Jedro

Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena.

Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

 Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013 glede na povedano ni nastopilo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom 42918-87725/2013-28 z dne 10. 3. 2021

(v nadaljevanju tudi sklep 2021) zahtevek tožnika za delno ustavitev postopka davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 42918-87725/2013-1 08-3231-09 z dne 27. 6. 2013 zavrgla. Davčni organ je v postopku presojal upravičenost zahtevka za delno ustavitev postopka davčne izvršbe in ugotovil, da je bil postopek davčne izvršbe, začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 42918-87725/2013-1 08-3231-09 z dne 27. 6. 2013 v celoti ustavljen s sklepom davčnega organa 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021. Ker tožnik v vlogi ni uveljavljal kakšne svoje pravice oz. pravne koristi, je njegov zahtevek zavrgla. Postopka davčne izvršbe, ki je v celoti ustavljen, ni mogoče več delno ustaviti, kot je to zahteval tožnik.

2.Z izpodbijanim sklepom DT 4934-82638/2016-13 z dne 17. 1. 2020 (v nadaljevanju tudi sklep 2020) pa je davčni organ postopek davčne izvršbe začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 4934-82638/2016‑1 08-711-09 z dne 6. 6. 2016 delno ustavil in sicer za znesek 1.013,20 EUR. Davčna izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 se nadaljuje še za preostali dolg, ki znaša 620.044,66 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so bile obveznosti po sklepu z dne 6. 6. 2016 delno plačane in delno stornirane, zato je bilo treba na podlagi 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčno izvršbo v tem delu ustaviti in opravljena dejanja razveljaviti s sklepom o delni ustavitvi. V nadaljevanju davčni organ pojasni plačila, ki so bila evidentirana v knjigovodski evidenci in kaj se je s posameznim plačilom pokrivalo. Skladno s 93. členom ZDavP-2 so se poravnale najstarejše obveznosti na davčni knjigovodski kartici tožnika.

3.Toženka je pritožbi zoper navedena sklepa zavrnila. S sklepom in odločbo DT-499-29-164/2021-4 z dne 22. 7. 2021 v zvezi s pritožbo zoper sklep 2021 je pojasnila, da je davčni organ s sklepom 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021 odpravil vse posledice sklepa o izvršbi z dne 27. 6. 2013, zato tožnik nima več pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. Po 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Z odločbo DT-499-29-67/2021-3 z dne 21. 7. 2021 je izpodbijani sklep 2020 odpravila v 3., 4., 5. in 6. točki izreka, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnila. Davčni organ je v izreku izpodbijanega sklepa navedel to, kar mora vsebovati sklep o davčni izvršbi, vse sestavine, ki so potrebne za izvrševanje pa sklep z dne 6. 6. 2016 že vsebuje, z izpodbijanim sklepom 2020 pa se ne uvaja na novo postopek izvršbe, temveč je zgolj razvidno, v katerem delu se je postopek izvršbe delno ustavil in v katerem delu nadaljeval.

