Jedro

Revizijo je vložil tožnik sam, ki ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 91. člena ZPP tožnikovo revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama, pravilno zavrglo kot nedovoljeno, ker ni izkazala izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sodišče tožnika kot prava neuke stranke ni poučilo o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva. V določbah ZPP ni zahteve po pravnem pouku niti podlage za to, da bi sodišče s pravnim poukom na odločbi pritožbenega sodišča poučevalo stranke o izrednih pravnih sredstev in drugih pravicah, zato sodišče tudi v okviru pomoči neuki stranki takšne stranke tudi na drug način ni dolžno obveščati o možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev in o pogojih, pod katerimi se izredna pravna sredstva lahko vlagajo, vključno s posebnimi omejitvami postulacijske sposobnosti in njenimi posledicami. Zato je tožnikovo stališče, da je zato, ker na te pravice in omejitve ni bil opozorjen, iz upravičenega razloga zamudil rok za vložitev revizije po pooblaščencu – odvetniku, zmotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in navedeni sklep potrdilo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije z dne 14. 3. 2016 kot prepozno vložene. Sodba pritožbenega sodišča je bila tožniku vročena 25. 1. 2016, rok za vložitev revizije pa se je iztekel po preteku 30 dni od navedenega datuma. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila revizija z dne 14. 3. 2016 vložena prepozno.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijani sklepi sodišča prve stopnje in sicer: sklep o zavrženju revizije z dne 29. 2. 2016, sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 17. 3. 2016 ter sklep o zavrženju revizije z dne 17. 3. 2016. II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: - s sklepom z dne 29. 2. 2016 zavrglo revizijo, ki jo je zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča vložil tožnik, kot nedopustno; - s sklepom z dne 17. 3. 2016 zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje (podan v zvezi z zamudo roka za vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo VDSS v obravnavani zadevi); - s sklepom z dne 17. 3. 2016 zavrglo revizijo, ki jo je vložil tožnik po svojem pooblaščencu – odvetniku, kot prepozno vloženo.

2. Zoper vse navedene sklepe je tožnik vložil pritožbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbam ugodi ter spremeni oziroma razveljavi izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Predlaga, da sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in odloči, da je revizija dopustna in pravočasna.

3. V pritožbi zoper sklep o zavrženju revizije z dne 29. 2. 2016 kot nedovoljene tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 374. člena in prvi odstavek 367. člena v povezavi s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP. Tožnik je po izobrazbi magister ekonomije in je prava neuka stranka, ki nima pravniškega državnega izpita. Sodna odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, zoper katero je tožnik vložil revizijo, pravnega pouka ne vsebuje, ker zoper njo ni dopustna pritožba. V prvem odstavku 367. člena ZPP je zapisano, da zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh. Tožnik ni vedel, da je v določbi 86. člena ZPP (v poglavju z naslovom: „Pooblaščenci“) zapisana omejitev, ki stranki onemogoča samostojno opravljanje pravdnih dejanj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, pri čemer gre za omejitev, ki se dejansko nanaša na stranko postopka in ne na pooblaščenca. Z izpodbijanim sklepom o zavrženju revizije je tožniku odvzeto pravno sredstvo, s katerim bi se lahko odpravila nezakonita sodba. Sodišče v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni upoštevalo določb 12. in 108. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo, ker stranka v reviziji ni zatrjevala in izkazala, da ima pravniški državni izpit, oziroma, ker revizija ni bila vložena po odvetniku, ne da bi sodišče pred tem stranko opozorilo na omejitve, v skladu z določili 12. člena ZPP in na pravne posledice vložitve revizije po stranki sami, je tožniku kršilo pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS.

ZPP s postavljanjem formalnih ovir dejansko omejuje pravdnim strankam - zlasti fizičnim osebam - dostop do izrednega pravnega sredstva. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče kljub izredno strogemu formalnemu pogoju za dostop do Vrhovnega sodišča RS ta pogoj omiliti na način, da se stranka predhodno seznani z možnostjo dostopa do Vrhovnega sodišča RS. Če sodišče stranke postopka o tem ne obvesti, mora stranko, ki se v reviziji zastopa sama, pozvati k uporabi procesnih pravic v skladu z zakonom in jo pozvati, da v dodatnem roku pravilno vloži revizijo. Takojšnje zavrženje revizije, ki jo vloži stranka sama, brez opozorila sodišča na pravilno uresničitev te pravice oziroma na omejitev iz 3. odstavka 86. člena ZPP, prava nevešči stranki jemlje pravico do izrednega pravnega sredstva in s tem krši njeno ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva, ki ni omejena zgolj na prvostopenjski postopek in postopek z rednimi pravnimi sredstvi. Izključitev uporabe 12. člena ZPP v postopku obravnave revizije pomeni nesorazmeren poseg v tožnikovo ustavno zagotovljeno pravico do dostopa do sodišča in do pravnega sredstva. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stranki zaradi te kršitve ni bila dana možnost obravnavanja revizije pred pristojnim sodiščem.

