Jedro

Ko sodišče odloča o terjatvi kot materialnem pogoju za zavarovanje začasne odredbe, odloča v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je hiter postopek, temu je prilagojen tudi dokazni postopek. O tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče prve stopnje je izvedlo predložene listinske dokaze, ki poleg pogodbene vsebine vsebujejo tudi pogajalski proces. Z njimi je ugotavljalo tako zatrjevano vsebino pogodbe (predvsem glede rokov in cene) kot tudi obstoj zatrjevane prisile. To pa je zadoščalo za odločanje o utemeljenosti predloga za zavarovanje z začasno odredbo. Ker se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča s stopnjo verjetnosti, sodišče (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, pač pa lahko na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba zoper III. točko sklepa z dne 24. 5. 2016 se zavrže, pritožba zoper sklep z dne 14. 7. 2016 pa zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2016

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ustavilo postopek zavarovanja na dveh računih pri dveh organizacijah za plačilni promet zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe; (II.) toženi stranki prepovedalo kakršnokoli odtujevanje ali obremenjevanje tam navedenih nepremičnin in odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; (III.) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe pri organizacijah za plačilni promet. 2. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sklepa (III. točka izreka).

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Glede na sprejeto odločitev o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 7. 2016 je postopek zavarovanja ustavljen. Pravnomočno je ugodeno ugovoru toženca tako, da je zavrnjen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. S tem je prenehal pritožnikov pravni interes za odločanje o pritožbi, zato je višje sodišče pritožbo zavrglo. Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora trajati ves čas pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP.

O pritožbi zoper sklep z dne 14. 7. 2016

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugodilo ugovoru in sklep o zavarovanju z dne 24. 5. 2016 spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe tudi v delu, ki se nanaša na prepoved odtujevanja in obremenjevanja toženčevih nepremičnin in zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi v korist tožnika; (II.) tožniku naložilo plačilo stroškov postopka zavarovanja v znesku 1.760,33 EUR s pripadki.

6. Tožnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, relativno bistvenih kršitev določb postopka (8. člena ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo pritožbe je, da je sodišče napačno presodilo, da mu ni uspelo do standarda verjetnosti izkazati terjatve do toženca, zato naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ko je presojalo vsebino dogovora o sklenitvi aneksa iz 2. alineje 2. točke Posebnih pogojev pogodbe. Sodišče tudi ni zadosti upoštevalo, da je bil tožnik prisiljen k podpisu pogodbe s tako vsebino in da je bil pogodbeno dogovorjen nerealen terminski plan.

7. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil nadaljnje stroške postopka.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

10. Tožnik zahteva zavarovanje odškodninske terjatve. Tožbeni zahtevek je sestavljen iz terjatve, ki jo tožnik zahteva na podlagi Pogodbenega sporazuma - Enota 1 (vračilo priznanega pogodbenega popusta v višini pogodbene vrednosti 6,5 %, ob upoštevanju zadržanega zneska 25%, to je 60.390,90 EUR), in iz naslova izgubljenega dobička po Pogodbenem sporazumu - Enota 2 (347.754,75 EUR, kar predstavlja zatrjevani izgubljeni dobiček, ker ni prišlo do izvedbe Pogodbenega sporazuma - Enota 2).

11. Sodišče prve stopnje je izpodbijan sklep izdalo na podlagi ugotovitve, da ni protipravnosti kot enega izmed elementov pogodbene odškodninske odgovornosti.

