Jedro

Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu predlagatelja Centra za socialno delo Ptuj (v nadaljevanju CSD) in izdalo začasno odredbo, s katero je spremenilo režim stikov med mld. A. A., rojenim ... in njegovim očetom (drugim nasprotnim udeležencem), kot so bili določeni s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju II N 246/2024 z dne 14. 5. 2025 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 804/2025 z dne 10. 11. 2025, na ta način, da se stiki med njima začasno spremenijo in potekajo pod nadzorom in v prostorih CSD vsak ponedeljek od 13.00 do 15.00, pri čemer se tako določeni stiki pričnejo izvajati 29. 12. 2025 (I. točka izreka). Strokovni osebi na CSD je naložilo, da spremlja potek stikov in enkrat mesečno pripravi poročilo o poteku stikov, ki ga pošlje sodišču (II. točka izreka), predlagatelju je naložilo, da je dolžan v roku sedmih dni od izdaje te začasne odredbe predlagati začetek postopka za varstvo koristi otroka in da ta začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka za varstvo koristi otroka oziroma sedem dni, v kolikor ustrezen predlog ne bo vložen oziroma najdlje devet mesecev (III. točka izreka). Odločilo je še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (IV. točka izreka).

2.Zoper citirani sklep o začasni odredbi vlaga pravočasno pritožbo drugi nasprotni udeleženec (oče mld. A. A. ). Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvo pritožbene graje je, da mld. A. A. zaradi stikov, kot so bili določeni s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju II N 246/2024 z dne 14. 5. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 804/2025 z dne 10. 11. 2025, ni ogrožen in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ogroženost mld. A. A. ni posledica ravnanj drugega nasprotnega udeleženca, temveč posledica manipulacije otroka s strani matere. Navaja, da so se ti pritiski otroka nad mld. sinom, ki so se navzven kazali tako, da je začel odklanjati stike z očetom, začeli izvajati potem, ko je v postopku za dodelitev otroka izvedenka podala mnenje, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete in da za skupno starševstvo ni ovir, čemur je sodišče prve stopnje v maju 2025 sledilo in izločilo stike teden teden oziroma način izvajanja skupnega starševstva teden teden. Mld. A. A. je vselej imel redne stike z očetom, od junija 2025 pa je ves čas pri materi (prvi nasprotni udeleženki), starejših mld. sinov udeležencev postopka (B. B. in C. C.), pa nasprotna udeleženka (mati) ni sprejela na stik v mesecih juliju in avgustu vse do 15. 9. 2025. To pomeni, da razlogi za neizvajanje stikov niso na strani očeta, temveč so razlogi za neizvedbo stikov izključno v ravnanju matere, ki ves čas aktivno preprečuje očetu stike z otrokom in daje otroku navodila, da mora stike z očetom zavračati ali celo zaigrati bolezen. Pri tem se sklicuje na incident 12. 9. 2025 in poročilo o intervenciji interventne službe CSD Spodnje Podravje z istega dne. Prav tako se v zvezi z manipulacijo matere sklicuje na razgovor na CSD 27. 11. 2025, na katerega je prva nasprotna udeleženka skupaj z mld. A. A. prišla nepovabljena in nenapovedana takoj zatem, ko je prejela s strani Višjega sodišča v Mariboru sklep, s katerim je potrdil prvostopenjsko odločitev o skupnem starševstvu. Navaja, da je sklep o začasni odredbi z dne 13. 10. 2025 II N 246/2024 vložil ugovor, ki je bil 20. 11. 2025 zavrnjen, čeprav sodišče tega ne bi smelo storiti, ker je v vmesnem času že bilo pravnomočno odločeno o skupnem starševstvu s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 804/2025 z dne 10. 11. 2025. Mnenje CSD v tem postopku temelji izključno na zatrjevanjih matere, mnenje ni objektivno in ne dosega standarda strokovnega mnenja, temveč je zgolj polno nekih ocen in vtisov, ne pa rezultat objektivnih ugotovitev. Z izpodbijano odločitvijo je bilo kršeno načelo največje koristi otroka ter določilo 141. člena Družinskega zakonika (DZ), v skladu s katerim imajo otroci pravico do stikov z obema staršema. Navaja, da CSD ni vodil postopka v skladu določili Zakona o upravnem postopku (ZUP), ni spoštoval načela materialne resnice, načela zaslišanja strank in enakega varstva pravic. Predlaga, da sodišče postavi izvedenca klinične psihologije, ki bi podal strokovno oceno, ali so stiki pod nadzorom v največjo v korist mld. A. A. in da sodišče mld. A. A. postavi zagovornika otrokovih pravic, kateremu bo lahko zaupal morebitne stiske ali težave brez vplivanja staršev nanj. Stroškov ne priglaša.