4.Tožnik v tožbi izpodbija navedeni odločitvi in predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Toženka je postopala nepravilno, ko odločb ni vročala tožniku, saj je še vedno procesno sposoben. Predmetni postopek se ne nanaša na premoženje tožnika, ki bi spadalo v stečajno maso, ampak se odloča o tem, ali je davčni organ upravičen terjati v sklepu o davčni izvršbi zajeto terjatev. Navedeno je pomembno tudi za ugotovitev obstoja terjatve davčnega organa v postopku osebnega stečaja, saj je davčni organ vložil prijavo terjatve, ki vključuje tudi terjatev iz naslova odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 27. 2. 2013, navedeno terjatev pa je tožnik prerekal zaradi zastaranja. V nadaljevanju tožnik med drugim pojasni, da je izpodbijana sklepa zajel z eno tožbo, saj se postopka davčne izvršbe vodita zaradi izterjave iste davčne obveznosti, in sicer obveznosti iz odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013. Pravica do izterjave obveznosti plačila davka po navedenem izvršilnem naslovu je zastarala in je toženka ne more več uveljavljati, ampak mora vse postopke ustaviti. Sklep o davčni izvršbi DT 42918-87725/2013-1 08-3231-09 z dne 27. 6. 2013 je bil delodajalcu vročen 17. 7. 2013, tožniku pa 24. 11. 2020. Kljub temu, da je bil v teku že postopek davčne izvršbe, začet s sklepom z dne 27. 6. 2013, je davčni organ izdal sklep DT 4934-82638/2016-1 08-711-09 z dne 6. 6. 2016, ki je z izjemo opravilne številke do potankosti enak sklepu z dne 27. 6. 2013. Ker se sklepa o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 in z dne 6. 6. 2016 nanašata na isto upravno zadevo, saj sta bila izdana za izterjavo iste davčne obveznosti, do izdaje sklepa z dne 6. 6. 2016 zaradi litispendence ne bi smelo priti. Četudi je prišlo do njegove izdaje, pa je v posledici navedenega nezakonit in brez pravnega učinka. V edinem postopku davčne izvršbe, ki je bil začet v skladu z veljavno zakonodajo, to je v postopku davčne izvršbe DT 42918-87725/2013, toženka ni opravila nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje. Zastaranje namreč lahko pretrga le ravnanje davčnega organa, ki je skladno z zakonom. Ker uvedba postopka davčne izvršbe, ki ni dovoljen zaradi litispendence, ne more predstavljati zakonitega dejanja, na njegovi podlagi tudi ni mogoče ugotavljati pretrganja zastaranja.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Pojasni, da je bila z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost tožnika omejena tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem. Posledica omejitve poslovne sposobnosti je tudi omejitev procesne sposobnosti, kar pomeni, da mora stranko v postopku zastopati zakoniti zastopnik. Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika, upravitelj pa pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, zato je treba vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih vročati upravitelju. Ker se izpodbijana sklepa nanašata na terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, ima slednje vsekakor vpliv na stečajno maso. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je v zadevah v postopek pritegnila stečajnega upravitelja. Tožnik ne zatrjuje, da bi imel odobritev stečajnega upravitelja za vložitev predmetne tožbe, zato predlaga sodišču, da tožbo zavrže. V kolikor tožba ne bo zavržena, pa toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanih sklepov.

6.Upravno sodišče je s sodbo in sklepom I U 1254/2022-19 z dne 7. 3. 2025 zavrglo tožbo tožnika zoper sklepa 2021 in 2020 (prva točka izreka), tožbo zoper sklep davčnega organa 42918-87725/2013‑27 z dne 10. 3. 2021 pa zavrnilo (II. točka izreka). Upravno sodišče je presodilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je tožnik s tožbo izpodbijal tri različne upravne akte, ki so bili izdani v samostojnih upravnih postopkih in temeljijo na različnih pravnih podlagah. Tožnika je zato pozvalo, naj ugotovljeno pomanjkljivost odpravi tako, da tožbo razdruži, sicer bo štelo, da s tožbo izpodbija le prvo navedeni sklep davčnega organa 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021, v preostalem delu pa bo tožbo zavrglo. Tožnik ni ravnal skladno s pozivom sodišča in zoper izpodbijana sklepa 2021 in 2020 ni vložil samostojnih tožb (vztrajal je pri skupnem obravnavanju zahtevkov), v posledici česar mu sodišče ni moglo poslati naloga za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji. Ker pa je plačilo sodne takse predpostavka za vodenje postopka (prvi odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj se v primeru njenega neplačila šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek istega člena ZPP), tožbe zoper sklep 2021 in sklep 2020 ni moglo obravnavati in jo je v tem delu na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