12. Ključno vprašanje v tej zadevi je bilo, ali je toženec pravilno odstopil od Pogodbenega sporazuma - Enota 2 oziroma v zvezi s tem ni ravnal protipravno. Ob pozitivnem odgovoru, tožnik ni upravičen do plačila izgubljenega dobička iz Pogodbenega sporazuma - Enota 2, posledično pa tudi ni upravičen do vračila priznanega popusta v višini 6,5 % na pogodbena dela iz Pogodbenega sporazuma - Enota 1. Za odgovor na to vprašanje pa je moralo sodišče prve stopnje tudi ugotoviti, ali je tožnik zamudil z izvedbo pogodbenih del po Pogodbenem sporuzumu - Enota 1. 13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v Pogodbenem sporazumu - Enota 1 določen rok za izvedbo rušitvenih del 18. 10. 2013, dejansko so bila zaključena 19. 12. 2013, gradbena dela po Enoti 1 pa bi moral tožnik zaključiti do 21. 11. 2013, dejansko jih je zaključil šele 25. 2. 2014. Datumi med strankama niso sporni. Nadalje je navedlo, da tožnik ni uspel do stopnje verjetnosti potrditi, da je bil terminski plan Pogodbenega sporazuma - Enota 1 nerealen glede ne obseg pogodbenih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v pogodbi terminski plan jasno določen in da ga je tožnik zamudil. V 2. alineji 2. točke Posebnih pogojev pogodbe sta stranki sicer določili, da bosta naknadno podpisali dodatek (aneks), ki bo določil novi obseg del po tej pogodbi v obliki novega cenovnega dela ponudbe, in sicer najkasneje do 8. 10. 2013. Do tega datuma bi po Posebnih pogojih pogodbe moralo biti tudi pripravljeno prvo poročilo statike, ki bi moralo vsebovati jasne utemeljitve za vsa morebitna potrebna dodatna dela. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je predmetna pogodbena določba umeščena v poglavje, ki določa ceno in ne pogodbenih rokov, ki so določeni v 8. točki Posebnih pogojev pogodbe, ki so sestavni del Pogodbenega sporazuma - Enota 1. 14. Z analizo dopisovanja med pogodbenima strankama je nadalje ugotovilo, da ni mogoče slediti tožnikovi navedbi, da naj bi bil prisiljen v podpis pogodbe z vsebino, kot je bila na koncu sprejeta (glej Pogodbeni sporazum - Enota 1 na A2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je v fazi sklepanja pogodbe vsebina pogodbe spreminjala, tudi na podlagi predlogov in pobud tožnika (glej na primer v točki 1 na strani 7, v točki 10 na strani 8 in 9, v točki 11 na strani 10 …). Ena izmed posledic teh pogajanj je bila ta, da na željo tožnika ni bila sklenjena enotna pogodba, pogodba za opravo vseh del po gradbeni pogodbi, temveč sta stranki sklenili dve pogodbi (Pogodbeni sporazum - Enota 1 in Pogodbeni sporazum - Enota 2). Podpisana sta bila 25. 9. 2013. Posebnih pogojev pogodbe za Pogodbeni sporazum - Enota 2 (še) nista sestavili. V fazi pogajanja je tožniku uspelo v Pogodbeni sporazum - Enota 1 vključiti 2. alinejo 2. točke Posebnih pogojev pogodbe. Sodišče je tam vsebovani dogovor o sklenitvi aneksa opredelilo kot dogovor o spremembi cene pogodbe in poudarilo (glej drugi odstavek 11. točke), da tu ni šlo za spremembo terminskega plana. Oprlo se je tudi na vsebino korespondence, ki jo je tožnik naslovil na toženca (glej na primer e-sporočilo z dne 8. 10. 2013), v kateri niti z besedo ni omenjen terminski plan za dokončanje pogodbenih del po Pogodbenem sporazumu - Enota 1. 15. Iz pravkar povzetega izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z konkretnimi, logičnimi in skladnimi razlogi, zato ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opredelilo se je do bistvenih pritožnikovih trditev o pravno pomembnih dejstvih, zato tudi ni podana absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Ko sodišče odloča o terjatvi kot materialnem pogoju za zavarovanje začasne odredbe, odloča v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je hiter postopek, temu je prilagojen tudi dokazni postopek. O tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je izvedlo predložene listinske dokaze (glej točko 3 in nadaljnje točke obrazložitve), ki poleg pogodbene vsebine vsebujejo tudi pogajalski proces. Z njimi je ugotavljalo tako zatrjevano vsebino pogodbe (predvsem glede rokov in cene) kot tudi obstoj zatrjevane prisile. To pa je zadoščalo za odločanje o utemeljenosti predloga za zavarovanje z začasno odredbo. Ker se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča s stopnjo verjetnosti, sodišče (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, pač pa lahko na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti (primerjaj VSL sklep I Cp 1740/2009 z dne 3. 6. 2009). Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo (zgolj) navedbam toženca, pa tudi, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (predvsem predlaganih zaslišanj stranke in prič, s katerimi je tožnik dokazoval nerealnost terminskega plana Pogodbenega sporazum - Enota 1). Zatrjevana kršitev 8. člena in drugega odstavka 213. člena ZPP torej ni podana. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo tudi na pritožbeno grajo, da sodišče ni zaslišalo direktorja tožnika in B. P. Omenjena naj bi izpovedala tudi o konkludentnem oblikovanju dogovora o plačilu na podlagi obračunanih količin po cenah na enoto mere (in ne „ključ v roke“). Do tega se sodišču prve stopnje niti ni bilo treba opredeliti, saj to dejstvo za odločitev o začasni odredbi ni bilo pomembno.