3.Predlagatelj in prva nasprotna udeleženka na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali pritožbeno uveljavljanih kršitev določb postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo za določitev stikov pod nadzorom, kot so bili odrejeni z izpodbijano začasno odredbo, postaviti izvedenca klinične psihologije. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče izda začasno odredbo za varstvo koristi otroka na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Narava postopka za izdajo začasne odredbe v primeru ogroženosti otroka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in nižji dokazni standard, terja, da se sodišče omeji zgolj na izvedbo tistih (nezamudnih) dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi (nezamudni dokazi).1 Dokaz z izvedencem takšne hitre presoje običajno ne omogoča, saj je zamuden (zlasti upoštevaje splošno znano dejstvo, da so izvedenci klinične psihologije zelo zasedeni), tak dokaz pa je mogoče nadomestiti strokovnim mnenjem CSD (108. člen ZNP-1),2 kot je ustrezno storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko se je oprlo na predlog in poročila CSD ter zaslišalo strokovno delavko CSD. Pritožbene navedbe o nestrokovnem delu CSD so pavšalne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

8.V predmetni zadevi je CSD podal predlog za izdajo začasne odredbe z odreditvijo stikov pod nadzorom pred začetkom postopka o glavni stvari. Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da je pogoj za izdajo začasne odredbe ogroženost mladoletnega otroka, po drugi strani pa se v postopkih za izdajo začasnih odredb odloča s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ), kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 5. točki obrazložitve. Dodaja še, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari.3 Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9.Pregled zadeve pokaže, da sta nasprotna udeleženca bivša izvenzakonska partnerja in starša treh mld. otrok, 16-letnega B. B., 13-letnega C. C. in 11-letnega A. A. Potem, ko je njuna zveza razpadla, je sodišče prve stopnje s sklepom II N 261/2020 z dne 18. 10. 2022 odločilo, da se mld. otroci zaupajo v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, določilo stike in preživnino. Mati (prva nasprotna udeleženka v tem postopku) je že takoj naslednje leto vložila predlog za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji ter predlagala, da se mld. otroci dodelijo njej. Sodišče prve stopnje je s sklepom III Cp 804/2025 z dne 14. 5. 2025, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 804/2025 z dne 10. 11. 2025,4 zavrnilo materin predlog (I. točka izreka) in spremenilo način izvajanja skupnega starševstva tako, da se izvaja po načelu teden-teden (II. točka izreka), pri čemer se je sodišče pri svoji odločitvi za nadaljnji obstoj pogojev za skupno starševstvo oprlo na izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije dr. Katje Brkič. Kmalu po izdaji prvostopenjskega sklepa so se začele težave pri izvajanju skupnega starševstva, mld. A. A. pa je v septembru 2025 začel zavračati stike z očetom (drugim nasprotnim udeležencem v tem postopku). Zlasti je bil problematičen dogodek v petek 12. 9. 2025, ko se je mld. A. A. vrnil iz šole v naravi in bi ga v skladu s sodno odločbo moral prevzeti oče (saj je bilo določeno, da mladoletni A. A. preživi teden z njim), vendar je tja prišla tudi mati in ga želela odpeljati s seboj. Po posredovanju policije in interventne službe CSD je mld. A. A. odpeljal oče, pri katerem je mld. A. A. preživel vikend, od takrat pa stikov ni bilo. Da bi se stiki ponovno vzpostavili, je sodišče prve stopnje izdalo sklep o začasni odredbi II N 246/2025 z dne 13. 10. 2025, s katerim je določilo stike pod nadzorom, ki pa se jih oče ni udeleževal. Vendar je navedena začasna odredba veljala zgolj do konca odločanja o postopku o glavni stvari, ta postopek pa je bil kmalu zatem (naslednji mesec) tudi zaključen.5 Čim je mati dne 27. 11. 2025 prejela sklep višjega sodišča, s katerim je potrdilo prvostopenjsko odločitev, da se še naprej izvaja skupno starševstvo, in način izvajanja skupnega starševstva po principu teden-teden, je še isti dan nepovabljena odšla skupaj z mld. A. A. na CSD in zahtevala določitev stikov pod nadzorom. CSD je njenemu pozivu sledil in že naslednji vložil predlog za izdajo začasne odredbe za stike pod nadzorom, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom (z dne 15. 12. 2025) ugodilo.

