Jedro

Osebni podatki se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Za obdelavo osebnih podatkov zdravnikov v obravnavanem primeru ni posebne zakonske podlage, zato bi bilo za obdelavo potrebno pridobiti osebno privolitev posameznega zdravnika. Pri tem je brezpredmetno, da so bili ti osebni podatki že objavljeni v drugih javno dostopnih virih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v zadevi inšpekcijskega nadzora naložila tožeči stranki, da mora kot upravljavec osebnih podatkov pridobiti osebne privolitve zdravnikov, ki jih vodi v bazi Health Care, za zbiranje, urejanje, hranjenje in posredovanje njihovih osebnih podatkov drugim pravnim osebam, nadalje je naložila toženi stranki, da mora iz te baze izbrisati osebne podatke vseh zdravnikov, ki ne bodo podali osebne privolitve za zbiranje, urejanje, hranjenje in posredovanje njihovih osebnih podatkov drugim pravnim osebam ter da mora prvi ukrep izvršiti v roku 90 dni od prejema odločbe, drugi ukrep pa v roku 5 dni po izvršitvi prejšnjega ukrepa. O izvedenih ukrepih mora v roku petih dni po izvršitvi obvestiti toženo stranko. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je pri tožeči stranki uvedla inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določil Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS št. 94/07 – UPB, v nadaljevanju ZVOP-1) z namenom preveriti pravilnost in zakonitost obdelave osebnih podatkov. Na podlagi opravljenega inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka upravlja z bazo s podatki o zdravstvenih ustanovah in zdravnikih pod imenom Health Care, za katero je podatke pridobila iz različnih javno objavljenih, pretežno spletnih virov. V svoji bazi tožeča stranka vodi podatke o zdravstvenih ustanovah, pa tudi osebne podatke o zdravnikih v teh ustanovah, in sicer ime in priimek zdravnika, naziv ter podatek o specializaciji. Health Care je mednarodna baza, vzpostavljena v 15 državah (članicah EU), neposreden dostop do podatkov o slovenskih zdravnikih in njihov izvoz pa je mogoč le na zahtevo tožeče stranke. Tožeča stranka trži omenjeno bazo, in sicer glede na povpraševanje farmacevtskih podjetij, oblikuje sezname zdravstvenih ustanov in zdravnikov po želeni vrsti specializacije in podatke posreduje podjetjem, ki povprašujejo po podatkih. Tožeča stranka ne razpolaga z osebnimi privolitvami zdravnikov za obdelavo njihovih osebnih podatkov. Nadalje tožena stranka citira pravne podlage, ki določajo, v katerih primerih se lahko osebni podatki obdelujejo, med drugim tudi 8. člen ZVOP-1, ki določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Tožena stranka ugotavlja, da bi bila nadaljnja obdelava osebnih podatkov, s katerimi je tožeča stranka vzpostavila novo zbirko osebnih podatkov, ne glede na podano osebno privolitev posameznikov, dopustna le, v kolikor bi za to obstajala podlaga v zakonu. Ker takšna zakonska podlaga ne obstaja, pomeni vsako zbiranje, pridobivanje, urejanje, shranjevanje, razkrivanje, sporočanje, širjenje ali povezovanje osebnih podatkov, brez vnaprejšnje seznanitve posameznika in podane osebne privolitve, poseg v ustavno pravico iz 38. člena ustave ter kršitev določb ZVOP-1. Dejstvo, da so bili določeni osebni podatki javno objavljeni ali vključeni v posamezno javno objavljeno zbirko osebnih podatkov, še ne pomeni, da se lahko takšni osebni podatki skupaj z osebnimi podatki iz drugih javno dostopnih virov brez izrecne zakonske podlage povežejo in uporabljajo za vzpostavitev in vodenje nove zbirke osebnih podatkov. Pri tem se tožena stranka sklicuje na stališče upravnega sodišča v sodbi opr. št. U 2477/2005. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izdeluje bazo podatkov, ki je posnetek že objavljene baze Zavoda o zdravstvenem zavarovanju Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in je dopolnjena z javno dostopnimi osebnimi podatki zdravnikov in farmacevtov. Takšni podatki so zadeva javnega interesa in so po naravi stvari pomembni za poslovanje s strankami. Med te podatke sodijo tudi nizi podatkov o javnih uslužbencih, torej tistih zdravnikih in farmacevtih, ki so zaposleni v javnem sektorju. Vsi objavljeni javni podatki so torej že javno dostopni. Razen tega je tožeča stranka zaprosila toženo stranko za mnenje in ta je z dopisom z dne 3. 