Jedro

Ukinitev delovnega mesta pomeni tudi, da delavca ni mogoče zaposliti na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže, revizija zoper sodbo pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 9. 2003. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji od 16. 11. 2003 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela trgovskega potnika. Tožena stranka je dokazala, da je v letu 2003 poslovala z negativnim poslovnim izidom, zato je sodišče sprejelo kot logično njeno odločitev o racionalizaciji (znižanju stroškov) in organizacijskih spremembah, ki je vsebovala tudi odločitev o ukinitvi delovnega mesta trgovskega potnika v sektorju živila. Zaradi spremenjenega načina prodaje dela trgovskega potnika v klasični obliki praktično ni več. To delo je tožena stranka vključila v delo pospeševalca prodaje, to je delo, ki se opravlja na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju. Po presoji sodišča pa se na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) v primeru, da obstajajo elementi delovnega razmerja, delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava. Zato tožena stranka dela, ki se je prej opravljalo v delovnem razmerju, ni mogla prenesti v civilnopravno sfero. Delo tožnice je prevzel pospeševalec prodaje, ki ga je tožnica uvedla v delo v trgovinah in gostinskih lokalih, v katerih ga je opravljala. Ob primerjavi njunega dela je sodišče presodilo, da za spremembo načina opravljanja dela komercialista v trgovskem delu ni bilo nobenega legitimnega razloga, v gostinskem delu pa je spremenjen način dela narekoval spremembo pogodbe o zaposlitvi glede časa in kraja opravljanja dela na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ni soglašalo z zaključkom prvostopnega sodišča glede razlage drugega odstavka 11. člena ZDR. Delodajalec lahko del opravil, ki jih sicer opravljajo njegovi delavci, prenese na druge izvajalce. Gre za poslovno odločitev, v katero sodišče ne more in ne sme posegati. Določba drugega odstavka 11. člena ZDR se nanaša le na primere, ko ima delodajalec z delavcem sklenjeno pogodbo civilnega prava, pa obstajajo elementi delovnega razmerja. Zmanjšanje izvajalcev posameznih del ali ukinitev delovnih mest je resen poslovni razlog, zaradi katerega delodajalec lahko zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, čeprav posamezna dela in naloge obstajajo še naprej in se njihovo izvajanje sklenejo pogodbe z zunanjimi izvajalci. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, ki pa je po vsebini pritožba. Ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka, jo je sodišče zavrglo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, ki ga je sodišče zmotno štelo kot pritožbo in s tem bistveno kršilo pravila postopka. V odgovoru je res navedla, da so stroški v prvostopni sodbi napačno določeni, kar pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka je tožnico hotela prisiliti, da bi sama dala odpoved delovnega razmerja, ko pa do tega ni prišlo, je zlorabila institut prenehanja delovnega razmerja iz poslovnega razloga. Delovno mesto so ohranili, le tožnice so se znebili. Pritožbeno sodišče je napačno razlagalo zakon o delovnih razmerjih. Zakonodajalec ni uzakonil trditve, da na poslovno odločitev delodajalcev sodišče ne more in ne sme posegati. Odločitve delodajalcev so res avtonomne, vendar so omejene z zakonom in ustavo. Delodajalec lahko del opravil, ki jih opravljajo njegovi delavci, prenese na druge izvajalce, vendar mora pri tem v prvi vrsti poskrbeti za svoje delavce. Siljenje delavca, da si "odpre s.p." in zamenja status delavca v podjetnika, pomeni izigravanje zakona. Sodišča zakonov ne tolmačijo. Zakon tolmači zakonodajalec, zato bi moralo sodišče zaprositi za uradno tolmačenje. V neskladju z 49. členom ustave je bilo tožnici delovno mesto dostopno pod neenakimi pogoji v odnosu do konkurenta, ki opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik. Pri toženi stranki zaradi poslovnih razlogov ni delovnega razmerja izgubil noben drug delavec, zato gre očitno za šikanozne razloge. Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS), kljub temu, da velja od 1.1.2005 nov Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Reviziji je bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in. toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija zoper sklep ni dovoljena, zoper sodbo pa ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka navaja le pavšalno, ne da bi vsaj smiselno navedla tudi, za katere kršitve naj bi šlo. To kar je iz njenih navedb le mogoče razumeti pa je, da se ta očitek nanaša predvsem na sklep sodišča druge stopnje o zavrženju njene pritožbe.

Tožnica je svojo vlogo z dne 11. 5. 2004 res naslovila kot odgovor na pritožbo (tožene stranke). Vendar v tem delu navaja le, da "da v tem odgovoru ne more navesti ničesar več, kar bi pripomoglo pri odločanju o pritožbi". V vsem ostalem delu pa je vloga pritožba zoper sklep o stroških in je tožnica tudi izrecno predlagala spremembo sklepa o stroških. Zato je sodišče druge stopnje pravilno štelo njeno vlogo (tudi) kot pritožbo. To bi bilo pritožnici lahko celo v korist, če vloga ne bi bila vložena prepozno. Ker pa gre za odločitev o stroških postopka, ki jo je vedno šteti kot sklep (tudi če je vsebovana v sodbi), zoper sklep o stroških pa revizija ni dovoljena (384. čl. ZPP), je revizijsko sodišče v tem delu revizijo tožnice zavrglo (377. čl. ZPP).