10.Nosilni razlog sodišča prve stopnje za izdajo izpodbijane začasne odredbe o stikih pod nadzorom je bil (9. in 10. točka obrazložitve), da je mld. A. A. zaradi stikov z očetom po principu teden-teden ogrožen, ker mu povzročajo veliko čustveno stisko, zato jih je začel zavračati, začasna odredba pa je v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen DZ) potrebna, da se stiki z očetom, ki jih mld. A. A. potrebuje, znova vzpostavijo, da se izvajajo brez prisotnosti konflikta med staršema v nadzorovanem okolju in ob pomoči strokovnih delavcev CSD, kar bo zmanjšalo A. A. čustveno obremenjenost in vodilo v postopno krepitev zaupanja med očetom in sinom (12. točka obrazložitve). S tem razlogi druge stopnje v celoti soglaša, zato je bila izdaja začasne odredbe potrebna. Nasprotna pritožbena izvajanja, da mld. A. A. na stikih z očetom, kot so bili določeni s sklepom iz maja 2025, ni ogrožen, zaradi česar pogojev za izdajo začasne odredbe ni, pa so neutemeljena.6

11.Bistvo pritožbene graje je v uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer oče v pritožbi izpostavlja, da ogroženost (stiska) mld. A. A. ni izkazana s stopnjo verjetnosti, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tega, ali je mladoletni A. A. v stiski oziroma ogrožen in kdo je za to ogroženost odgovoren (kriv).

12.Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja stiske pri mld. A. A. ni porodil, saj je ta razumna življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloga CSD in njegovih in poročil, zaslišanja strokovne delavke CSD, obeh nasprotnih udeležencev ter na podlagi opravljenega neformalnega razgovora z mld. A. A. razumno zaključilo, da je mld. A. A. v stiski, če je treba stike izvajati skladno s sklepom iz maja 2025 po principu teden-teden, zaradi česar je začel zavračati stike (3. ter 8. do 11. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da z očetom od 16. 6. 2025 nima nobenih stikov, da je mld. A. A. po izdani začasni odredbi z dne 13. 10. 2025 CSD-ju izrazil zgolj pomislek glede časovnega obsega stikov z očetom, samega stika ni zavračal, oče pa se pripravljalnega razgovora ni želel udeležiti in ni bil pripravljen na izvedbo stikov pod nadzorom. Sodišče je sledilo mnenju CSD, da neposredno izvrševanje stikov v skladu z ureditvijo teden teden ni izvršljivo in da je edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se izvajajo stiki pod nadzorom, pri čemer je opisalo dogodek 26. 9. 2025, ko je mld. A. A. v prostorih CSD sam povedal očetu, da si ne želi iti k njemu na stik in pobegnil v drug prostor. Sodnik je opravil tudi neformalni razgovor z mld. A. A., na katerem je mld. A. A.

12.prepričljivo opisal, da si želi živeti z mamo in imeti z očetom stike pod nadzorom CSD in da ne želi, da ga oče odpelje iz šole ter je opisal različne dogodke, kjer ga je oče želel na silo odpeljati iz šole, in ne želi, da to opazijo sošolci in delavci šole, saj ga je zaradi tega sram oziroma se počuti nelagodno. Oče stiske mld. A. A. ne vidi in vztraja pri izvajanju stikov teden - teden, kot je bilo določeno s sklepom iz maja 2025. Po pojasnjenem so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da stiska mld. A. A. zaradi stikov z očetom ni izkazana s stopnjo verjetnosti.

13.Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da "neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo" in da je "edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A. , da se le ti izvajajo pod nadzorom". Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti). Vendar navedena okoliščina na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je za verjetno izkazano, da je mld. A. A. v stiski in s tem ogrožen, zato so pogoji za izdajo začasne odredbe podani.

