Jedro

Sklenitev dvostranske odplačne pogodbe (prodajna pogodba) ne more povzročiti posledice iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika), marveč lahko to posledico povzroči šele razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo), ki ga je stečajni dolžnik opravil zaradi izpolnitve svoje obveznosti na podlagi dvostranske pogodbe. Zato je treba z izpodbojnim zahtevkom v takšnem primeru zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla. Tudi kasnejše kompenzacije, s katerimi so se zgolj na pravno formalen način zapirale medsebojne obveznosti pravdnih strank, niso povzročile zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zato ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve učinkov tudi v tem delu.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki zemljiškoknjižnih dovolil, kot je to razvidno iz točk od 1-4/I izreka izpodbijane sodne odločbe, ter poplačilo tožene stranke na podlagi verižne kompenzacije z dne 12.7.2011, sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko ter družbo P.A. d.o.o. in A.K., za znesek v višini 141.958,54 EUR, na podlagi katere je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve do tožeče stranke v višini 141.258,54 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da se zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi omenjenih zemljiškoknjižnih dovolil, pri določenih nepremičninah dovoli vknjižba izbrisa lastninske pravice v korist tožene stranke in ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 242.765,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje, v preostalem delu (glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti) pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki izročiti določeni nepremičnini (tč.IV izreka) v neposredno in izključno posest. Glede pravdnih stroškov pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 8.670,00 EUR stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj odredi, da se opravi novo sojenje pred drugim sodnikom. V pritožbi opozarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen sklepanja prodajnih pogodb med strankama v tem, da se poplačajo obveznosti tožeče stranke do tožene stranke. To namreč ni bilo nesporno dejstvo, saj je tožena stranka navajala, da je bil namen sklenitve teh pogodb tudi v tem, da si je tožeča stranka zagotovila tudi nadaljnje sodelovanje s toženo stranko. Kar zadeva insolvenčnosti pri tožeči stranki, pritožba opozarja, da so podatki iz dokumenta o presoji nastanka insolventnosti in načrta finančnega prestrukturiranja zgolj navedbe. Sodišče prve stopnje pa je v tej zvezi omenjena dokumenta uporabilo kot dokazila, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožena stranka se je v zvezi z insolventnostjo sklicevala tudi na javno objavljeno letno poročilo tožeče stranke za leto 2010. Iz tega poročila izhaja, da je tožeča stranka poslovala z dobičkom in imela 59 mio EUR kapitala. Tožeča stranka s spornimi dejanji ni zmanjšala svojega premoženja, ampak ga je po mnenju pritožbe celo povečala, saj si je zagotovila nadaljnje poslovanje s toženo stranko tudi v prihodnje. Vse storitve v prihodnje so bile velike vrednosti, pri čemer je znašala prijava terjatve tožene stranke v stečajno maso iz tega naslova kar 155.000,00 EUR. Kar zadeva sporno kompenzacijo z družbo hčerko, pritožba opozarja, da je šlo za terjatev, ki ni bila nič vredna. V zvezi z izpodbojnimi dejanji tudi ni šlo za neobičajen način poslovanja, upoštevaje ob tem zlasti pogodbene določbe. V zvezi s subjektivnim pogojem sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tožena stranka ne bi več opravljala poslov s tožečo stranko, če bi vedela, da je ta insolventna. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na medijska poročila, iz katerih izhaja, da se je tožeča stranka dogovarjala z upniki o poravnavi obveznosti. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je bila njena insolventnost v spornem obdobju v regiji splošno znano dejstvo. Tožba je nesklepčna, saj bi bilo treba izpodbijati pravno dejanje kot celoto, torej tudi prodajne pogodbe in kompenzacije.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka dolgovala toženi stranki iz naslova najemnin za oddana vozila (za čas od oktobra 2010 do junija 2011) 306.021,54 EUR, pri čemer je tožeča stranka to obveznost poravnala s petimi izpolnitvenimi ravnanji, ki so predmet izpodbijanja v konkretni pravdi: z verižno kompenzacijo z dne 12.7.2011 (s katero je tožeča stranka zaradi poplačila obveznosti do tožene stranke v višini 141.958,54 EUR – po opravljenem večstranskem pobotu - priloga A13 - zaprla tudi terjatev tožeče stranke do družbe P.A. d.o.o. v enaki višini) in z izročitvijo štirih nepremičnin na podlagi prodajne pogodbe z dne 18.7.2011 (priloga A16 – za ceno 91.150,00 EUR, pri čemer se je tožena stranka na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 29.7.2011 vknjižila kot zemljiškoknjižna lastnica pri nepremičnini z ID znakom 1), prodajne pogodbe z dne 9.9.2011 (priloga A17 – za ceno 53.600,00 EUR, pri čemer se je tožena stranka vknjižila na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 9.9.2011 kot zemljiškoknjižna lastnica pri nepremičnini z ID znakom 2), prodajne pogodbe z dne 20.9.2011 (priloga A18) z ceno 19.313,00 EUR, pri čemer se je tožena stranka na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 5.10.2011 vknjižila kot zemljiškoknjižna lastnica pri nepremičnini z ID znakom 