Jedro

Kot sredstva za preživljanje, ki bi bila tujcu kako drugače zagotovljena, kar je eden od pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v državi, ne štejejo sredstva, pridobljena po pogodbi o delu, če za to delo tujec nima osebnega delovnega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo oddelka za notranje zadeve občine z dne 7.3.1994, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z navedbo razlogov, ker tožnik nima veljavnega nacionalnega potnega lista, kar je osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za začasno bivanje, in ker ni predložil dokaza o zadostnih sredstvih za preživljanje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno odločil o stvari. Tožnik sicer ima upravičen razlog v smislu 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, saj je poročen z državljanko Republike Slovenije, vendar pa ni predložil zahtevanih dokazov, da ima zadostna sredstva za preživljanje v smislu tretjega odstavka 19. člena zakona o tujcih. Po navedeni določbi dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu to ni kako drugače zagotovljeno. Tožnik je predložil potrdilo o zaposlitvi in višini osebnega dohodka svoje žene, iz katerega je razviden celoten dejanski dohodek, ki skupaj z otroškim dodatkom za ženina otroka iz prvega zakona znaša cca. 35000.- SIT. Po merilih iz 24. in 26. člena zakona o socialnem varstvu, ki določata odstotke zajamčene plače, ki še zagotavljajo preživetje posameznih oseb, bi v času odločanja prihodki za tožnikovo štiričlansko družino morali znašati 51940.- SIT. Glede na navedene prihodke tožnikove žene in glede na to, da tožnik delovnega dovoljenja ni pridobil, zaposlitev tujca brez delovnega dovoljenja pa je nezakonita in kazniva, je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da bo tožena stranka lahko striktno uporabljala predpise, ko bodo dokončno razčiščeni vsi primeri, ki so posledica razdružitve, ki v vsej bivši SFRJ ni potekalo normalno. Tožnik je v času obstoja SFRJ živel in delal v Republiki Sloveniji, imel je vse osebne dokumente Republike Slovenije izdane po njenih organih, ki jih ima ONZ. Tožnik po osamosvojitvi nikoli ni izstopil iz države in zato ni imel potrebe, da bi vstopil. Tu ima svojo družino. Je Albanec in po sili državljan t.i. ZRJ, kjer Albanci niso dobrodošli. V svojem kraju ni bil že 8 let, zaradi česar ima dodatne težave glede osebnih dokumentov. Njegov primer je drugačen, zadevo bi bilo potrebno reševati življenjsko, saj njegovega primera v predpisih ni. Tožnik glede preživljanje ni odvisen od žene, pač pa ji on pomaga ter se žena, če bi ji bil v breme, ne bi zanj potegovala. Predlaga, da se mu dovoli začasno prebivanje v državi, do dokončanja postopka o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper zavrnilno odločbo organa prve stopnje, ki je bila izdana na podlagi 19. člena zakona o tujcih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je tožena stranka pojasnila tudi določbe v zvezi z veljavnimi osebnimi dokumenti, s katerimi se tujec v Republiki Sloveniji izkazuje. Ker tožnik ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje, tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 19. člena zakona o tujcih (v nadaljevanju: zakon, Uradni list RS štev. 1/91) lahko organ pristojen za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje od tujca zahteva, da prošnji za dovolitev začasnega ali stalnega prebivanja priloži dokaze o upravičenosti razlogov, zaradi katerih prosi za dovoljenje, in dokaz o sredstvih za preživljanje. Po 3. odstavku 19. člena istega zakona pa dovoljenja za začasno prebivanje med drugim ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno (2. odstavek 13. člena zakona) kot tudi tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno.

Po določbi 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih mora tujec, če želi na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno v 1. odstavku 13. člena istega zakona, v postopku pri pristojnem organu izkazati v tej zakonski določbi naštete razloge oziroma drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Po navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožnik tak upravičeni razlog, dejstvo da živi v zakonski skupnosti z državljanko Republike Slovenije in njenima otrokoma, izkazal. Ni pa tožnik po oceni tožene stranke izkazal, da bi imel zadostna sredstva za preživljanje ali da bi mu bila ta sredstva kako drugače zagotovljena. Ko tožena stranka ugotavlja obseg sredstev, ki so po merilih iz 24. in 26. člena zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS štev. 54/92) potrebna, da še zagotavljajo preživetje posameznih oseb, navaja, da bi morali prihodki tožnikove družine v času odločanja znašati 51940.- SIT, po ugotovitvah tožene stranke pa celotni dejanski dohodek tožnikove družine skupaj z otroškimi dodatki znaša cca. 35.000.- SIT, čemur tožnik ne ugovarja. Zato sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve tožene stranke, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje.

Tudi sicer je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožniku pravilno pojasnila razloge za zavrnitev pritožbe, ki se opirajo na določbo 19. člena zakona o tujcih. Po navedeni določbi izdaja dovoljenja za začasno prebivanje ni stvar proste presoje organa. Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila, da kot sredstva za preživljanje, ki bi bila tožniku zagotovljena kako drugače, ni mogoče šteti niti sredstev pridobljenih po pogodbi o delu, saj je po zakonu o zaposlovanju tujcev prepovedano ne le sklepanje delovnega razmerja marveč tudi delo po pogodbi, če tujec nima osebnega delovnega dovoljenja.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih , ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.