14.Sodiščem druge stopnje sicer pritrjuje pritožbeni graji, da ne drži, da so se stiki med očetom in mld. A. A. izvajali zgolj do junija 2025. Iz listin, na katere se v pritožbi sklicuje oče,7 povsem nedvoumno izhaja, da je stik med očetom in sinom potekal tudi med 12. in 15. 9. 2025. Vendar tudi to na zakonitost odločitve o potrebnosti izdaje izpodbijane začasne odredbe ne vpliva, saj je stiska (in s tem ogroženost kot predpostavka za izdajo začasne odredbe) mld. A. A. po tem obdobju izkazana s stopnjo verjetnosti, kot pojasnjeno zgoraj.

15.Oče v pritožbi graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede vzroka za otrokovo stisko. Meni, da vzrok ni njegovo ravnanje, temveč manipulativno ravnanje matere, ki je stike aktivno preprečevala, dajala mld. A. A. navodila, da mora stike zavračati in zaigrati bolezen, starejših sinov pa vse od junija do polovice septembra 2025 ni sprejela na stik. Sodišče druge stopnje delno pritrjuje temu pritožbenemu očitku. Zavrača ga sicer v delu, ker oče navaja, da njegova ravnanja niso vzrok otrokove stiske, saj je to bilo v postopku izkazano s stopnjo verjetnosti (kot pojasnjeno zgoraj), vendar mu pritrjuje v delu, da k otrokovi stiski prispeva tudi mati. Mati sicer na deklarativni ravni zatrjuje, da nikoli ni preprečevala stikov z mld. otroki (11. točka obrazložitve, kjer je povzeto njeno zaslišanje na naroku z dne 15. 2. 2025, na katerem je zatrjevala, da mld. A. A. pripravlja na stik). Vendar sodišče druge stopnje na podlagi listin, na katere se v pritožbi sklicuje oče (zlasti na poročilo intervencijske službe CSD z dne 20. 9. 2025 in ambulantni karton z dne 17. 9. 2025) in ki jih sodišče prve stopnje, četudi so del dokaznega sklepa, ni dokazno ocenjevalo, zaključuje, da je mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da vzrok stiske mld. A. A. ni zgolj v ravnanju očeta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč tudi v ravnanju matere, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16.Kot pravilno izpostavlja pritožba, iz poročila intervencijske službe CSD z dne 12. 9. 2025 (priloga B1) izhaja:

-izjava mld. A. A. socialni delavki, da je bil pred tem dnem enkrat za eno uro pri očetu na njegovem domu in mu je bilo tam v redu, da mama o tem ne ve. Socialni delavki je prosil, da ji tega ne povesta. Dne 12. 9. 2025 ne bi šel k očetu in ne zna ubesediti zakaj, pri tem pa neobremenjeno razlaga, kdo vse živi pri očetu in koga vse bi videl. Mama mu je pred odhodom v šolo v naravi povedala, da ko se vrne iz šole v naravi, bo prišla ponj, naročila mu je, naj gre takoj iz avtobusa v njen avtomobil;

-zapis razgovora socialne delavke s prvo nasprotno udeleženko (materjo) 12. 9. 2025, iz katerega izhaja, da je prišla na parkirišče pred šolo z namenom, da je mld. A. A. v oporo, saj ji je A. A. pred odhodom v šolo v naravi rekel, da, ko se vrne, želi iti k njej, zato je tukaj, čeprav ima je ta dan po sodni odločbi določen za stike z očetom. Stikov z očetom ne preprečuje. Spoštuje otrokovo željo in v kolikor bi otrok povedal, da si želi k očetu, potem bi se s tem strinjala, vendar je prepričana, da tega ne bo rekel. Menila je, da otrok na stike z očetom še ni pripravljen, zahtevala je stike pod nadzorom in da se jim nemudoma pridruži psiholog, ki bo strokovno ocenil stanje otroka. Delavki CSD sta jo poskušali spodbuditi, da spoštuje sklep sodišča in v skladu s tem pripravi otroka na predajo očetu, predvsem da mu da dovoljenje za odhod k očetu in mu zagotovi, da ga bo še vedno imela rada in da zaradi tega nanj ne bo jezna. Verbalno je to zmogla sprejeti, vendar je vztrajala pri prepričanju, da otrok k očetu ne bo želel;