12. 2007 potrdila, da lahko bazo podatkov, ki je oblikovana, posreduje svojim strankam brez dodatnih obveznosti. Na podlagi tega dopisa je tožeča stranka upravičeno pričakovala in zaupala, da objava baze ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Kljub temu je tožena stranka uvedla postopek inšpekcijskega nadzora zaradi suma nezakonite obdelave osebnih podatkov, češ da naj bi tožeča stranka uporabljala bazo brez privolitve zdravnikov in farmacevtov, ki se nahajajo v bazi, in sprejela izpodbijano odločbo. Torej je tožena stranka navkljub prejšnjemu nasprotnemu zagotovilu videla nezakonitost in zadržke za dejavnost tožeče stranke. To pa je kršitev 14. člena ustave. Upravni organ je s svojim ravnanjem ustvaril upravičeno pričakovanje, zaradi česar tožena stranka ne more sprejeti izpodbijane odločbe. Odločba krši načelo zaupanja v pravo. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na 3. odstavek 10. člena ZVOP-1, po katerem se v zasebnem sektorju lahko obdelujejo podatki tudi brez soglasja imetnika osebnih podatkov, če je to nujno potrebno za uresničevanje zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladajo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Povprečno skrbnemu človeku je jasno, da je objava podatkov o imenu zdravnika in njegovih specializacij v javnem interesu, saj se tako pridobi podatke, ki so potrebni za zavarovanje zdravja ljudi. Tožena stranka bi morala opraviti tudi test sorazmernosti, ali objava nekaterih osebnih podatkov, ki so nujno povezani z opravljanjem poklica, pretehta nad pravico varstva teh osebnih podatkov. Tožena stranka ni upoštevala 39. in 49. člena ustave, ki določata svobodo izražanja misli in svobodo opravljanja dela. Tožena stranka je kršila svobodo izražanja tožeče stranke, saj ta obsega tudi svobodno širjenje podatkov. Kadar pa je svobodno širjenje že tako javno objavljenih podatkov del poklicne dejavnosti, pa je prepoved širjenja poseg v pravico do dela. Tožena stranka bi morala v skladu z načelom sorazmernosti pretehtati ti dve pravici v razmerju do 38. člena ustave. Zaradi tega je odločba tudi pomanjkljivo obrazložena. Nadalje se tožeča stranka tudi sklicuje na 2. odstavek 106. člena ZVOP-1, ki določa, da upravljavci osebnih podatkov lahko javnosti posredujejo in javno objavijo osebno ime, naziv ali funkcijo, službeno telefonsko številko ali naslov službene elektronske pošte predstojnika in tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev, do uveljavitve posebnega zakona, ki bo uredil ta vprašanja. Ta člen naj bi po mnenju tožene stranke veljal za javne uslužbence, del zdravnikov in farmacevtov v bazi pa so tudi javni uslužbenci. Razen tega izrek odločbe ni izvršljiv, ker ne razlikuje med zdravniki, ki so javni uslužbenci, in zdravniki, ki so zaposleni v zasebnem sektorju. Za objavo tistih, ki so povezani z delovnim razmerjem v javnem sektorju, ni potrebno pridobiti soglasja. To pomeni, da tožena stranka tožečo stranki sili k ravnanju, ki ga ni mogoče izvršiti, zaradi česar je izpodbijana odločba nična iz razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – UPB in nadaljnji). Podrejeno pa je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, ker ne pove, kateri so tisti podatki, za katere mora tožeča stranka pridobiti soglasje. V primeru zdravnikov, zaposlenih v javnem zdravstvu, je to zelo pomembno. Razen tega tožena stranka ni uporabila direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. 10. 