Sodišče prve stopnje v sklepu o zavrženju revizije ni navedlo razlogov, zaradi katerih v postopku preizkusa pravočasnosti in dopustnosti revizije ni uporabilo določila 12. člena ZPP in ni poučilo tožnika kot pravo neuko stranko o pravilni uporabi procesne pravice. Ker sklepa ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnik se v pritožbi zoper sklep opr. št. I Pd 1238/2014 z dne 17. 3. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sodišče tožnika kot prave neuke stranke ni poučilo o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo roka za vložitev revizije, ker med dolžnosti sodišča ne spada poučevanje prava neuke stranke glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev. Tako stališče je zmotno, razlogi izpodbijanega sklepa pa so v tem delu v medsebojnem nasprotju. Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjeval, da bi ga moralo sodišče poučiti glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev, pač pa, da bi ga moralo sodišče v okviru načela pomoči prava neuki stranki poučiti o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, konkretno o tem, da lahko revizijo vloži samo po pooblaščencu odvetniku. Sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da ni mogoče spregledati, da je tožnik vedel, da ima možnost vložiti revizijo, ki jo je tudi pravočasno vložil. Tudi iz tega dela obrazložitve izhaja, da je sodišče zmotno štelo, da je tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjeval, da bi ga moralo sodišče kot pravo neuko stranko poučiti o tem, da ima možnost vložiti revizijo. Tega tožnik ni zatrjeval - navajal je, da bi ga sodišče moralo poučiti o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, oziroma da je zamudil rok za pravilno uveljavitev te pravice zato, ker ga sodišče ni poučilo, kako mora to pravico pravilno uveljaviti. O tem, ali bi moralo sodišče pravo neuko stranko poučiti o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, to je o tem, da jo lahko vloži samo po pooblaščencu odvetniku, izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov in ga ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je utemeljen pritožbeni razlog.

Tožnik vztraja, da bi ga moralo sodišče kot pravo neuko stranko poučiti o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije. Podrobno je razloge, zakaj šteje, da je sodišče kršilo navedeno temeljno načelo pravdnega postopka, tožnik utemeljil v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče bi se moralo o teh razlogih pri odločanju izreči. Ker tega ni storilo, v sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da med obveznosti sodišča, ki izvirajo iz načela pomoči prava neuki stranki, ki je določeno v 12. členu ZPP, sodi tudi obvestilo oziroma opozorilo stranki na omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Po stališču Ustavnega sodišča RS iz pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi. Niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva. V konkretnem primeru bi lahko tožnik pravico do pravnega sredstva revizije učinkovito uveljavljal le na način, da bi jo vložil po pooblaščencu odvetniku. Kot prava neuka stranka za omejitev postulacijske sposobnosti v zvezi z revizijo tožnik ni vedel, sodišče pa je ravnalo v nasprotju z 12. členom ZPP, ko je njegovo revizijo kot nedovoljeno zavrglo, ne da bi ga prej poučilo o omejitvi postulacijske sposobnosti stranke pri vložitvi revizije. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnilo z obrazložitvijo, da sodišče prava neuke stranke ni dolžno poučevati glede možnosti vlaganje izrednih pravnih sredstev. Opredeliti bi se moralo do vprašanja, ali je sodišče dolžno prava neuko stranko na podlagi 12. člena ZPP poučiti o omejitvi postulacijske sposobnosti pri uveljavitvi izrednega pravnega sredstva revizije oziroma o tem, kako lahko to izredno pravno sredstvo učinkovito uveljavi. Po stališču Ustavnega sodišča RS je odgovor na to vprašanje pritrdilen, z drugačnim ravnanjem pa sodišče krši ustavno zagotovljeno pravico stranke do dostopa do sodišča. Pri izdaji izpodbijanega sklepa je prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih je ta pritožba utemeljena.

5. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep z dne 17. 3. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo tožnika z dne 14. 3. 2016 zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 391/2015, z dne 17. 12. 2015. Uvodoma tožnik opozarja, da stranka, ki je v izpodbijanem sklepu navedena kot tožena stranka, t.j. A. d.d., B. ulica 22, C., ne obstaja. Navedena gospodarska družba je prenehala obstajati, ko je bila 5. 10. 2015 izbrisana iz sodnega registra. Iz registra je bila izbrisana zaradi pripojitve k gospodarski družbi D. d.d., B. ulica 22, C., ki je njen univerzalni pravni naslednik. To dejstvo je razvidno iz sodnega registra, nanj pa tožnik opozarja v reviziji, ki jo je vložil 24. 3. 2016, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 14. 3. 2016 in v reviziji, ki jo je vložil 14. 3. 2016. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko, ali je tisti, ki nastopa kot pravdna stranka, lahko pravdna stranka. Pravna oseba, ki ne obstaja, ne more biti pravdna stranka. Dejstvo, da se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je utemeljen pritožbeni razlog.

Sodišče prve stopnje je revizijo tožnika z dne 14. 3. 2016 zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 391/2015 z dne 17. 12. 2015 zavrglo kot prepozno. Ugotovilo je, da naj bi rok za vložitev revizije, upoštevajoč datum vročitve sodbe višjega sodišča tožniku, potekel 25. 1. 2016. Navedena ugotovitev glede poteka roka za vložitev revizije je zmotna oziroma vsaj preuranjena. Tožnik je revizijo po pooblaščencu vložil 14. 3. 2016, skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pravilno uveljavitev pravice do revizije iz upravičenega razloga.

Vprašanje pravočasnosti revizije z dne 14. 3. 2016 je odvisno od odločitve o predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Če bo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodeno, bo revizija tožnika z dne 14. 3. 2016 pravočasna. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje s sklepom z dne 17. 3. 2016 zavrnilo, vendar ta odločitev še ni pravnomočna, ker je tožnik zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo. Za odločitev o pravočasnosti revizije je bistveno vprašanje, ali bo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ugodeno ali ne. To vprašanje je predhodno vprašanje pri odločanju o pravočasnosti revizije. Iz navedenega razloga je ugotovitev sodišča, da je bila revizija tožnika z dne 14. 3. 2016 prepozna, preuranjena in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede poteka roka za vložitev revizije.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijane sklepe v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tožnik v pritožbah, saj izpodbijani sklepi vsebujejo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njih pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da je vse tri izpodbijane sklepe mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

K pritožbi zoper sklep o zavrženju revizije kot nedovoljene:

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (z dne 29. 2. 2016) svojo odločitev o tem, da je revizija nedovoljena, ker jo je vložil tožnik sam, oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, po katerih v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, določba prejšnjega (3.) odstavka pa ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ugotovilo je, da je revizijo vložil tožnik sam, ki ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Na tej podlagi je v skladu z določbo prvega odstavka 91. člena ZPP tožnikovo revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama, pravilno zavrglo kot nedovoljeno, ker ni izkazala izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.

9. Izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer ni bistveno, da sodišče ni natančneje obrazložilo, zakaj ni uporabilo določila 12. člena ZPP in poučilo tožnika kot prave neuke stranke o pravilni uporabi procesne pravice. Zato je pritožba s tem zvezi neutemeljena, saj očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku kršilo pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, ker je revizijo zavrglo, ne da bi pred tem stranko opozorilo na omejitve glede vlaganja revizije v skladu z določili 12. člena ZPP, oziroma ker ni upoštevalo 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker stranki zaradi kršitev (12. in 108. člena ZPP) ni bila dana možnost obravnavanja revizije pred pristojnim sodiščem. Po določbi 12. člena ZPP sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je tožnika ves čas postopka (tudi v pritožbenem postopku) zastopal odvetnik. Poleg tega pa opozarjanje stranke na pravico do vložitve izrednih pravnih sredstev presega okvire pomoči neuki stranki, ki jo je neuki stranki dolžno nuditi sodišče. Sodbe pritožbenega sodišča, s katerimi se odloča o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, namreč ne vsebujejo pravnega pouka glede izrednih pravnih sredstev, ker za to v ZPP ni pravne podlage. Zato sodišče tudi v okviru pomoči neuki stranki ni dolžno obveščati stranke o možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev in o pogojih, pod katerimi se izredna pravna sredstva lahko vlagajo. Isto pa velja glede posebnih omejitev, ki jih ZPP določa za vlaganje izrednih pravnih sredstev, to je glede procesne omejitve postulacijske sposobnosti in njenih posledic.

