Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, samo odločanje o njej pa zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter to izkazati. Kot verjetno mora izkazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je namreč predlagala začasno zadržanje izvršitve odločbe Davčnega urada L. z dne 24. 10. 2008, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Glede na to sodišče prve stopnje prizadetosti javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank niti ni ugotavljalo.
2. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, v kateri najprej poudarja, da je vrednost spora navedena in sicer 64.453,26 EUR. Hujša gospodarska škoda pa je očitna, saj ima blokiran transakcijski račun, zaradi česar bo predlagala prisilno poravnavo ali stečaj. Splošno znano je, da se v stečaju država ne bo mogla poplačati, s čimer bo prizadet tudi javni interes. Sodišče prve stopnje je selektivno obrazložilo izpodbijani sklep ter poudarjalo le tisto, kar je šlo v škodo tožeči stranki, zamolčalo pa tisto, kar gre v njeno korist. S tem je kršilo temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Tožeča stranka je predlagala zadržanje izvršitve odločbe Davčnega urada L. z dne 24. 10. 2008, torej izdajo začasne odredbe na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.
5. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter njegovi presoji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, ter to izkazati, kot verjetno mora izkazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Pri tem je treba posebej poudariti v upravno-sodni praksi uveljavljeno stališče, da je materialna škoda praviloma popravljiva.
6. Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala, da bi prisilna izterjava izpodbijane odločbe povzročila hujšo gospodarsko škodo in da bi insolventnost nastopila v trenutku, ko bi morala v celoti poravnati znesek, ki ji ga je naložil v plačilo davčni organ. Sklicevala se je na trenutno gospodarsko krizo in predvidevanja za prihodnje leto, še posebno za gradbeno dejavnost. Iz poslovnih razlogov bi morala odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev (več kot 20). Po plačilu davčnega dolga pa premoženje tožeče stranke ne bi več zadoščalo za poplačilo dolgov, ki jih ima nasproti upnikom.
7. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj te navedbe ne zadostujejo za izdajo zahtevane začasne odredbe, pač pa bi tožeča stranka morala jasno in določno navesti okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode. Morala bi izkazati, kaj sporni znesek po izpodbijani odločbi (ki ga ni navedla, odločbe ni priložila, v tožbi je navedla le vrednost spora) predstavlja za njeno poslovanje. V zvezi s svojim zatrjevanim poslovanjem tožeča stranka ni predložila nobenih podatkov, v zvezi s sklicevanjem na odpuščanje ni navedla siceršnjega števila zaposlenih, v zvezi s sklicevanjem na poravnavo drugih dolgov pa tudi ni navedla nobenih konkretnih podatkov. Tožeča stranka bi namreč morala izkazati, kaj sporni znesek predstavlja v njenem poslovanju, izrecno pa bi moralo biti jasno, da je poslovanje ogroženo izključno zaradi izterjave zneska, ki naj bi ga bila dolžna plačati po izpodbijani odločbi, ki je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu. To pa iz njenih zatrjevanj niti ne izhaja, saj sama navaja, da ima tudi druge upnike, ki jih, če bi plačala davčni dolg, ne bi mogla poplačati.
8. V zvezi s pritožbenimi ugovori Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da ni treba ugotavljati prizadetosti javne koristi, če ni izkazan obstoj težko popravljive škode. Zato so pritožbeni ugovori glede prizadetega javnega interesa neutemeljeni. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa po presoji Vrhovnega sodišča jasno izhaja, zakaj zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo razloge za svojo odločitev.
9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.