Jedro

Sporazum med tožničino materjo in toženkinim možem, ki je umrl leta 1980, je treba presojati kot prekarij, saj sta se sporazumela, da bo imel F. H. z družino služnost stanovanja, ki jo je tedaj opredeljeval paragraf 521. člena Občnega državljanskega zakonika (ODZ) kot pravico rabiti za svoje potrebe hišne dele, pripravne za stanovanje. Ker pa je bila ta služnost omejena do zgraditve lastnega stanovanja, je bila nepravilna služnost ali prekarij.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti dve sobi v pritličju in veliko klet, vse na zahodni strani stare stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št... k.o... ter navedene prostore proste oseb in stvari izročiti tožeči stranki, vključno z izročitvijo ključev. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Zavrnjeni zahtevek se nanaša predvsem na ugotovitev, da mora toženka izprazniti prostore, ki so "last tožeče stranke", kar ne spada v izrek, je pa sodišče tožničino lastninsko pravico ugotavljalo kot predhodno vprašanje za presojo uspešnosti lastninske tožbe.

Sodišče druge stopnje, ki je presojalo toženkino pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe, ji je delno ugodilo, tako da je razveljavilo tisti del obsodilnega dela sodbe, s katerim je bila toženki naložena obveznost "izročitve ključev". Sicer je pritožbo proti sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev. Bistveno kršitev postopka očita sodiščema prve in druge stopnje zato, ker sta meritorno odločali o lastnini spornih prostorov: dveh sob in kleti ter navaja dva razloga. Prvič meni, da sodišči ne bi smeli odločati o lastninski pravici, dokler teče pravdni postopek po nasprotni tožbi, marveč bi morali počakati do odločitve o tem sporu. Drugič pa meni, da ni logično, da sta sodišči zavrnili zahtevek na ugotovitev tožničine lastinske pravice, sočasno pa sta ugodili izpraznitvenemu zahtevku. Kršitev materialnega prava vidi v odločitvi sodišč, da toženka ni pridobila lastninske pravice z adaptacijo spornega dela hiše, niti s priposestvovanjem, čeprav je sporne prostore v dobri veri uporabljala več kot 30 let. Zlasti pa toženka ne sprejema tolmačenja Zakona o stanovanjskih razmerjih, saj trdi, da je pridobila stanovanjsko zaščito na spornih prostorih, pa naj se ti označijo kot stanovanje ali kot posamezni stanovanjski prostori, na podlagi katerih pridobijo stanovanjsko zaščito podstanovalci. Tega ji ni oporekala niti tožničina mati, ki je z uporabo prostorov vsaj tiho soglašala.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je uporabilo določila ZPP 1977, čeprav je 14.7.1999 začel veljati Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), ker je v prvem odstavku 498. člena ZPP 1999 predvideno, da se postopek, ki je končan s sodbo ali sklepom pred sodiščem prve stopnje pred uveljavitvijo novega zakona, nadaljuje po tedaj veljavnem procesnem zakonu.

Revizija ni utemeljena.

Ker je revizija dovoljena samo zato, ker se nanaša na ugovor tožene stranke, da gre za stanovanjski spor po določilih Zakona o stanovanjskem razmerju (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84), po katerem se stanovanjska pravica ni preverjala kot premoženjskopravna pravica in je 111. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. list SRS, št. 30/86 in RS, št. 55/92) izrecno dovoljeval revizijo, je treba najprej pojasniti, na kakšni pravni podlagi toženka zaseda sporne prostore. Za pravno kvalifikacijo je pomembno dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je poleg strank, po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 vezano poleg strank tudi revizijsko sodišče. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženka uporablja sporne prostore od leta 1967, ko se je vanje vselila s F. H., ker je mati R. H. dovolila, da jih uporablja zase in za svojo družino, dokler si ne bo zgradil svoje stanovanjske hiše in se vanjo vselil skupaj s svojo družino (prva sodba na strani 13 spodaj). Uporaba je zajemala eno sobo in souporabo kuhinje (ki je sedaj soba) in v zvezi s tem ni bila nikoli sklenjena stanovanjska pogodba, kot jo predvideva ZSR. Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s tem pravilno ugotovili, da sporni prostori po svojem obsegu niso stanovanje, kot ga predvideva 4. člen ZSR, zato sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili na podlagi pravil stvarnega prava in ne na podlagi ZSR. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je treba presojati sporazum med R. H. in med leta 1980 umrlim F. H. kot prekarij, saj sta se sporazumela, da bo imel F. H. z družino služnost stanovanja, ki jo je tedaj opredeljeval paragraf 521. člena Občnega državljanskega zakonika (ODZ) kot pravico rabiti za svoje potrebe hišne dele, pripravne za stanovanje. Ker pa je bila ta služnost omejena do zgraditve lastnega stanovanja, je bila nepravilna služnost ali prekarij. Glede na to, da sta nižji sodišči ugotovili, da je bilo stanovanje, to je prizidek k stari hiši zgrajeno v letu 1970 in se je družina vselila vanj v letu 1971 ali 1972, je prekarij prenehal in mora toženka opustiti posest na spornih prostorih.

Glede na revizijske trditve vrhovno sodišče dodaja, da po tem toženka ni mogla pridobiti imetništva stanovanjske pravice, ker obseg spornih prostorov ni stanovanje, podstanovalsko razmerje pa po poteku dogovorjenega roka ni moglo trajati naprej in toženki tudi ne bi dajalo nobenega pravnega varstva, saj ga je bilo venomer mogoče odpovedati. Ker torej ugovor tožene stranke, češ da ji gredo na spornih prostorih pravice po ZSR, ni utemeljen, ne gre za stanovanjski spor, marveč za premoženjskopravni spor, v katerem je tožeča stranka dokazala, da je v uradnih evidencah vpisana kot lastnica na spornih prostorih v "stari hiši". Revizijsko sodišče se povsem strinja z razlago v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča v drugem odstavku na četrti strani, da bi moralo prvo sodišče zavreči tožničin zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornem delu stanovanjske hiše P., toda tožena stranka ne more izpodbijati zavrnilnega dela pravnomočne sodbe, ker za to nima pravnega interesa. Odločitev o izpraznitvi spornih prostorov pa temelji na uradnih evidencah lastinske pravice in ne na zavrnilnem delu tožbenega zahtevka, glede katerega tožeča stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način in o čemer še teče pravda, ki jo omenja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev (sicer brez potrebe) utemeljevalo le v zvezi s predhodnim vprašanjem, zato to ne more vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku toženke in njene hčerke proti tožnici.

Ker torej niso podane očitane bistvene kršitve določb procesnega prava in materialnega prava, ki jih navaja revidentka in zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.