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (v nadaljevanju: Direktiva). Direktiva je pomembna zato, ker njen 9. člen določa izjemo pri obdelavi podatkov, ki se izvaja zgolj v novinarske namene. Ta člen je bil v slovensko nacionalno pravo prenesen s 3. odstavkom 7. člena ZVOP-1. Sodišče EU je člen 9 Direktive razlagalo v sodbi C-73/07 z dne 16. 12. 2008, kjer je upravni organ skušal preprečiti ponovno obdelavo osebnih podatkov, ki so bili javno dostopni. Izjeme in odstopanja iz člena 9 Direktive ne veljajo le za medije, ampak tudi za vsako osebo, ki se ukvarja z novinarstvom (točka 58 sodbe). Dejstvo, da je objava javnih podatkov povezana s pridobitnim namenom a priori ne izključuje tega, da bi jo bilo mogoče šteti za dejavnost zgolj v novinarske namene (točka 59 sodbe). Iz navedenega izhaja, da je mogoče dejavnosti v zvezi s podatki iz dokumentov, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo javno dostopni, opredeliti kot dejavnosti novinarstva, če je njihov cilj razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstva za prenos. Niso pridržane medijem in se lahko opravljajo s pridobitnim namenom (točka 61 sodbe). Člen 9 Direktive je treba razlagati tako, da se posredovanje in razkrivanje informacije šteje za dejavnosti obdelave osebnih podatkov, ki se izvajajo zgolj v novinarske namene v smislu te določbe, če je edini cilj navedenih dejavnosti razkritje informacij javnosti. Tožena stranka pa ni uporabila te sodne prakse. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje ter da naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov upravnega spora v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v konkretnem primeru potrebno ločiti med pravico vsakogar do seznanitve z javno objavljenimi osebnimi podatki in dopustnostjo vzpostavitve nove zbirke osebnih podatkov, ki so del druge zbirke osebnih podatkov oziroma so bili kako drugače pridobljeni. Po 16. členu ZVOP-1 se lahko osebni podatki zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. Vzpostavitev nove zbirke osebnih podatkov in uporaba le-teh pomeni uporabo osebnih podatkov izven namenov javne objave podatkov o zdravnikih na spletnih straneh ZZZS, na spletnih straneh zdravstvenih ustanov in na vratih ordinacij. Tožeča stranka je z vključitvijo osebnih in drugih podatkov iz vseh navedenih virov vzpostavila novo zbirko osebnih podatkov, ki jo trži - uporablja za namene izvajanja svoje pridobitne dejavnosti. Za takšno obdelavo osebnih podatkov pa bi tožeča stranka potrebovala bodisi podlago v zakonu, bodisi osebno privolitev posameznikov. Nadalje tožena navaja, da kot pristojni državni organ izdaja tudi neobvezna pravna mnenja posameznikom, ki postavljajo vprašanja, povezana z varstvom osebnih podatkov. Vendar pa je potrebno poudariti, da lahko avtentično razlago posameznih določb zakona daje le državni zbor, tožena stranka pa lahko kot predlagatelj zakona poda zgolj neobvezno mnenje, ki ga izdela na podlagi informacij, ki ji jih posreduje povpraševalec. Takšne informacije niso nujno celovite in točne, zato je tudi na njihovi podlagi izdelano mnenje potrebno razumeti v skladu s temi omejitvami. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na 3. odstavek 10. člena ZVOP-1, ki določa, da se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Konkretna obdelava osebnih podatkov mora biti potrebna in primerna. Vsak subjekt v zasebnem sektorju zasleduje interes čim večjega dobička pri opravljanju svoje dejavnosti. Če bi sprejeli razlago, da ekonomski interesi tožeče stranke preprosto prevladajo nad interesi posameznikov, so zahteve po kakršnikoli drugačni podlagi za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju odveč. Ni mogoče sprejeti tolmačenja, po katerem bi takšen interes očitno prevladal nad interesi posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, saj bi posamezniki v zasebnem sektorju na ta način ostali brez varstva svoje informacijske zasebnosti. Po navedbah tožeče stranke naj bi bila objava podatkov o imenu zdravnika in farmacevta v javnem interesu, saj se tako pridobi podatke, ki so potrebni za zavarovanje zdravja