Jedro

Ne glede na to, ali je prekrškovni organ v hitrem postopku kršil določbe postopka ali materialni zakon, to glede na naravo hitrega postopka ne more imeti za posledico ustavitve postopka o prekršku, ne da bi bil pred tem uveden redni postopek o prekršku; sodišče je dolžno ob odpravi odločbe prekrškovnega organa samo odločiti o prekršku.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila z izpodbijano odločbo prekršena določba drugega odstavka 65. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano odločbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo obdolženega E.I. za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje S. z dne 23.3.2005. Odločilo je, da se odločba prekrškovnega organa odpravi. Ugotovilo je namreč, da prekrškovni organ dokaza, na katerega je oprl svojo odločbo, ni izvedel na ustrezen način, s tem pa bistveno kršil pravila postopka. Sodišče je ugotovilo, da bi imelo postopanje po drugem odstavku 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) za posledico kršitev pravila prepovedi reformatio in peius, po katerem "pritožba, ki jo poda le obdolženec, ne more biti v njegovo škodo". Če bi sodišče samo pričelo voditi postopek in izvajati dokaze, bi s tem odpravilo napako, ki jo je storil prekrškovni organ.

Zoper to odločbo Okrajnega sodišča v Sežani je vrhovna državna tožilka K.U. dne 13.1.2006 vložila zahtevo za sodno varstvo. Meni, da stališče iz izpodbijane sodbe ni pravilno, saj je v tretjem odstavku 65. člena ZP-1 izrecno določena izjema od načela prepovedi reformatio in peius. Ker je bila odločitev Okrajnega sodišča v Sežani obdolžencu v korist, predlaga da Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 2. odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovi, da je bila z odločbo tega sodišča prekršena določba drugega in tretjega odstavka 65. člena ZP-1. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je ob reševanju zahteve za sodno varstvo postavilo na stališče, da ni mogoče več voditi postopka o prekršku, če je prekrškovni organ storil bistvene kršitve določb postopka, zoper odločbo pa se je pritožil le obdolženec. Ob tem se je sklicevalo temeljno pravilo kaznovalnega prava o prepovedi reformatio in peius in na peti odstavek 163. člena ZP-1. Po tej določbi sodišče ne sme razveljaviti sodbe o prekršku zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 6. (sodba se opira na prepovedan dokaz) in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, če bi bila razveljavitev iz tega razloga samo v škodo obdolženca. Navedene določbe se nanašajo na postopek s pritožbo zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, za postopek z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa pa se po določbi petega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabljajo zgolj, kolikor ni drugače določeno v poglavju, kjer ZP-1 ureja zahtevo za sodno varstvo. Določba tretjega odstavka 65. člena ZP-1, ki izrecno določa odstop od pravila reformatio in peius, zato kot specialnejša prevlada nad določbo petega odstavka 163. člena ZP-1. Določbe petega odstavka 163. člena ZP-1 zato v postopku z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa ni mogoče upoštevati. Ne glede na to ali je prekrškovni organ v hitrem postopku dejansko storil kršitve določb postopka ali kršil materialni zakon, to glede na naravo hitrega postopka ne more imeti za posledico ustavitve postopka o prekršku, ne da bi bil pred tem uveden redni postopek o prekršku. Hitri postopek je namreč zasnovan kot poenostavljen postopek ugotavljanja kršitev manjšega pomena, največji poudarek je na ekonomičnosti postopka, sankcije pa se izrekajo na spodnji meji, saj velja presumpcija, da je obdolženec ravnal z najmanjšo možno stopnjo krivde, da so bile posledice mile in da je stopnja družbene nevarnosti nizka. Ugotovljene kršitve materialnih ali procesnih določb ZP-1 oziroma zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v hitrem postopku imajo lahko za posledico le to, da bodo kršitve odpravljene s tem, da bo o prekršku odločalo sodišče v rednem postopku o prekršku, za katerega posebnosti hitrega postopka o prekršku ne veljajo. Glede na naravo hitrega postopka o prekršku ni mogoče trditi, da so s takšno ureditvijo kršene obdolženčeve pravice v postopku, saj bo o prekršku odločalo sodišče, ki bo s svojo odločitvijo kršitve odpravilo, dejansko stanje pa bo pravilno in popolno ugotovilo.

Sodišče torej ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo in ugotovljeni kršitvi nima možnosti, da bi odločbo prekrškovnega organa zgolj odpravilo, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Okrajno sodišče v Sežani (ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja še, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o ustavitvi postopka, ki jo smiselno sicer obrazlaga, in zato ni popoln). Sodišče je namreč skladno z drugim odstavkom 65. člena ZP-1 dolžno ob odpravi odločbe prekrškovnega organa samo odločiti o prekršku, po določbah ki veljajo za redni postopek o prekršku. Izpodbijana sodba navedene določbe ne upošteva, s tem je bila določba drugega odstavka 65. člena ZP-1 kršena. Ni pa mogoče slediti predlogu vložnice zahteve za varstvo zakonitosti in ugotoviti tudi kršitve določbe tretjega odstavka 65. člena ZP-1, saj v obravnavani zadevi do rednega sodnega postopka sploh še ni prišlo.

Kršitev, ki jo je sodišče storilo z izpodbijano sodbo, je bila obdolžencu v korist. Takšne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče spremeniti v obdolženčevo škodo, zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kršitev zakona le ugotovilo, v pravnomočno sodbo pa ni poseglo.