-zapis razgovora socialne delavke z drugim nasprotnim udeleženecem (očetom) 12. 9. 2025 pa izhaja, da je vztrajal pri izvršitvi sklepa sodišča, v skladu s katerim je mld. A. A. od petka (12. 9. 2025) do ponedeljka (15. 9. 2025) pri njem. Delavka CSD ga je seznanila s A. A. izjavo istega dne, oče pa je menil, da je otrok zmanipuliran z materine strani in si ne upa povedati, da si želi k njemu. Mnenja je bil, da ko mu bo mama dala dovoljenje, da lahko gre, potem bo tudi šel na stik z očetom;

-nato je s socialnima delavkama ponovno govorila mati in povedala, da gre otrok danes z njo domov, da ji tako pravi materinski čut in da je pripravljena plačati tudi denarno kazen zaradi nespoštovanja sodne odločbe o stikih, pri tem pa je bila vidno vznemirjena in je vztrajala pri svoji zahtevi, da odpelje mld. A. A. s seboj. V nadaljevanju sta socialni delavki očeta pospremili do mld. A. A., oče je otroka objel, otrok se je stisnil k njemu, oče je otroku nežno prigovarjal, mld. A. A. ga je poslušal in mu na vprašanja odgovarjal in pogovora in stika z očetom ni zavračal. Oče je mld. A. A. povedal, da ga čakata njegova brata in da bo šel z njim, pogovarjala sta se o tem, kaj bo jedel in tako dalje;

-pred odhodom se je v avli policijske postaje mld. A. A. poslovil od mame in ko se objameta, mama začne vpričo otroka govoriti o tem, da se je otrok oklepa, da bo otrok danes šel z njo, pa tudi, če plača kazen in ne zmore slišati, ko ji socialne delavke govorijo naj da otroku dovoljenje za odhod k očetu, in tudi na prigovarjanju policista vztraja pri svojem, oče pa medtem mirno čaka v preddverju;

-naslednji dan (13. 9. 2025) sta socialni delavki poklicali očeta po telefonu in povedal jima je, da se je mld. A. A. po pol ure pomiril, da je dobro razpoložen in da je skupaj z bratoma v gozdu, ker so šli iskat gobe;

-strokovna ocena socialnih delavk je bila, da je bil mld. A. A. v stiski zaradi nastale situacije, ko je ponj prišla tudi mati in sta starša pričakovala, da se odloči med enim in drugim, da strahu pred očetom ni izkazoval in trenutno ni znakov, ki bi nakazovali ogrožanje otroka s strani očeta.

17.Nadalje iz ambulantnega kartona z dne 17. 9. 2025 (priloga B2) izhaja, da je mati mladoletnega A. A. pripeljala k zdravniku, vendar zdravnik pri mld. A. A. ni ugotavljal stanja, ki bi zahtevalo nujno pedopsihiatrično obravnavo, hospitalizacijo ali intenzivno ambulantno obravnavo, ker ni anksiozen, depresiven, psihotičen, samomorilen ali avto ali heteroagresiven. Zdravnik svetuje, da se vključi že v načrtovano psihološko obravnavo s prvim terminom 22. 9. 2025 in da se dileme, vezane na stike z očetom ter konflikte v družini v odsotnosti psihopatogologije pri A. A. rešuje v okviru pristojnega CSD. Iz obvestila o vzgojnem opominu z dne 9. 12. 2025 pa izhaja, da se mld. A. A. v šoli neprimerno vede, pa iz tudi iz podatkov spisa izhaja, da v šoli vidno peša (priloga B3).