ljudi. Navedena argumentacija ne ustreza dejanskemu stanju, saj se tožeča stranka ne ukvarja s tem, da bi podatke zdravnikov in farmacevtov posredovala širši javnosti, temveč podatke trži farmacevtskim in drugim podjetjem, ki jih uporabljajo za namen ponujanja svojih proizvodov zdravnikom in farmacevtom. Ne drži navedba, da tožena stranka ni opravila tehtanja različnih ustavnih pravic. Kot organ, pristojen za področje varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja, je nenehno soočena z dejstvom sobivanja in prekrivanja dveh ustavnih pravic, zato pri vseh svojih ravnanjih upošteva ne le področje varstva osebnih podatkov, ampak tudi druge ustavne pravice in zakonodajo. Odločba tožeči stranki ne prepoveduje svobodnega izražanja ali opravljanja dejavnosti, ampak zgolj odreja ukrepe za zagotovitev zakonitosti obdelave osebnih podatkov. Poleg tega se tožeča stranka sklicuje tudi na 2. odstavek 106. člena ZVOP-1. Tožeča stranka si to določbo razlaga preširoko, saj se ta določba nanaša na objavo osebnih podatkov zaposlenih, ki jih po lastni presoji o pomembnosti objave zaradi poslovanja s strankami objavijo njihovi delodajalci kot upravljavci osebnih podatkov. Tožeča stranka tudi zmotno trdi, da izrek odločbe ni izvršljiv, ker so v bazi tudi javni uslužbenci, za katere ni potrebno pridobiti soglasij. Pri tožeči stranki gre za vzpostavitev nove zbirke osebnih podatkov brez izrecne pravne podlage, pri čemer dejstvo, ali se osebni podatki nanašajo na posameznike, zaposlene v zasebnem ali javnem sektorju, ne igra nobene vloge. Prav tako ni točna trditev tožeče stranke, da je izrek odločbe nedoločen, ker ne pove, kateri so tisti podatki, za katere mora tožeča stranka pridobiti soglasje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odredila, da mora tožeča stranka kot upravljavec osebnih podatkov pridobiti osebne privolitve zdravnikov, ki jih vodi v bazi Health Care. Glede očitka, da tožena stranka ni upoštevala sodne prakse Sodišča EU, pa tožena stranka opozarja, da je v tej sodbi tudi navedeno, da je mogoče dejavnosti v zvezi s podatki iz dokumentov, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo javno dostopni, opredeliti kot dejavnosti novinarstva, če je njihov cilj razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstva za prenos. Cilj dejavnosti tožeče stranke pa ni razkritje podatkov iz svoje baze javnosti, ampak plačilo za storitve, ki jih ponuja. Njena dejavnost temelji ravno v tem, da razpolaga z bazo podatkov, ki ni javno dostopna in jo je ustvarila sama in je potencialni uporabnik ne more pridobiti iz naslova pravice do dostopa do informacij javnega značaja, zaradi česar jo lahko za finančno nadomestilo posreduje farmacevtskim družbam, ki povprašujejo po podatkih. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka z odgovorom na tožbo dopolnjuje obrazložitev svoje odločbe in s tem odločbo spreminja izven postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Razen tega ima tožeča stranka glede uporabe imen in priimkov zdravnikov, navedbo njihovih ordinacij, naslovov in telefonskih številk, pridobljenih iz javno dostopnih virov pomisleke, ali gre sploh za osebne podatke in ali sploh gre za poseg v informacijsko zasebnost posameznika. Ti podatki so uporabljeni v poslovne namene zaradi izvajanja njihove zdravstvene dejavnosti. Ime in priimek zdravnika skupaj z ostalimi podatki namreč predstavlja firmo njegove dejavnosti. Gre za podatke zdravnikove poslovne sfere. Ker gre za poslovne kontakte, ni mogoče govoriti o nobeni informacijski zasebnosti. Nerazumno je pričakovati, da se bo zdravnik branil obvestila o novih izdelkih določene družbe. Po drugi strani pa je dopustno, da bi farmacevtske družbe zbrale te podatke same. Povsem vseeno je, ali jih zberejo same ali pa jih zanje izbere tožeča stranka. Nadalje tožeča stranka pojasnjuje, zakaj pomeni izpodbijana odločba poseg v pravico do svobode izražanja, v pravico do dela in svobodne gospodarske pobude. Kršena ji je tudi pravica do enakega obravnavanja, saj se v primeru, če bi podatke zbirale farmacevtske družbe same, ne bi zahtevalo soglasja zdravnikov.