11. Po ustaljeni in enotni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki jo je dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, gre v primeru, ko stranka izredno pravno sredstvo (torej tudi revizijo) vloži sama in najpozneje v njem ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (gre za primer, ko pravno sredstvo vloži oseba, ki te pravice nima), za neodopravljivo napako oziroma procesno pomanjkljivost, zaradi katere se pravno sredstvo zavrže, ne da bi se vloga vračala stranki v popravo po določbi 108. člena ZPP.

Zlasti iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007, v katerem je to sodišče ponovno (po razveljavitvi sklepa o zavrženju revizije, ki je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS v postopku z ustavno pritožbo, opr. št. Up-736/2004) odločalo o reviziji, ki jo je vložila stranka sama in jo zavrglo, izhaja stališče, da uporaba 12. in 108. člena ZPP v tem primeru ni mogoča, saj bi povzročila številne nerešljive procesne situacije. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da odločitvi Ustavnega sodišča RS glede možnosti opozorila stranke med postopkom do pravnomočnosti (predvsem s pravnim poukom v odločbi višjega sodišča) ni mogoče slediti, ker ZPP ne vsebuje niti zahteve po pravnem pouku o reviziji niti pravne podlage zanj. Če bi sodišče zavzelo drugačno stališče, pa bi moralo v pravni pouk vključiti opozorilo glede vseh izrednih pravnih sredstvih (tožbe za razveljavitev sodne poravnave, predloga za obnovo postopka) kot tudi stranko poučiti o vseh procesnih predpostavkah za vložitev teh sredstev (npr. rok, pravni interes, možnost vrnitve v prejšnje stanje…), in nenazadnje o pravici do ustavne pritožbe ter pogojih za njeno vložitev. Ker zakon vsebuje številna sredstva, ki so strankam na voljo za uresničevanje pravic, je očitno, da pravni pouk ne more biti primeren način poučevanja strank o vseh teh sredstvih in pravicah. Glede poziva stranki v postopku z revizijo (na kar se je tudi sklicevala navedena ustavna odločba) pa je VS RS v navedenem sklepu ugotovilo, da s takšnim pozivom ni mogoče odpraviti pomanjkanja postulacijske sposobnosti – prvič zato, ker revizija, ki jo je vložila stranka sama, ni ne nepopolna ne nerazumljiva (da bi jo bilo mogoče pozivati k dopolnitvi nepopolne oz. nerazumljive vloge – predložitvi potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu), pa tudi zato, ker ZPP ne vsebuje posebne podlage za odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk – npr. sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti, omejitev pri izbiri pooblaščenca, na podlagi česar je mogoče sklepati, da 108. člen ZPP ni predviden za odpravo procesne pomanjkljivosti revizije, ki jo stranka vloži sama. Če bi šlo pri obravnavi zgoraj naštetih predpostavk, ki so vsebinsko istovrstne primeru vložitve revizije brez pooblaščenca, za vprašanje splošne odprave nepopolnosti, specialne določbe v 81. in 88. členu ZPP ne bi bile potrebne, saj bi zadoščala že splošna določba ZPP. Odprava pomanjkljivosti pa je tudi pojmovno nemogoča, saj bi bilo etično vprašljivo, če bi odvetnik izredno pravno sredstvo naknadno opremil s svojim žigom in podpisom (čeprav revizije ni sestavil sam), to pa bi bilo tudi v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec z določitvijo obveznega zastopanja zasledoval, ker bi bilo izredno pravno sredstvo vsebinsko gledano še naprej laično in formalna odprava pomanjkljivosti ne bi pripomogla k večji strokovnosti vloženega sredstva. Nesprejemljiva pa je tudi rešitev, da bi stranka po prejemu opozorila vložila novo izredno pravno sredstvo po odvetniku, saj bi se eni od strank na škodo nasprotne stranke neupravičeno podaljšal zakonski rok za vložitev izrednega pravnega sredstva. Situacije, ko stranka sama vloži revizijo, pojmovno ni mogoče naknadno popraviti brez neupravičenega podaljšanja roka za izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe.