7.Zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa je tožnik vložil pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 100/2025 z dne 3. 12. 2025 ugodilo in izpodbijano 1. točko izreka navedene sodbe in sklepa Upravnega sodišča razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču v ponovno sojenje. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da presoja dopustnosti objektivne kumulacije tožbenih zahtevkov po 35. členu ZUS‑1 ni procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Če je tožba jasna in popolna, je ni dopustno zavreči na podlagi 31. člena ZUS-1 zgolj zato, ker pogoji za objektivno kumulacijo niso izpolnjeni. Če je objektivna kumulacija nedopustna, procesna posledica ni zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1. Tak sklep predstavlja procesno vodstvo v diskreciji sodišča, ki pa ga mora uporabiti, kadar okoliščine zadeve to zahtevajo. Vrhovno sodišče je nadalje pojasnilo, da se pogoj "iste dejanske in pravne podlage" iz 35. člena ZUS-1 nanaša na tožbene zahtevke, ne pa nujno na izpodbijane upravne akte. Ni potrebno, da zahtevki temeljijo na povsem identičnih dejstvih ali na isti zakonski določbi, temveč zadošča, da izhajajo iz medsebojno povezanih okoliščin oziroma istega življenjskega dogodka in istega upravnopravnega področja, zaradi česar je njihova skupna obravnava smiselna in ekonomična. Upravno sodišče je po presoji Vrhovnega sodišča zmotno presodilo, da ni izpolnjen pogoj iz 35. člena ZUS-1, ki se nanaša na obstoj iste pravne podlage. Tožnik je namreč izpodbijal več sklepov o izvršbi, ki temeljijo na medsebojno povezanih procesnih določbah ZUP in ZDavP-2 o tem, kako je o prisilni izvršitvi izvršilivega izvršilnega naslova treba odločiti (zavreči zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ustaviti postopek itd.). To pa je treba šteti za isto pravno podlago v skladu z vsebino in namenom 35. člena ZUS-1. S tem je Vrhovno sodišče odstopilo od sodne prakse, ki je bila citirana v sodbi in sklepu Upravnega sodišča oz. nadgradilo svoja dosedanja stališča s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost in pravilnost sklepa 2021, s katerim je bila zavržena zahteva tožnika za delno ustavitev postopka davčne izvršbe, začeti po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, in sklepa 2020, s katerim je bil delno ustavljen postopek davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 6. 6. 2016. S sklepoma o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 in z dne 6. 6. 2016 se je tožnika terjalo za obveznosti po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013.

10.Sklep davčnega organa 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021 pa ni predmet tega postopka, saj je bila tožba zoper navedeni sklep pravnomočno zavrnjena s sodbo in sklepom tega sodišča I U 1254/2022-19 z dne 7. 3. 2025.

Glede objektivne kumulacije zahtevkov

11.Sodišče je v ponovnem postopku skladno z napotki iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 100/2025 z dne 3. 12. 2025 ugotavljalo, ali mora tožnik zoper vsakega izmed izpodbijanih sklepov vložiti ločeno tožbo, oz. ali je dovoljena kumulacija zahtevkov v smislu ZUS-1.

12.ZUS-1 v 35. členu določa, da lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče.

13.Sodišče ugotavlja, da so navedeni pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni. Zahtevki so uperjeni proti istemu tožencu in zanje je pristojno Upravno sodišče RS. Izpodbijana sklepa temeljita na medsebojno povezanih procesnih določbah ZUP in ZDavP-2 o tem, kako je o prisilni izvršitvi izvršljivega izvršilnega naslova treba odločiti. Tožbeni zahtevki nadalje temeljijo na medsebojno povezanih okoliščinah (istem življenjskem dogodku), in sicer izterjavi iste davčne obveznosti po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013. Upoštevaje navedeno in skladno z napotili Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 100/2025 z dne 3. 12. 2025 je po presoji sodišča treba šteti, da zahtevki temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi v smislu 35. člena ZUS-1.

Glede pravilnosti vročanja

1.Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika v skladu s prvim odstavkom 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju FPPIPP) omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Posledica omejitve poslovne sposobnosti je tudi omejitev procesne sposobnosti, kar pomeni, da mora stranko v postopku zastopati zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali aktom pristojnega organa na podlagi zakona. Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika, upravitelj pa pridobi pooblastilo za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Po začetku stečajnega postopka je zato treba vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali drugemu udeležencu postopka, vročiti upravitelju (251. člen ZFPPIPP).

2.Sodišče nadalje pojasnjuje, da je procesna sposobnost stečajnega dolžnika vezana na njegovo poslovno sposobnost, ki se z začetkom stečajnega postopka omeji na način, kot je predpisan v 1. točki prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, tako da kot stečajni dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Stečajna masa predstavlja premoženje stečajnega dolžnika ter obsega, poleg lastninske pravice na stvareh, tudi vse druge premoženjske pravice, katerih imetnik je stečajni dolžnik. Na ugotovitev obsega premoženja stečajnega dolžnika, ki v stečajnem postopku predstavlja obseg stečajne mase, pa ne vpliva ugotovitev glede obstoja in višine terjatev, ki jih imajo upniki do stečajnega dolžnika. Ugotovitev glede obstoja in višine terjatev je namreč zgolj pogoj za njihovo (sorazmerno) poplačilo iz splošne razdelitvene mase, ne vpliva pa na obseg stečajne mase.

