Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da minimalne zamude pri izplačilih plače ne morejo pomeniti (vsebinskega oziroma utemeljenega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.

Po drugem odstavku 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (razlogi za izredno odpoved na strani delodajalca) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Glede na ugotovitve, da je bil tožnik zaposlen pri več družbah, družba C. d.d. pa je pravni naslednik vseh, v tožnikovih zaposlitvah ni bilo nobene prekinitve in da je tožnik prehajal iz ene družbe v drugo, je v celoti izkazana delovnopravna kontinuiteta, ki se upošteva pri presoji višine pripadajoče odpravnine po 109. členu ZDR. Zato je tožnik upravičen do odpravnine za delovno dobo, dopolnjeno pri toženi stranki in prejšnjih tožnikovih delodajalcih.

Tožnik je upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku zato, ker se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, ta pravica ne pripada. Odškodnina ni odvisna od tožnikove nadaljnje zaposlitve, temveč le od tega, ali so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ter ob upoštevanju dolžine odpovednega roka, ki bi tožniku pripadal. Ker je bil tožnik glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki upravičen do 60-dnevnega odpovednega roka, je iz tega naslova upravičen do odpravnine v določenem znesku, upoštevaje število delovnih dni v obravnavanem obdobju ter višino urne postavke tožnikove plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni: - plačati odpravnino v znesku 7.411,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 do plačila, - obračunati odškodnino namesto odpovednega roka v znesku 2.873,64 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter nato tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila, - obračunati razliko v plači za maj 2012 v znesku 974,46 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter nato tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila, ter - obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter nato tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (razlika v odškodnini namesto odpovednega roka v znesku 384,50 EUR) je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka I izreka sodbe).