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju je 10. člen ZVOP-1, ki določa, da se lahko osebni podatki v zasebnem sektorju obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Tožena stranka sicer v obrazložitvi odločbe citira 8. člen ZVOP-1, kjer je splošna opredelitev glede obdelave osebnih podatkov, vendar je vsebinsko 1. odstavek 8. člena enak 1. odstavku 10. člena ZVOP-1, zato je tožena stranka pri izdaji odločbe uporabila pravilno pravno podlago. Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da ni posebne zakonske podlage za obdelavo osebnih podatkov v obravnavanem primeru. Torej bi bilo za obdelavo potrebno pridobiti osebno privolitev posameznega zdravnika, skladno s citiranim 10. členom ZVOP-1. Iz navedenega razloga je odločitev tožene stranke pravilna, ko je odredila, da mora tožeča stranka pridobiti osebne privolitve zdravnikov, ki jih vodi v svoji bazi ter da mora iz baze izbrisati osebne podatke zdravnikov, ki ne bodo podali osebne privolitve.

Sodišče meni, da je pri tem brezpredmetno, da so bili ti osebni podatki že objavljeni v drugih javno dostopnih virih, saj 10. člen ZVOP-1 glede tega ne določa nobene izjeme. Dejstvo je, da mora obdelavo osebnih podatkov določati bodisi posebni zakon, če pa take posebne pravne podlage ni, pa mora biti podana osebna privolitev posameznika. Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da ji je tožena stranka v svojem mnenju potrdila, da lahko svojo bazo podatkov posreduje svojim strankam brez dodatnih obveznosti, za tem pa je izdala izpodbijano odločbo. S tem v zvezi sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke, da lahko izdaja tožena stranka le neobvezna pravna mnenja posameznikom in da lahko avtentično razlago posameznih določb zakona daje le državni zbor, tožena stranka pa poda zgolj neobvezno mnenje, ki ga izdela na podlagi informacij, ki jih posreduje povpraševalec. Zaradi tega ne gre za kršitev 14. člena ustave.

Nadalje se tožeča stranka sklicuje na izjemo po 3. odstavku 10. člena ZVOP-1. To določilo določa, da se lahko ne glede na 1. odstavek 10. člena v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Tožeča stranka s tem v zvezi zatrjuje, da je v javnem interesu, da se objavijo podatki o imenu zdravnika in farmacevta in njegovi specializaciji. Vendar pa to določilo izrecno opredeljuje interes zasebnega in ne javnega sektorja. Tretji odstavek 10. člena ZVOP-1 izrecno poudarja, da mora biti obdelava osebnih podatkov nujno potrebna in da morajo interesi zasebnega sektorja očitno prevladovati nad interesi posameznika. Sodišče pa ocenjuje, da iz obravnavane zadeve ni razvidno, zakaj bi bila obdelava nujno potrebna in v čem bi interesi tožeče stranke očitno prevladovali nad interesi posameznika. Sodišče tudi meni, da pri ravnanju tožene stranke ni šlo za kršitev 39. in 49. člena ustave. Ustava v 39. členu zagotavlja svobodo izražanja misli ter pravico do pridobitve informacije javnega značaja, vendar pa je potrebno hkrati poudariti, da ima uveljavljanje vsake ustavne pravice omejitve z drugimi ustavnimi pravicami, v tem primeru gre za pravico do varstva osebnih podatkov, pri čemer ZVOP-1 natančno določa, do kod sega ta pravica - v konkretnem primeru je omejitev podana v tem, da je potrebna osebna privolitev posameznika za obdelavo njegovih osebnih podatkov. Kot je navedeno zgoraj, ima ukrep tožene stranke podlago v ZVOP-1, sodišče pa meni, da le-ta ni v nasprotju z ustavo. Enako velja tudi glede očitka, da je bila preprečena svobodna gospodarska pobuda. Sodišče ocenjuje, da svoboda dela po 49. členu ustave ni povezana z obravnavno problematiko, saj se to določilo nanaša na svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve, enako dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur ter prepoved prisilnega dela.