1 in nepremičnini z ID znakom 2, pri čemer so se kupnine po teh prodajnih pogodbah pobotale (medsebojne kompenzacije z dne 9.9.2011, 12.9.2011 in 10.10.2011) s terjatvami tožene stranke do tožeče stranke iz naslova storitev za najem vozil za mesece januar, april, maj in junij 2011. Tožeča stranka je po oceni pritožbenega sodišča pravilno postavila tožbeni zahtevek, ko je zahtevala, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki poplačila toženi stranki na podlagi verižne kompenzacije z dne 12.7.2011 (sklenjene med toženo stranko, tožečo stranko, družbo P.A. d.o.o. in A.K.), na podlagi katere je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve do tožeče stranke v višini 141.958,54 EUR. Prav tako je tožeča stranka pravilno postavila tožbeni zahtevek, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi učinek omenjenih zemljiškoknjižnih dovolil, na podlagi katerih je tožena stranka postala lastnica omenjenih štirih nepremičnin. Sklenitev dvostranske odplačne pogodbe (prodajna pogodba) ne more povzročiti posledice iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika), marveč lahko to posledico povzroči šele razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo), ki ga je stečajni dolžnik opravil zaradi izpolnitve svoje obveznosti na podlagi dvostranske pogodbe. Zato je treba z izpodbojnim zahtevkom v takšnem primeru zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla (v konkretnem primeru učinkov zemljiškoknjižnih dovolil, kot je to v zvezi s sklepčnostjo tožbe pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Tudi kasnejše kompenzacije, s katerimi so se zgolj na pravno formalen način zapirale medsebojne obveznosti pravdnih strank, niso povzročile zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zato ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve učinkov tudi v tem delu.

Objektivni pogoj izpodbojnosti se domneva (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP), če je bilo izpodbojno dejanje opravljeno zaradi izpolnitve stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijane izpolnitve stečajnega dolžnika niso bile opravljene po načelu sočasnosti, saj je tožena stranka svoje izpolnitve opravila že med oktobrom 2010 in junijem 2011 (več mesecev po nastanku obveznosti; glede mesecev od oktobra 2010 do maja 2011 pa tudi po izteku 90-dnevnega pogodbenega roka za izpolnitev). Seveda bi lahko tožena stranka to domnevo izpodbila tako, da bi dokazala, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med strankama, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Teh okoliščin (dejanskega načina poslovanja med strankama) pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan objektivni pogoj izpodbojnosti. Na tem mestu je prav tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posledica izpodbojnih dejanj tudi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Pri verižni kompenzaciji se je zmanjšalo premoženje stečajnega dolžnika s tem, da je prenehala terjatev do hčerinske družbe P.A. d.o.o. v višini 141.958,54 EUR, pri čemer je v zvezi s to verižno kompenzacijo tožena stranka prejela poplačilo svoje terjatve (glede na ostale upnike stečajne mase je bila v ugodnejšem položaju). Zato niso pravno pomembne pritožbene navedbe, da terjatev tožeče stranke do družbe P.A. d.o.o. ni bila nič vredna. Enako velja tudi glede prodajnih pogodb, saj tožeča stranka iz tega naslova ni prejela kupnine v višini 164.063,00 EUR, marveč se je ta terjatev pobotala z nasprotno terjatvijo, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke iz naslova storitev oddaje vozil v najem (obdobje oktober 2010 do junij 2011). Z nadomestnimi izpolnitvami se je tudi po oceni pritožbenega sodišča čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika zmanjšala za toliko, kot je tožena stranka prejela v last sporno nepremično premoženje. Načelo enakega obravnavanja upnikov namreč ne zahteva le, da je treba upnika enako obravnavati v stečajnem postopku, ampak ga je treba enako obravnavati tudi v času insolventnosti stečajnega dolžnika (leto pred uvedbo stečaja), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (podrobneje v tč. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kar pa zadeva pritožbene navedbe, da tožeča stranka s spornimi dejanji ni zmanjšala svojega premoženja, temveč ga je celo povečala (ker si je na ta način zagotovila, da lahko še naprej posluje s toženo stranko), pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za povsem posplošene in zato pravno neupoštevne navedbe, pri čemer tudi zgolj prijava terjatve v stečajno maso iz tega naslova v višini 155.000,00 EUR ni dovolj prepričljiv dokaz o tem, da se je zaradi nadaljevanja poslovanja med strankama premoženje tožeče stranke kakorkoli povečalo. V tej zvezi tudi ne drži pritožbeni očitek, da nima prav sodišče prve stopnje, da je bilo med strankama nesporno, da je bil namen strank pri sklepanju omenjenih prodajnih pogodb v tem, da se poplačajo obveznosti tožeče stranke do tožene stranke. To dejstvo tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sporno in je razvidno že iz same vsebine omenjenih prodajnih pogodb. Če sta stranki ob tem imeli še kakšne druge namene (nadaljnje poslovanje), pa samo po sebi ne more ovreči stališča sodišča prve stopnje, da ni nobenega dvoma (glede na zbrano procesno gradivo), da je bil namen sklepanja omenjenih prodajnih pogodb poplačilo obveznosti tožeče stranke do tožene stranke.