Nadalje je sklenilo, da se ugovor pasivne legitimacije glede tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine in regresa za letni dopust za leto 2012 zavrne (točka II izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 1.007,02 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (razen glede odločitve v 3. alineji točke I izreka, to je glede razlike v plači za maj 2012 v znesku 974,46 EUR bruto in glede 4. alineje točke I izreka sodbe, to je glede regresa za letni dopust v znesku 635,89 EUR) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, nezakonita. Tožnik je po stališču pritožbe sicer formalno izpolnil pogoje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - datumi izplačil plače za obdobje sedmih mesecev so sicer pravilni, toda zaradi zamud pri izplačilu ni prišlo do izpolnitve pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR. Odstopanja pri datumih izplačil so bila namreč minimalna, tožnik pa bi moral potem, ko je podal zahtevo za odpravo kršitev, toženi stranki dati možnost in čas, da zadevo sanira, česar pa ni storil. Takoj po poteku osmih dni je namreč tožnik podal odpoved. Takšna naglica pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi in takojšnja zaposlitev pri drugem delodajalcu kažejo na to, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je pridobil boljšo zaposlitev drugje. Pri toženi stranki je tožnik prejemal plačo v višini 1.466,73 EUR, pri novem delodajalcu A. d.o.o. pa je v mesecu oktobru 2012 prejel plačo v znesku 3.208,07 EUR. Podatek izhaja iz plačilne liste, ki jo je tožnik vložil v sodni spis v enem izvodu na naroku dne 10. 11. 2014, sodišče pa je to plačilno listo posredovalo toženi stranki šele 27. 11. 2014, torej več kot 14 dni po izdani sodbi. Ta kršitev je imela vpliv na postopanje v tej zadevi. Tožena stranka je namreč na naroku navedla, da v kolikor tožnik prejema pri novem delodajalcu večjo plačo, mu ne pripada odškodnina za čas odpovednega roka. Tožnik ni utrpel nobene škode, ampak je nasprotno dosegel korist, ko se je zaposlil drugje. Kljub takšnim argumentom pa mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 2.873,64 EUR. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da iz plačilne liste izhaja, da je tožnik nastopil delo pri novem delodajalcu že 20. 10. 2012, to je naslednji dan zatem, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je nepravilno ugodilo tožnikovem zahtevku za plačilo odpravnine, kot za primer odpovedi iz poslovnega razloga, saj mu je odmerilo odpravnino za celotno delovno dobo v sistemu B.. Tako se je odločilo glede na določbo zadnjega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi. S to pogodbeno določbo se je tožnica (pravilno: tožena stranka) zavezala, da bo glede pravice do odpravnine upoštevala tudi delovno dobo tožnika pri družbi C. d.d., in še, da je tožena stranka po pripojitvi z dne 1. 1. 2003 postala pravna naslednica vseh družb, pri katerih je bil tožnik predhodno zaposlen. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje so napačne, saj je tožena stranka ves čas postopka vztrajala, da ni pasivno legitimirana za plačilo odpravnine za tisti čas, ko tožnik ni delal pri njej. Pri odmeri odpravnine, ki jo mora plačati tožena stranka, se ne more upoštevati delovne dobe, ki jo je tožnik dosegel pri D. d.o.o., E. d.o.o. in F. d.o.o.. To so bile namreč samostojne pravne osebe. Zadnji odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi pa tudi določno pove, da bo tožena stranka pri odmeri odpravnine tožnika upoštevala tudi delovno dobo tožnika pri družbi C. d.d., ne pa morebiti delovnih dob tožnika pri drugih delodajalcih. Povsem zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka pri pripojitvi z dne 1. 1. 2003 postala pravna naslednica vseh družb, pri katerih je bil tožnik predhodno zaposlen. To so samostojne pravne osebe, toženka pa ni njihova pravna naslednica. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku minimalne plače 763,06 EUR, ni pa upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen manj kot deset mesecev, zato mu gre le sorazmerni del regresa. Tožena stranka ni bila dolžna zagotavljati tožniku njegovih pravic do bivših delodajalcev, razen kolikor bi upoštevala določbo 18. člena pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če bi se izpolnili pogoji za uporabo te določbe. Opozarja, da je tako menil tudi tožnik, ki je svojo terjatev prijavil tudi v postopku redne likvidacije družbe C. d.d. v likvidaciji z dne 10. 9. 2012. Prijavil je terjatev iz neizplačanega regresa za leto 2011 v bruto znesku 323,67 EUR in za leto 2012 v bruto znesku od 63,59 EUR, zamudne obresti za neizplačana regresa v znesku 21,53 EUR in 0,39 EUR in tudi terjatev odpravnine, ki jo sedaj vtožuje še v tej pravdi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je toženi stranki šele 27. 11. 2014 vročilo tožnikovo plačilno listo za november 2012, torej potem, ko je že bila izdana izpodbijana sodba. Tožnik je ta dokaz v enem izvodu predložil na naroku dne 10. 11. 2014. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave, je bil izvod plačilne liste dan pooblaščencu tožene stranke na vpogled. Tožena stranka se je torej z vsebino te listine, to je z višino tožnikove plače pri novem delodajalcu, seznanila na tem naroku, torej pred izdajo izpodbijane sodbe. Zato ji ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku s tem, ko ji je dodatni izvod sodišče vročilo šele po izdaji sodbe (ker tožnik pred tem ni posredoval drugega izvoda plačilne liste za nasprotno stranko). Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da navedena plačilna lista v ničemer ne vpliva na zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na terjatve, ki jih tožnik uveljavlja iz naslova podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odpravnina in odškodnina namesto odpovednega roka). Tožnikova plača pri novem delodajalcu namreč nima nikakršnega vpliva na višino odpravnine in višino odškodnine iz člena 112/2 Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR).