Nadalje se tožeča stranka sklicuje na izjemo po 2. odstavku 106. člena ZVOP-1, vendar pa po mnenju sodišča tudi ta izjema v obravnavni zadevi ni podana. To določilo določa, da lahko upravljavci osebnih podatkov javnosti posredujejo in javno objavijo osebno ime, naziv ali funkcijo, službeno telefonsko številko in naslov službene telefonske pošte predstojnika in tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev do uveljavitve posebnega zakona, ki bo uredil ta vprašanja. Kot izhaja iz besedila tega določila, se torej ta določba nanaša na osebe, ki so zaposlene pri upravljavcu osebnih podatkov. V obravnavanem primeru pa ne gre za obdelavo osebnih podatkov zaposlenih pri tožeči stranki.

Sodišče tudi ne soglaša s stališčem tožeče stranke, da ni potrebno pridobiti soglasja za obdelavo osebnih podatkov javnih uslužbencev. ZVOP-1 v 10. členu, ki določa, v katerih primerih se sme obdelovati osebne podatke v zasebnem sektorju, ne določa nikakršne izjeme za osebne podatke tistih oseb, ki so zaposlene v javnem sektorju. Iz navedenih razlogov odločba nima nobene napake, ker ne razlikuje med zdravniki, ki so javni uslužbenci, in zdravniki, ki so zaposleni v zasebnem sektorju, zaradi česar odločba ni nična niti nedoločna. Na tem mestu sodišče poudarja tudi to, da se ne strinja z navedbo v pripravljalni vlogi, da ker gre za podatke zdravnikove poslovne sfere in da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o nobeni informacijski zasebnosti. Deseti člen ZVOP-1 tudi glede tega ne določa nobene izjeme. Navedeno določilo (10. člen ZVOP-1) velja za vse subjekte v zasebnem sektorju, zato sodišče ne pritrjuje navedbi v pripravljalni vlogi, da je bila kršena pravica do enakega obravnavanja.

Nadalje sodišče tudi meni, da izpodbijana odločba ni v nasprotju s sodbo Sodišča EU C-73/07. Tožeča stranka se sklicuje na točke 58, 59 in 61 citirane sodbe. V točki 58 je navedeno, da izjeme in odstopanja iz člena 9 Direktive ne valjajo le za medije, ampak tudi za vsako osebo, ki se ukvarja z novinarstvom. Iz točke 59 izhaja, da dejstvo, da je objava javnih podatkov povezana s pridobitnim namenom, a priori ne izključuje tega, da bi jo bilo mogoče šteti za dejavnost zgolj v novinarske namene. Dejavnost novinarstva pa je opredeljena v 61. točki sodbe, kjer je navedeno, da je to tista dejavnost, katere cilj je razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstvo za prenos. Te dejavnosti niso pridržane medijem in se lahko opravljajo s pridobitnim namenom. Po mnenju sodišča pa v obravnavani zadevi ne gre za tako dejavnost. Cilj razkritja informacij pri tožeči stranki se po mnenju sodišča ne more opredeliti kot razkrivanje podatkov javnosti. Kot je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, ki se nahaja v upravnem spisu, je dostop do baze zavarovan z geslom, do baze lahko dostopa samo predstojnik zavezanca, zavezanec pa podjetju, ki potrebuje podatek, svojo storitev zaračuna, in sicer določeno število porabljenih delovnih ur. Zaradi navedenih okoliščin po mnenju sodišča ne gre za razkritje informacij javnosti.

Iz vseh navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) tožbo zavrnilo.

Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, sodišče v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 tudi ni ugodilo zahtevku za povrnitev stroškov postopka.