18.Na podlagi navedenih listin (v prilogah B1 do B3), ki jih prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo, sodišče druge stopnje s stopnjo verjetnosti sklepa, da vzrok stiske pri (priloga B2) Stašu ni zgolj ravnanje očeta, kot ga je opisalo sodišče prve stopnje v 9. do 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, temveč so s stopnjo verjetnosti izkazane tudi trditve drugega nasprotnega udeleženca (očeta), da je vzrok otrokovih stiski tudi ravnanje matere. Ona je namreč v petek 12. 9. 2025 prišla pred šolo prevzet mld. A. A., čeprav je bilo s sklepom sodišča določeno, da ga prevzame oče, pri katerem mld. A. A. preživi čas med vikendom, kar pomeni, da sklepa sodišča o stikih teden-teden ni spoštovala. Četudi sta jo socialni delavki spodbujali, naj spoštuje sklep sodišča in v skladu s tem pripravi otroka na predajo očetu, predvsem da mu da dovoljenje za odhod k očetu in mu zagotovi, da ga bo še vedno imela rada in da zaradi tega nanj ne bo jezna, je to zmogla zgolj na verbalni ravni, ne pa s svojimi ravnanji. Ravnala je namreč ravno v nasprotju s svojimi besedami, saj je preprečevala, da bi ga oče mld. A. A. odpeljal domov, ko je bilo določeno z odločbo sodišča, in ga želela odpeljati domov sama kljub vztrajnemu prigovarjanju socialnih delavk, pri čemer je večkrat poudarila, da odločbe sodišča ne bo spoštovala in je zaradi tega pripravljena plačati tudi denarno kazen. Mld. A. A. kljub prigovarjanju socialnih delavk ni pripravila na stik z očetom, zlasti mu ni dala vedeti, da dovoljuje njegov odhod z očetom in mu kljub prigovarjanju socialnih delavk ni zagotovila, da ga bo v primeru odhoda na stik z očetom še vedno imela rada in da zaradi tega nanj ne bo jezna, temveč se ga je oklepala in mu kljub prigovarjanju socialnih delavk in policistov ni dala dovoljenja za odhod z očetom. Z vsemi navedenimi ravnanji je bil mld. A. A. v stiski, zlasti pa zaradi tega, ker je bil postavljen pred situacijo, ko se je moral odločiti med enim ali drugim staršem. To stisko je s svojim prihodom pred šolo in ravnanji tistega dne povzročila mati. Obstaja zelo jasen razkorak med njenimi besedami na eni strani (da stikov nikoli ni preprečevala in da jih spodbuja) in med njenimi ravnanji na drugi strani.

19.Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega s stopnjo verjetnosti zaključuje, da so izkazane pritožbene navedbe očeta, da mati manipulira z otrokom in pogojuje svojo ljubezen do otroka s tem, da bo zavračal stike z očetom in bo lojalen materi. V tem prepričanju sodišče druge stopnje utrjuje tudi ravnanje matere po stiku pri očetu, ko je 17. 9. 2025 mld. A. A. pripeljala k zdravniku in na vsak način želela izsiliti zdravljenje, čeprav je bilo očitno, da mld. A. A. zdravljenja ne potrebuje (priloga B2). Da ravnanja enega in drugega starša mld. A. A. škodujejo, pa je razvidno tudi iz njegovega neprimernega vedenja v šoli in iz pešanja šolskega uspeha (priloga B3).

20.Vendar dejanske ugotovitve, da je vzrok otrokove stiske tudi ravnanje matere, na oceno o ogroženosti mld. A. A. ne vplivajo. Stiska mld. A. A. zaradi izvajanja stikov z očetom je nedvomno izkazana s stopnjo verjetnosti, pri tem pa ni pomembno, kdo je za to stisko kriv (ali oče ali mati). V tem trenutku je ključno, da se stiska oziroma ogroženost mld. A. A. odpravi. To je zaenkrat možno z izvajanjem stikov pod nadzorom, ko so določeni z izpodbijano začasno odredbo, zato je pomembno, da oče postavi v ospredje otrokove interese in potlači svoja čustva in zamere ter zaradi varovanja koristi otroka začasno odredbo upošteva. Vendar to samo po sebi ni dovolj, temveč je to zgolj prvi korak, ki ga je treba izvesti. Naslednje korake bo izvedlo sodišče prve stopnje v postopku odločanja o ukrepih za varstvo otroka, kot je pravilno navedeno v III. točki izreka izpodbijanega sklepa.

21.O tem, ali je treba mld. A. A. postaviti zagovornika otroka, kot si prizadeva drugi nasprotni udeleženec v pritožbi, bo odločilo sodišče prve stopnje v postopku o glavni stvari, v katerem bo odločalo o ukrepih za varstvo otroka (tj. postopek, o katerem je govora v III. točki izreka izpodbijanega sklepa).