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2012. Zaradi neizplačila celotne plače za maj 2012 in zaradi zamujanja z izplačilom šestih zaporednih plač (od plače za februar 2012 do plače za julij 2012), je tožnik dne 10. 9. 2012 podal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, obvestil inšpektorja za delo, nato pa 8. 10. 2012 tudi podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik uveljavlja plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnine namesto odpovednega roka, prav tako pa tudi razliko v plači za maj 2012 ter regres za letni dopust za leto 2012. 7. ZDR v prvem odstavku 112. člena določa, da lahko delavec v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec (med drugim) trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (3. alineja prvega odstavka). Po drugem odstavku 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih potrdil o izvršenih plačilnih transakcijah, iz katerih izhaja datum plačila plače, kar tudi tožena stranka priznava kot pravilne podatke, ugotovilo, da je podan pogoj iz 112. člena ZDR. Tožena stranka zmotno meni, da niso bili podani zakonski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj naj ji tožnik ne bi dal možnosti popraviti situacije (s tem, ko bi tožniku nakazala plačo oziroma plačala zamudne obresti). V primeru zamujanja s plačilom plače lahko delavec po poteku 8 - dnevnega roka izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, in zaradi tega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sicer tožnik zadostil formalnostim glede podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa minimalne zamude pri izplačilih ne morejo pomeniti (vsebinskega oziroma utemeljenega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, oziroma da bi moral dati toženi stranki čas in možnost, da to sanira.

9. Delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, je dolžan v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Po drugem odstavku 109. člena ZDR pripada delavcu odpravnina v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do pet let; 1/4 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu od pet do 15 let; 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. V skladu s tretjim odstavkom 109. člena ZDR se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

10. V zvezi s pravico do odpravnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da 18. člen pogodbe o zaposlitvi določa, da se v primeru stečaja ali likvidacije tožene stranke tožniku zagotovi vrnitev v delovno razmerje pri toženi stranki C. d.d.. V primeru, da pride do stečaja ali likvidacije družbe C. d.d. prej kot do stečaja ali likvidacije tožene stranke in se tožnik ne bi imel kam vrniti, pa mu za ves čas neprekinjenega delovnega razmerja družbe C. d.d. pripada odpravnina v breme družbe C. d.d.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sklicevanje tožene stranke na določbo 18. člena pogodbe o zaposlitvi glede razbremenitve plačila odpravnine neutemeljeno. Upoštevalo je tudi, da šesti odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da se je tožena stranka zavezala, da bo glede pravice do odpravnine upoštevala tudi delovno dobo tožnika pri družbi C. d.d.. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz tožnikove delovne knjižice (A1) izhaja, da je bil pred zaposlitvijo pri toženi stranki zaposlen pri družbi D. d.o.o., G. in sicer od 11. 6. 1997 do 10. 3. 1998, nato je bil od 11. 3. 1998 do 31. 3. 2002 zaposlen pri družbi E. d.o.o., H., od 1. 4. 2002 do 31. 12. 2002 pri družbi F. d.o.o., I. in od 1. 1. 2003 do 31. 1. 2012 pri družbi C. d.d., ki je po pripojitvi z dne 1. 1. 1003 (A21) postala pravna naslednica vseh družb, pri katerih je bil tožnik predhodno zaposlen.

11. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri navedenih družbah, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je C. d.d. pravni naslednik vseh, pri čemer med strankama tudi ni bilo sporno, da ni bilo nobene prekinitve v zaposlitvah in da je tožnik prehajal iz ene družbe v drugo, je tudi po stališču pritožbenega sodišča v celoti izkazana kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri presoji odpravnine iz 109. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo celotno delovno dobo, ki jo je imel tožnik tako pri toženi stranki kot tudi pri C. in E. d.o.o. ter F. d.o.o. Zato ni utemeljeno stališče tožene stranke, da je dolžna plačati odpravnino le za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri njej in ne pri C. d.d. in drugih pravnih osebah. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo osnovo za obračun odpravnine, ki znaša 1.482,34 EUR, kar je povprečje tožnikovih plač v obdobju od julija 2002 do septembra 2012 (tožnikova bruto plača za julij 2012 znaša 1.676,92 EUR, za avgust 2012 1.502,64 EUR in za september 2012 1.267,46 EUR), je glede na upoštevano delovno dobo (od 11. 6. 1997 do 18. 10. 2012, torej več kot 15 let) pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do 1/3 osnove za vsako leto dela, kar znaša 7.411,70 EUR. Pravilna je tudi ugotovitev, da je v konkretnem primeru v skladu z določbo 9. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 13/11 - UPB7 s spremembami; ZDoh2) odpravnina neobdavčena in ker se od nje na podlagi 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; ZPIZ-2) ne plačujejo prispevki za socialno varnost, je tožena stranka dolžna ta znesek tožniku plačati v celoti.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku, zaradi dejstva, ker se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, ta pravica ne pripada. Odškodnina namreč ni odvisna od tožnikove nadaljnje zaposlitve, temveč le od tega, ali so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ter ob upoštevanju, kakšen odpovedni rok bi tožniku v konkretnem primeru pripadal. Ker je bil tožnik glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki upravičen do 60-dnevnega odpovednega roka, je iz tega naslova upravičen do zneska 2.873,64 EUR, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo glede na število delovnih dni v obravnavanem obdobju ter višino urne postavke tožnikove plače. Osnova za vrednost tožnikovega delovnega dne je namreč ugotovljena v višini 68,42 EUR, saj je tožnik v spornem obdobju treh mesecev pred prenehanjem prejel bruto plačo v višini 4.447,02 EUR, v obravnavanem obdobju pa je bilo 65 delovnih dni, vključno z enim prazničnim dnevom. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča osnova v tem delu pravilno izračunana. Zaradi vsega navedenega je neupravičeno sklicevanje pritožbe, da tožena stranka ni bila dolžna zagotavljati tožniku njegovih pravic do bivših delodajalcev, razen v obsegu, kot ga določa 18. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika, če bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb. 13. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do regresa za letni dopust za leto 2012 le v znesku 635,89 EUR, in ne v znesku 763,06 EUR, ker naj bi mu 63,59 EUR dolgoval prejšnji delodajalec C. d.d. (za zaposlitev v januarju 2012), preostanek pa naj ne bi bil utemeljen, ker tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen celotno leto 2012. Prvi odstavek 131. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Kdaj ima delavec pravico do celotnega letnega dopusta pa je urejeno v 161. členu ZDR. Delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev. V primeru, ko ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima v skladu s četrtim odstavkom 131. člena ZDR pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. 14. Tožnik je bil pri toženi stranki v letu 2012 zaposlen od 1. 2. 2012 do 18. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za leto 2012 dosodilo celotni vtoževani znesek regresa za letni dopust v višini 763,09 EUR bruto, kolikor je znašala minimalna plača v obravnavanem obdobju. Ni utemeljeno zavzemanje pritožbe, da tožena stranka ni dolžna plačati tožniku regresa za čas zaposlitve pri C. d.d.. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, se je družba C. d.d. v 18. členu pogodbe o zaposlitvi zavezala tožnika prevzeti nazaj v delovno razmerje v primeru stečaja ali likvidacije tožene stranke. Prehod tožnika od C. d.d. k toženi stranki ter zaveza prejšnjega tožnikovega delodajalca v konkretni zadevi predstavlja situacijo, ki jo je mogoče enačiti s prehodom delavca k drugemu delodajalcu v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je tudi tožena stranka kot prevzemnik odgovorna za tožnikove terjatve, ki jih ima ta do prejšnjega delodajalca, torej tudi do regresa za letni dopust. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do celotnega regresa, ker ni bil celotno leto 2012 zaposlen pri toženi stranki. Tožnik je namreč pri toženi stranki pridobil pravico do regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožena stranka dolžna tožniku celoten znesek regresa. Dejstvo, da naj bi tožnik v postopku redne likvidacije C. d.d. prijavil zoper terjatev iz naslova regresa za letni dopust v višini 63,59 EUR, glede na zgoraj obrazloženo ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi.

15. Ker niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).