Tožeča stranka je tudi prepričljivo dokazala, da je bila v trenutku sklepanja izpodbojnih dejanj (med 12.7.2011 in 5.10.2011) insolventna. Do takšne presoje izvedenih dokazov pa sodišče prve stopnje ni prišlo le na podlagi poročila o presoji nastanka insolventnosti z dne 10.12.2012 in načrta finančnega prestrukturiranja iz decembra 2011 (upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji glede podatkov v teh dveh dokumentih izpostavila, da se jih obravnava kot pravno pomembne navedbe, na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba), pač pa tudi na podlagi s strani upravnega odbora tožeče stranke izdanih poročil o likvidnostnem stanju z dne 4.7.2011 in 28.7.2011 (tožnica je bila že v juliju 2011 kratkoročno in trajno nelikvidna in dolgoročno plačilno nesposobna) in poročil o likvidnostnem stanju z dne 17.8.2011 in 5.9.2011 (insolvenčno stanje tožeče stranke po 11. in 14. členu ZFPPIPP). Do takšne dokazne ocene je prišlo sodišče prve stopnje tudi na podlagi presoje tabele zapadlih obveznosti tožeče stranke od februarja do avgusta 2011, ki so po svoji vsebini in višini ostale nespremenjene tudi vnaprej (oziroma so se celo povečevale), pri čemer v pretežnem delu ustrezajo tudi uveljavljenim terjatvam, kot izhajajo iz seznama preizkušenih terjatev v stečajem postopku. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (spisovni podatki, javno dostopna dejstva), da se finančno stanje tožeče stranke med 30.4.2011 in 30.9.2011 ni bistveno spreminjalo, niti takšnega izboljšanja ni zatrjevala niti tožena stranka. Iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je v tej zvezi podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP. Prav tako teh prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati letno poročilo za leto 2010, saj gre za podatke, ki so veljali na dan 31.12.2010, relevantna insolvenčnost tožeče stranke pa se je presojala v času izvedbe izpodbijanih dejanj, to je med julijem 2011 in oktobrom 2011, pri čemer je bil stečajni postopek nad tožečo stranko začet 21.6.2012. Pravilni in zakoniti so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbijanja. Ta pogoj namreč obstaja, če oseba, v korist katere je bilo sporno dejanje opravljeno (takrat ko je bilo opravljeno), vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Subjektivni pogoj pa se domneva, če je upnik prejel izpolnitev v obliki in na način, ki po splošnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). V tej zvezi je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (iz priloženih kontnih kartic za obdobje od leta 2006 do leta 2012), da je tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke v bistvenem delu poravnavala v denarju (dogovori v pogodbi o najemu vozil med strankama glede izpolnjevanja obveznosti so formalne narave in v bistvenem delu ne odražajo ustaljene prakse med strankama). V tej zvezi so tudi po oceni pritožbenega sodišča konkretna verižna kompenzacija in konkretne nadomestne izpolnitve z nepremičnim premoženjem neobičajni posli. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede izročitve nepremičnin toženi stranki tudi ugotovilo, da gre za premoženje, ki se sploh ni nahajalo na seznamu nekurantnih zalog (priloga A48), pri čemer je tožena stranka stanovanje in parkirno mesto v Aj. tudi kmalu odtujila, medtem ko je bila klet v An. funkcionalno povezana z apartmajem, ki sta ga pred tem dobila v last predsednik upravnega odbora tožeče stranke D.Č. in njegova žena. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je bil direktor in družbenik tožene stranke K. v svaštvenem razmerju z omenjenima zakoncema Č.. V tej zvezi (glede na pogodbene stranke) je neobičajen tudi posel izpodbijane verižne kompenzacije, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (podrobno v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Da je tožena stranka vedela ali vsaj morala vedeti, da je bila tožeča stranka v obdobju med julijem in oktobrom 2011 v insolvenčnem stanju, pa izhaja tudi iz časopisnih člankov, ki jih je v tej zvezi vložila v sodni spis sama tožena stranka (priloga B18). Zgolj upanje, da bo prišlo med tožečo stranko in njenimi upniki (zlasti strateškimi upniki) do poravnave v smislu finančne reorganizacije obveznosti, še ne pomeni, da je bila v spornem obdobju insolvenčnost na strani tožeče stranke odpravljena. Zato tudi sama okoliščina, da je tožena stranka tudi po izvedbi izpodbijanih dejanj še naprej poslovala s tožečo stranko, nikakor ne pomeni, da ni vedela ali morala vedeti za insolvenčno stanje tožeče stranke. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka sploh ni zatrjevala, da je bilo v ožjem geografskem okolju (na katerem sta poslovali pravdni stranki) splošno znano, da je bila v spornem obdobju tožnica insolventna in da se je trudila z bankami in drugimi upniki doseči dogovor o prestrukturiranju dolgov (prva pripravljalna vloga tožeče stranke, četrti odstavek na 6. strani).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.