Jedro

Tožnik v izjavi o premoženjskem stanju pod rubriko o solastništvu nepremičnega in drugega premoženja ni navajal resničnih podatkov, zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP ter izrekla sankcijo prepovedi nadaljnjih 6-mesecev vlaganja prošnje za BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrožnega sodišča v Krškem - Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnila prošnjo tožnika, vloženo 19. 4. 2013, za dodelitev BPP (točka 1 izreka); ugotovila, da je prosilec v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar 6 mesecev od prejema odločbe ne more ponovno zaprositi za BPP (točka 2 izreka). V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na peti odstavek 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Organ za BPP je v ugotovitvenem postopku po uradni dolžnosti opravil poizvedbo v registru KDD v zvezi z imetništvom vrednostnih papirjev in ugotovil, da ima tožnik obveznice in da je družbenik s 100 % poslovnim deležem družbe A. d.o.o. in hkrati njen direktor ter da je tožnik zaposlen in da prejema plačo v višini 560,00 EUR mesečno. Vsega tega tožnik v prošnji za BPP ni navedel. Tožnik je bil z opravljenimi poizvedbami v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) seznanjen, vendar na dopis ni odgovoril. Za zavrnitev prošnje za BPP in 6-mesečno prepoved ponovnega vlaganja ZBPP določa zgolj objektivni pogoj in ne določa, da mora biti to namerno oz. krivdnega značaja. Bistveno je, da je tožnik podatke o imetništvu vrednostnih papirjev in poslovnega deleža zamolčal, ne pa da gre za premoženje, na katerega je pozabil ali za premoženje manjše vrednosti, ki morda ne bi vplivalo na izpolnjevanje finančnega pogoja za BPP.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri se ne strinja s stališčem tožene stranke. Zoper njega je tekel postopek osebnega stečaja, zato ne more razpolagati s svojim premoženjem, saj je predmet stečajne mase in ni njegovo. Ni vedel, da je imetnik kakšnih obveznic, saj je bil prepričan, da jih nima oz. da jih je stečajna upraviteljica že vnovčila. Res je direktor in 100 % družbenik A. d.o.o., vendar pa družba ni aktivna, ne posluje, tožnik v njej ni zaposlen, z njo ne more upravljati in nima od nje nobenega premoženja. Želel je sprožiti stečajni postopek še preden je bil začet postopek osebnega stečaja, vendar ni imel denarja za predujem. Tožnik ni zamolčal nobenega podatka in ni navajal neresničnih dejstev. Tudi nima nikakršnega prihodka in ne prejema plače v višini 560,00 EUR, saj ni zaposlen. Prepričan je, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev BPP. Vsi podatki v prošnji so resnični in pravilni. Sodišču predlaga, da prošnji ugodi in mu dodeli BPP, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi (prav: odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih navedbah. Tožnik je zamolčal podatke o svojem premoženju, pri tem ni pomemben razlog (enako stališče UPRS v sodbi II U 285/2011). Tožena stranka je okoliščino, da ni zaposlen, želela preveriti, o čemer je seznanila tožnika, do česar se ta ni opredelil. V trenutku odločanja o BPP tožnik kot osumljenec v kazenskem postopku še ni bil zaslišan, zato tožena stranka iz kazenskega spisa ni mogla ugotoviti dejanskega stanja glede zaposlitve. Tožnik ni navedel, da je v postopku osebnega stečaja in da ne more razpolagati s svojim premoženjem. Redno poročilo upravitelja je dostavil šele po izdani izpodbijani odločbi, vendar ta podatek ne spremeni dejstva, da je tožnik v prošnji za BPP navajal neresnične podatke. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Pravna podlaga za odločitev je peti odstavek 20. člena ZBPP, po katerem pristojni organ izda odločbo, če je prosilec v izjavi, ki je izpolnjena na obrazcu, ki je del prošnje za BPP, navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Iz dejanskega stanja, kot je razvidno iz obrazložitve tožene stranke in upravnih spisov izhaja, da je tožnik v pisni izjavi, ki jo je izpolnil na obrazcu, ki je del prošnje za BPP, pod rubriko o solastništvu nepremičnega ali drugega premoženja pod zap. št. 4 o imetništvu vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb obkrožil „ne“ niti ni navedel, da je družbenik s 100 % poslovnim deležem družbe A. d.o.o., in hkrati njen direktor. Po prvem odstavku 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Po drugem odstavku 20. člena ZBPP premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotovi pristojni organ za BPP iz potrebnih podatkov, ki jih po uradni dolžnosti pridobi iz uradnih evidenc. Tožena stranka je pojasnila od kod je dobila podatke glede imetništva vrednostnih papirjev in glede poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. (in sicer v registru KDD oz. na portalu AJPES). Navedeni dve okoliščini v postopku med strankama nista sporni. Tožnik tudi sam priznava lastništvo obveznic, kakor tudi poslovni delež v navedeni družbi, slednje pa ne glede na okoliščine, kot jih navaja tožnik v tožbi pomeni izpolnitev objektivnega pogoja iz petega odstavka 20. člena ZBPP, da je tožnik v svoji izjavi, ki jo je podal pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Slednje pa pomeni zakonski dejanski stan petega odstavka 20. člena ZBPP, kar se rezultira z izdajo negativne odločbe in sankcionira s prepovedjo nadaljnjih 6-mesecev ponovno zaprositi za BPP. ZBPP je glede tega jasen in določen in ne predpisuje nobenih olajševalnih okoliščin, saj razlogi, zakaj je prosilec v izjavi iz prvega odstavka 20. člena ZBPP navajal neresnične podatke, za nastop sankcije niso relevantni. Zato sodišče tožbeni ugovor, da tožnik ne more razpolagati s svojim premoženjem, da je predmet stečajne mase, da ni njegovo ter da je mislil, da je vrednostne papirje stečajna upraviteljica že unovčila, da kot direktor družbe in edini družbenik s 100 % deležem, ki ni aktivna in ne posluje in v kateri tožnik ni zaposlen, ne more upravljati in da nima od nje nobenega premoženja, sodišče kot irelevantne zavrača. Navedeni razlogi kot rečeno na drugačno odločitev po ZBPP ne morejo imeti vpliva.

Okoliščina, da naj bi tožnik ne imel dohodkov in da ga preživlja mati, kar je tožnik pojasnil šele v tožbi, ob dejstvu, da je imel možnost sodelovati v postopku in je bil z ugotovitvenim postopkom seznanjen, pa na drugačno odločitev ne vpliva. Za izdajo odločbe v smislu petega odstavka 20. člena ZBPP zadošča že, da je tožnik navedel zgolj neresničen podatek o svojem premoženju, v obravnavanem primeru je to že podatek o imetništvu vrednostnih papirjev, kar je v postopku nesporno izkazano, da je neresničen, kar je ne glede na njihovo vrednost podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Zato okoliščina, da so bili podatki na obrazcu prošnje o dohodkovnem stanju tožnika pod alinejo „plača in prejemki iz dela“, verjetno pravilno izpolnjeni, ne more vplivati na drugačno odločitev.

Ker je dejansko stanje glede relevantnih okoliščin pravilno ugotovljeno, to pa je dejstvo, da tožnik v izjavi o premoženjskem stanju pod rubriko o solastništvu nepremičnega in drugega premoženja ni navajal resničnih podatkov, je po mnenju sodišča tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP ter izrekla sankcijo prepovedi nadaljnjih 6-mesecev vlaganja prošnje za BPP.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.