Smiselno bi bilo kot očitek bistvene kršitve določb postopka mogoče razumeti tudi navedbo o uporabi "napačnega" zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Vendar tak očitek izhaja iz očitnega nepoznavanja zakona. Ker je bila že pred uveljavitvijo ZDSS-1 izdana prvostopna sodba, se je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDSS-1 v tej zadevi postopek nadaljeval po ZDSS.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, ni mogoče upoštevati.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje, pa je naslednje: Zaradi negativnih poslovnih izidov v letu 2003, je tožena stranka sprejela odločitev o racionalizaciji in s tem tudi odločitev o organizacijskih spremembah z namenom znižanja stroškov. Pri tem se je tožena stranka odločila za ukinitev delovnega mesta trgovskega potnika v sektorju živila. Tudi način prodaje se je spremenil tako, da dela trgovskega potnika v klasični obliki ni več, (njegovo) delo pa je vključeno v delo pospeševalca prodaje, ki se opravlja na podlagi pogodb o trgovskem zastopanju. Pri toženi stranki je še vedno sistemizirano delovno mesto komercialista, ki zajema tako trgovskega potnika kot pospeševalca prodaje. Tožena stranka je nove prodajne možnosti našla v gostinskem sektorju, ki pa ima glede na naravo in čas opravljanja dela drugačne zahteve kot trgovski. Delo tožnice je prevzel pospeševalec prodaje, ki ga je tožnica uvedla v delo v trgovinah in gostinskih lokalih, v katerih ga je opravljala. Tožnica bi (lahko) isto delo kot prej v delovnem razmerju, opravljala na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju.

Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Delodajalec mora preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR).

Ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pomeni nadaljnjo zaposlitev delavca pri istem delodajalcu: pod spremenjenimi pogoji na istih delih (tudi z možnostjo dokvalifikacije) ali na drugih delih (tudi z možnostjo prekvalifikacije). Nova zaposlitev naj bi bila praviloma ustrezna, to je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrst in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu (tretji odstavek 90. člena ZDR). Le v primeru, če postane nepotrebno delo večjemu številu delavcev, mora delodajalec izdelati program razreševanja presežnih delavcev (96. člen ZDR), ki mora zaradi preprečitve oziroma omejitve prenehanja delovnega razmerja, vsebovati tudi ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (99. člen ZDR). Med take ukrepe spadata tudi ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu ali zagotovitev pomoči za začetek samostojne dejavnosti.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved iz poslovnih razlogov. Poslovne potrebe in zahteve, poslovni rezultati, spremenjen način poslovanja in opravljanja dela ter temu ustrezno spremenjena organizacija dela oziroma delovnih mest so razlogi, zaradi katerih lahko delodajalec ugotovi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji (na način) iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Glede možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji (tretji odstavek 88. člena ZDR) je prvo (dejansko) vprašanje, ali taka možnost pri delodajalcu obstaja ali ne. Take možnosti ni, če delodajalec nima prostih delovnih mest ali če delavec ne izpolnjuje pogojev za zasedbo prostih delovnih mest. Kadar gre za manjše število presežnih delavcev, tudi ne gre za izbiro presežnih delavcev po določenih kategorijah vseh zaposlenih delavcev (97. in 100. člen ZDR). Ukinitev delovnega mesta pomeni tudi, da delavca ni mogoče zaposliti na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da določena dela, ki jih je prej opravljala tožnica oziroma, ki so spadala v delokrog njenega (ukinjenega) delovnega mesta, sedaj opravljajo zunanji izvajalci na podlagi pogodb o trgovskem zastopanju. Izpodbijana sodba ima prav, da določba drugega odstavka 11. člena ZDR takega načina opravljanja poslov oziroma dejavnosti ne prepoveduje. Če se gospodarska družba odloči, da določenih (na primer komercialnih) poslov ne bo opravljala sama, ji sodišče ne more nalagati, da to mora storiti - čeprav bi jih sicer lahko (4. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD).

Kot je bilo že navedeno, v primeru manjšega števila presežnih delavcev delodajalec ni dolžan sprejemati posebnih ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, razen kolikor smiselno kot tak "ukrep" štejemo tudi obveznost ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. Ni pa ovire, da delodajalec tako možnost tudi ponudi. Ena od takih možnosti je tudi sklenitev pogodbe o trgovskem zastopanju, ki pa lahko zahteva tudi, da si (presežni) delavec pridobi status samostojnega podjetnika posameznika. Take možnosti pa v danih okoliščinah ni mogoče razumeti kot "siljenje" delavcev k temu, ali kot izigravanje zakona.

Sklicevanje na 49. člen Ustave je neutemeljeno, ker določbe tega člena zagotavljajo dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, ne pa enakega obravnavanja delavcev in samostojnih podjetnikov, pa čeprav opravljajo podobno ali celo enako delo. Pri tem iz dejanskih ugotovitev sodišč tudi izhaja, da tožnica ni bila pripravljena za sodelovanje s toženo stranko pod enakimi pogoji kot "konkurent". Navedbe, da naj bi šlo za šikaniranje so v nasprotju z ugotovitvami sodišča, saj tožnica ni bila edini trgovski potnik, katerega delo je postalo nepotrebno in ji je bila zaradi tega odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).