12. Enaka oziroma podobna stališča (kot v navedenem sklepu VS RS opr. št. II Ips 3/2007) so razvidna tudi iz številnih drugih odločb VS RS in višjih sodišč (npr. odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča – opr. št. Pdp 1245/2012, Pdp 398/2015, odločbe Višjega sodišča Ljubljana, opr. št. I Cp 2450/2015, odločb VS RS opr. št. II Ips 321/2007, II Ips 576/2007, II Ips 117/2013, II Ips 118/2013 – baza Ius Info, Spletna stran VS RS). Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi z navedenim vprašanjem neutemeljene, saj je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje:

13. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo z utemeljitvijo, da dejstvo, da sodišče tožnika kot prava neuke stranke ni poučilo o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka, ker med dolžnosti sodišča ne spada poučevanje prava neuke stranke glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi bistvenih pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ne vsebuje razlogov o tem, ali bi moralo sodišče prava neuko stranko poučiti o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, to je o tem, da jo lahko vloži samo po pooblaščencu odvetniku. Izpodbijani sklep vsebuje dovolj jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi tudi ni nobenega nasprotja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da poučevanje (prava neuke) stranke glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev ne spada med dolžnosti sodišča. Jasno je, da je ob tem štelo, da sodišče neuke stranke tudi o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije po odvetniku ni dolžno poučiti, zato nikakor ne gre za nasprotje v razlogih sklepa niti za to, da bi sodišče tožnikove navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje napačno razumelo.

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče na podlagi 12. člena ZPP tožnika kot prava neuko stranko poučiti o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, to je o tem, da jo lahko vloži samo po pooblaščencu odvetniku in da je to upravičen razlog za zamudo roka za vložitev revizije (po odvetniku), zaradi katerega bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razlog ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva. Kot je že navedeno v prejšnjih točkah obrazložitve tega sklepa (zlasti v 11. in 12. točki), v določbah ZPP ni zahteve po pravnem pouku niti podlage za to, da bi sodišče s pravnim poukom na odločbi pritožbenega sodišča poučevalo stranke o izrednih pravnih sredstev in drugih pravicah, zato sodišče tudi v okviru pomoči neuki stranki takšne stranke tudi na drug način ni dolžno obveščati o možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev in o pogojih, pod katerimi se izredna pravna sredstva lahko vlagajo, vključno s posebnimi omejitvami postulacijske sposobnosti in njenimi posledicami. Zato je tožnikovo stališče, da je zato, ker na te pravice in omejitve ni bil opozorjen, iz upravičenega razloga zamudil rok za vložitev revizije po pooblaščencu – odvetniku, zmotno. Sodišče prve stopnje je v zvezi z njegovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje sprejelo pravilno odločitev, zato je njegova pritožba neutemeljena.

K pritožbi zoper sklep o zavrženju revizije, vložene po pooblaščencu:

16. V pritožbi se tožnik sklicuje na to, da je vprašanje pravočasnosti revizije z dne 14. 3. 2016 odvisno od odločitve o predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in navedeni sklep potrdilo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije z dne 14. 3. 2016 kot prepozno vložene. Sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 391/2015 z dne 17. 12. 2015 je bila tožniku vročena 25. 1. 2016, rok za vložitev revizije pa se je iztekel po preteku 30 dni od navedenega datuma. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila revizija z dne 14. 3. 2016 vložena prepozno, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

17. Pritožba pa pravilno opozarja na napačno navedbo tožene stranke v vseh treh izpodbijanih sklepih sodišča prve stopnje. V izreku sklepov namreč ni navedena prava stranka zaradi statusnih sprememb na strani tožene stranke, saj je bila tožena stranka A. d.d., B. ulica 22, C. iz registra izbrisana zaradi pripojitve k gospodarski družbi D. d.d., B. ulica 22, D., ki je njen univerzalni pravni naslednik. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožnika, da je zaradi navedenega podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da gre za univerzalnega pravnega naslednika prvotno tožene stranke, je pritožbeno sodišče navedeno pomanjkljivost pri označbi tožene stranke v vseh treh izpodbijanih sklepih samo odpravilo tako, da je v uvodu tega sklepa navedlo pravo toženo stranko.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zoper vse navedene sklepe zavrnilo kot neutemeljene in v skladu z določbo 1. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijane sklepe.

19. Tožnik s pritožbami ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).