17. Višje sodišče se konkretno ne opredeljuje do pravne narave Pogodbenega sporazuma - Enota 2 (ali gre za gradbeno pogodbo ali ne), ker to ni potrebno za odločitev o pritožbi, kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov. Za sedaj je pomembno, da sta stranki 25. 9. 2013 sicer podpisali tudi Pogodbeni sporazum - Enota 2. To dejstvo med strankama ni sporno.

18. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo vsebine aneksa iz 2. alineje 2. člena Posebnih pogojev pogodbe Pogodbenega sporazuma - Enota 1, ki bi ga morali stranki skleniti do 8. 10. 2013. Navaja, da je bila sklenitev tega aneksa dogovorjena zaradi prilagoditve cene in rokov, glede na to, da ob podpisu končna količina in dejanski obseg del po Pogodbenem sporazumu - Enota 1 nista bila znana.

19. Iz vsebine 2. točke Pogodbenega sporazuma - Enota 1 izhaja, da so sestavni del pogodbe tudi Posebni pogoji pogodbe. Ti Posebni pogoji pogodbe so k pogodbi priloženi in iz njih (glej na primer A4, A5 in nadaljnje) jasno izhaja, da se nanašajo na Pogodbeni sporazum - Enota 1. Iz umestitve določbe, v kateri sta stranki določili, da bosta kasneje določili nov obseg del po tej pogodbi v obliki novega cenovnega dela ponudbe, izhaja pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da za sedaj predmetne določbe ni mogoče razlagati drugače kot tako, da sta se stranki s to določbo zavezali, da bosta kasneje sprejeli aneks, ki se bo nanašal na pogodbeno ceno. Določba je namreč umeščena v Komercialni del Posebnih pogodbenih pogojev, poglavje »Cene« in ne v poglavje »Rok dokončanja del« (glej 8. točko Komercialnega dela Posebnih pogojev pogodbe; priloga A5).

20. Ta določba je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje umeščena v pogodbo kot kompromis, in to tik pred sklenitvijo oziroma podpisom pogodbe 25. 9. 2013 (glej 7. stran obrazložitve). Stranki nista v ničemer spreminjali jasne določbe 8. točke Komercialnega dela Posebnih pogojev pogodbe. Kaj takega tudi ne izhaja iz izvedenih listinskih dokazov (natančno povzetih v obrazložitvi izpodbijane odločbe), zato je zaenkrat pritrditi sodišču prve stopnje, ki je v sklepnem delu (13. točka obrazložitve) navedlo, da je očitno tožnik podpisal pogodbo z vsebino, ki mu takrat ni ustrezala, z njeno vsebino pa je bil vsekakor dobro seznanjen. Če je temu tako, pa zaenkrat ni mogoče sklepati drugače, kot da je tožnik zamudil roke za izvedbo pogodbenih del iz Pogodbenega sporazuma - Enota 1. 21. V Pogodbenem sporazumu - Enota 2 je določeno, da pogodbeni sporazum začne veljati dne 20. 8. 2014 (pogodbeni sporazum je bil - brez Posebnih pogojev pogodbe - sklenjen hkrati s Pogodbenim sporazumom - Enota 1), vendar tako, da je datum začetka veljavnosti tega pogodbenega sporazuma pogojen s tem, da bo izvajalec pravočasno, učinkovito in zadostno opravil vsa dela na Enoti 1 hidroelektrarne za naročnika in končno stranko. V primeru pomanjkljivosti pri izvedbi dobaviteljevih del na Enoti 1 te hidroelektrarne ima naročnik (toženec) pravico pisno obvestiti izvajalca (tožnika), da ta pogodbeni sporazum ne začne veljati. Da je toženec oblikovalno upravičenje iz Pogodbenega sporazuma - Enota 2 uresničil, med strankama ni sporno (sporno je, ali utemeljeno, glede na utemeljenost zamude pogodbeno določenih rokov).

22. Ker je torej sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da s stopnjo verjetnosti ni izkazana tožnikova trditev, da ni zamudil s končanjem del po Pogodbenem sporazumu - Enota 1, toženec pa si je v Pogodbenem sporazumu - Enota 2 izrecno pridržal oblikovalno upravičenje, da v primeru pomanjkljivosti pri izvedbi del z izjavo povzroči, da pogodbeni sporazum ne začne veljati, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Med strankama ni sporno, da je toženec 15. 7. 2014 (A20) navedeno oblikovalno upravičenje uresničil. S tem je višje sodišče vnaprej odgovorilo tudi na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na s strani toženca priznano zamudo (13 dni), kar pa glede na zgoraj povzet terminski plan ne more biti odločilno.

23. S tem je višje sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožnikov stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in petega odstavka 38. člena ZIZ. Toženec je na pritožbo odgovoril vendar z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo (smiselno prvi odstavek 155. člena ZPP.