljem pridobitništva med drugim šteje, če izvajalec-tožena stranka zavarovani osebi zaračunava doplačila za storitve, ki jih v skladu z zakonom oziroma dogovorom Zavod plača v celoti ali pa zaračuna bistveno višja doplačila, kot jih določata zakon in sklep skupščine Zavoda. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je potrebno pridobitništvo kot pravni standard zapolniti in ni pravilno interpretiralo določb Splošnega dogovora, kjer so stranke Splošnega dogovora, med drugimi tudi pravdni stranki, pravni standard pridobitništva pogodbeno dogovorili in torej že v samem splošnem dogovoru določili, kdaj gre za pridobitništvo.

32. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj temelji na pritožbenih novotah, s katerimi tožeča stranka šele v pritožbi podaja razlago pogodbenega pojma » s ciljem pridobitništva«, saj vse do pritožbenih navedb takšnih trditev ni podala in zmotno meni, da jih je v svojih v vseh treh dopolnitvah tožb in pripravljalnih vlogah z dne 23. 8. 2013, 2. 10. 2013, 12. 7. 2013 ter tudi vseh treh pripravljalnih vlog z dne 22. 11. 2013, 9. 12. 2013 in 4. 10. 2013. 33. V vseh teh vlogah ni bilo razlage pravnega pojma »pridobitništva«, tožeča stranka je zgolj povzemala gramatikalno pogodbeno ureditev, nasprotno pa je tožena stranka izrecno v vseh odgovorih na tožbo in nadaljnjih vlogah trdila in dokazovala: «Potrebno je razumeti, da bolnišnica izvaja naveden poseg, ker je ta v korist pacientom in ne zato, da bi z njim zaslužila. Prav tako doplačila za ta poseg niso bila uvedena zato, da bi tožena stranka z njim zaslužila, zato ji ni mogoče očitati pridobitništva«, in : «V ravnanju tožene stranke tudi ni bilo pridobitništva, saj sama z doplačilom ni zaslužila, ampak je morala, kljub doplačilu, del stroška operacije kriti iz lastnih sredstev. Odločitev za uvedbo doplačila ni bila inicirana z nikakršnim pridobitništvom, zgolj z namenom neustvarjanja izgube.«

34. Tožeča stranka ob takšnih trditvah tožene stranke ni zmogla podati razlage pojma pridobitništva, kot ga podaja šele v pritožbi in gre za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

35. Sodišče prve stopnje vsebino pogodbenega prava ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, to pa pomeni, da pravilo,da sodišče pravo pozna-po uradni dolžnosti - ne velja za pogodbeno materialno pravo. Drugače povedano, da bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo takšno razlago pogodbenega materialnega prva, kot ga podaja pritožba, bi tožeča stranka že pred sodiščem prve stopnje morala podati ustrezne konkretne trditve, vendar tega ni storila (primerjaj sodba VS RS III Ips 7 /2013 z dne 17.6.2014, sodba VS RS III Ips 95/2010 z dne 5.7.2011).

36. Ker po povedanem pritožba ne more biti uspešna z razlago pojma pridobitništva, niso utemeljene vse nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da gre pri pojmu pridobitništva za pravni standard, ki ga je potrebno ustrezno zapolniti in ugotoviti ter da je zmotno štelo,da tožena stranka ni zmogla ustrezne trditvene podlage.

37. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, kaj bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazovati v zvezi s pridobitništvom in da se zato izpodbijana sodba ne da preizkusiti ter je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožena stranka dokazala, da ni ravnala s ciljem pridobitništva, ko je zavarovancem tožeče stranke zaračunala 1.500,00 EUR za operacijo z robotom, ker je to doplačilo predstavljalo le pokrivanje dejanskih stroškov, in iz tega izhaja, da bi morala tožeča stranka zatrjevati, da je tožena stranka z doplačili ustvarjala dobiček.

38. Glede na ugotovitve, da tožena stranka ni ravnala s ciljem pridobitništva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka, saj je pridobitništvo bistven element protipravnosti pri zatrjevani pogodbeni kršitvi. Ker tega elementa protipravnosti tožeča stranka ni uspela dokazati, je posledično odpadel pravni temelj za vtoževano pogodbeno kazen po 46. členu Splošnega dogovora 2011 oziroma 45. členu Splošnega Dogovora 2012. 39. Sodišče prve stopnje tako je pravilno presodilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

40. Pritožba ni konkretno izpodbijala izreka sodbe glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

41. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

42. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).