3.Z izpodbijanim sklepom 2021 je bila zavržena zahteva tožnika za delno ustavitev postopka izvršbe, z izpodbijanim sklepom 2020 pa je bil postopek davčne izvršbe delno ustavljen. Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz zgoraj citiranega 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena. To pomeni, da je v konkretnem primeru tožnik poslovno in s tem tudi procesno sposoben in je lahko samostojno (oz. v konkretnem primeru po pooblaščeni odvetniški družbi) vložil tožbo zoper izpodbijana sklepa, zato ni razlogov za zavrženje tožbe, kot to meni toženka. Glede zastaranja pravice do izterjave obveznosti plačila davka

4.Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom. V obravnavani zadevi je davčni organ 27. 6. 2013 izdal sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke tožnika, s katerim se je tožnika terjalo med drugim za obveznosti iz odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013. Davčni organ je 6. 6. 2016 izdal še en sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke tožnika, s katerim se je tožnika terjalo za iste obveznosti, kot izhajajo že iz sklepa z dne 27. 6. 2013, dodana je bila še izterjava nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ker je bil sklep o davčni izvršbi z dne 6. 6. 2016 tožniku vročen že 21. 10. 2016, sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 pa šele 24. 11. 2020, je davčni organ s sklepom 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021 ustavil postopek davčne izvršbe po sklepu z dne 27. 6. 2013 in odpravil vsa dotlej opravljena dejanja. Upoštevaje navedeno je davčni organ tudi po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

5.Prav tako je po presoji sodišča pravilen izpodbijani sklep 2020, s katerim je davčni organ delno ustavil izvršbo po sklepu o davčni izvršbi z dne 6. 6. 2016. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so bile obveznosti po sklepu z dne 6. 6. 2016 delno plačane in delno stornirane (v višini 1.013,20 EUR), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje, zato je bilo treba na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčno izvršbo v tem delu ustaviti in opravljena dejanja razveljaviti s sklepom o delni ustavitvi.

6.Tožnik v tožbi sami vsebini izpodbijanih sklepov ne nasprotuje. Tožnik v tožbi opozarja zlasti na to, da naj bi pravica do izterjave obveznosti plačila davka po izvršilnem naslovu, odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013, zastarala, zato po stališču tožnika, davčni organ ne more več uveljavljati te terjatve in mora vse postopke ustaviti.

7.V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati oziroma v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, v petih letih od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2).

8.S sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 42918-87725/2013-1 08-3231-09 z dne 27. 6. 2013 je bila začeta davčna izvršba za izterjavo več obveznosti, med drugim tudi obveznosti po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013. Navedena odločba je bila kot izvršilni naslov vključena tudi v sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 4934-82638/2016-1 08-711-09 z dne 6. 6. 2016, kar v zadevi ni sporno. V okviru postopka izterjave navedene obveznosti je bilo izdanih več aktov, med drugim izpodbijani sklep z dne 17. 1. 2020, s katerim je davčni organ postopek davčne izvršbe delno ustavil za obveznosti v znesku 1.013,20 EUR. Izdan je bil tudi sklep DT 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021, s katerim se je postopek davčne izvršbe po sklepu z dne 27. 6. 2013 ustavil, kar ni sporno. Izdaja vsakega od navedenih aktov je pomenila uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, seveda pod pogojem, da je bil dolžnik o tem dejanju obveščen. Da so bili zgoraj našteti akti tožniku vročeni, med strankama ni sporno, kar pomeni, da je bil tožnik z vsakim od naštetih aktov seznanjen. To pomeni, da je bilo z izdajo vsakega od navedenih aktov zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013 glede na povedano ni nastopilo.

9.Na podlagi vsega navedenega sodišče sodi, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

10.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje (uporaba 125. člena in 126. člena ZDavP-2), je sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS‑1 odločilo brez glavne obravnave.

11.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

------------------------------- 1 Primerjaj tč. 10 in 12 sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 100/2025 z dne 3. 12. 2025. 2 Prim. sklep VS v Ljubljani I Cpg 403/2022 z dne 7. 12. 2022, tč. 12.