Jedro

Zagovor delavca ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga, ampak predvsem temu, da se delavec izjavi o očitanih kršitvah oziroma o odpovednem razlogu in svoje ravnanje eventualno opraviči. Na podlagi zagovora delavca ali izjav prič se praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je ne nazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 3. 7. 2006, naložilo toženi stranki, da tožnika vrne nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Razlog za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila prekoračitev 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz „vseh pritožbenih“ (pravilno: revizijskih) razlogov. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo datum seznanitve z razlogi in sicer ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z dogodkom, ki se je zgodil 31. 5. 2006. Ker tožnik ne bi priznal, da je žalil delavca S., je bilo le tega treba zaslišati. Ne strinja se tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi narekovala izredno odpoved, saj zakon ne določa, katere so hujše kršitve. Tožnik je pogodbene obveznosti že večkrat kršil. Tudi dejansko stanje v zvezi z dogodkom dne 9. 6. 2006 ni pravilno ugotovljeno. Tožnik je s svojim obnašanjem motil delovni proces, to pa je dovolj huda kršitev. Tožena stranka ni zamudila roka za podajo odpovedi, saj se je sodna praksa glede seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi spremenila. V času podaje izredne odpovedi je veljala ustaljena sodna praksa, da 15 dnevni rok teče od zaslišanja delavca dalje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Razlogi, zaradi katerih se lahko vloži revizija, so določeni v prvem odstavku 370. člena ZPP. V tretjem odstavku 370. člena ZPP je izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožena stranka z revizijo uveljavlja predvsem nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, le posredno pa tudi napačno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo ter sprejelo sodišče druge stopnje, zato revizijskih navedb glede ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče upoštevati.

8. Odločilna za rešitev tega spora je dejanska ugotovitev nižjih sodišč, da je bila tožena stranka s kršitvijo pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo tožnik storil 31. 5. 2006, seznanjena 1. 6. 2006, s kršitvijo, ki naj bi jo storil 9. 6. 2006 pa 12. 6. 2006. Poročilo od dogodku z dne 31. 5. 2006 je dan po tem direktorju tožene stranke podal R. R.. Poročilo o dogodku z dne 9. 6. 2006 (bil je petek) pa je bilo toženi stranki posredovano najpozneje 12. 6. 2006 ( v ponedeljek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala 3. 7. 2006. 9. Ugotovljeno dejansko stanje je podlaga za pravilno presojo sodišča druge stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po poteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodna praksa nikoli ni izhajala iz stališča, da teče rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od zagovora delavca dalje, pač pa ves čas zavzema enako stališče, da je seznanitev z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, zaradi česar je seveda lahko datum zagovora zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (sodba VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006). Dan seznanitve z odpovednim razlogom je dan, ko se delodajalec seznani z ravnanjem delavca, ki predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Lahko se s tem seznani takoj, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po drugem odstavku 83. člena ZDR. Zagovor delavca ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga, ampak predvsem temu, da se delavec izjavi o očitanih kršitvah oziroma o odpovednem razlogu in svoje ravnanje eventualno opraviči. Na podlagi zagovora delavca ali izjav prič se praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je ne nazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila že 1. 6. 2006 oziroma 12. 6. 2006 in ne šele ob tožnikovem zagovoru oziroma izjavah prič. Ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 3. 7. 2006, torej po poteku 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, je odločitev sodišča druge stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2006 nezakonita, pravilna.

10. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita, je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. V skladu s 360. členom ZPP v povezavi s 383. členom ZPP ostalih revizijskih navedb, ki niso bistvenega pomena, sodišče ni presojalo.