22.Po po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo drugega nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

23.Sodišče druge stopnje zaključno poudarja, da v tem postopku8 ni zmagovalcev, temveč so zgolj poraženci, največji med njimi je mld. A. A. , ki mu starša s tem, ko nimata uvida v svoja neustrezna ravnanja (oče s tem, ko ne sledi začasnim odredbam sodišča, s katerimi bi pretrgal dolgo obdobje odsotnosti stikov, mati pa s tem, ko s svojimi ravnanji in pogojevanjem ljubezni odtujuje mld. sina od očeta, sina ne pripravi na stike in stike, določene s sodno odločbo, aktivno preprečuje in je za to celo pripravljena plačati denarno kazen),9 povzročata stisko in škodo, pri preprečevanju katere je bil neuspešen tudi CSD, ki ogroženosti mld. A. A.ni pravočasno preprečil. V tej zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja:

-starša se morata v prvi vrsti zavedati svoje odgovornosti do mld. sina in svoje želje, čustva in interese postaviti na stran ter imeti pred očmi interese mld. A. A. , da mu omogočita, da bo se razvil v samostojno in zrelo osebnost, k čemur pripomoreta zlasti s svojim zgledom;

-koristi, ki jih ima otrok od stikov, so velike in daljnosežne in ne zanimajo le kratkoročnih koristi, temveč tiste, ki se kažejo v odrasli dobi.10 Pojem otrokove koristi namreč ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo;11

-stiki pod nadzorom, kot so bili določeni z izpodbijano začasno odredbo, so le prvi korak v okviru pozitivnih obveznosti države za zagotavljanje pravice do družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP). Področje stikov je izjemno občutljivo in kompleksno, odsotnost stikov otroka s staršem pa lahko vodi v odtujitev, ki ni v korist otroka,12 zato mora država mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov igrati aktivno vlogo.13

V ta namen bo treba v okviru glavnega postopka za sprejem ukrepov za varstvo koristi otroka ne le presoditi, ali je treba za varstvo koristi mld. A. A. v glede na stopnjo njegove ogroženosti in v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen DZ) omejiti stike (171. členom DZ), temveč bo treba pripraviti načrt pomoči družini (170. člen DZ) in presoditi, ali je treba sprejeti morebitne dodatne ukrepe, in sicer ukrepe za omejitev starševske skrbi, nadzor CSD nad izvajanjem starševske skrbi in napotitev v programe za krepitev starševskih kapacitet (171. člen DZ), kot je bilo to izvajano že v preteklosti in je obrodilo določene dobre sadove (17. in 22. točka obrazložitve sklepa II N 246/2024 z dne 14. 5. 2025), zlasti z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje maja 2025 na podlagi mnenja izvedenke klinične psihologije ugotovilo, da imata duševne težave (in sicer znake osebnostne patologije) oba starša, vendar ne takšne, zaradi katerih skupno starševstvo ne bi bilo mogoče (sklep II N 246/2024 z dne 14. 5. 2025, 19. točka obrazložitve). V tem okviru bo treba presoditi, ali je treba na psihoterapevtsko pomoč napotiti oba starša oziroma ali je potrebna obvezna vključitev udeležencev v družinsko ali samostojno terapijo;

-starša se morata zavedati, da je posledica morebitne neuspešnosti izrečenih ukrepov za varstvo koristi otroka ta, da sodišče v nadaljevanju sprejme strožji ukrep (stopnjevanje ukrepov). Če kateri od staršev izrečenih ukrepov za varstvo koristi otroka, ki jih izreče sodišče, ne upošteva, je to pomembna okoliščina pri nadaljnji presoji sodišča, ali je potrebno stopnjevanje ukrepov z izrekom strožjih ukrepov, ki vključujejo tudi morebitni odvzem otroka in namestitev k drugi osebi, rejniku ali v zavod (174. člen DZ). Vse to bo stvar presoje v postopku o glavni stvari, ne pa tega postopka, v okviru katerega je bila izdana ureditvena začasna odredba o stikih pod nadzorom;

-V skladu z določbo drugega odstavka 141. člena DZ in stališči sodne prakse mora tisti od staršev, pri katerem je otrok, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike, mora si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev in otroka pripraviti na stik. Ta določba materi nalaga, da mld. A. A. pripravi na stik ter vzpodbudi stik z očetom, ga čustveno pomiri in mu stik predstavi kot nekaj pozitivnega, saj lahko odsotnost stikov ustvari pogoje za otrokovo odtujitev, kar ima dolgoročno zelo negativne posledice za otrokov razvoj. Posledica kršitve teh dolžnosti so lahko tako kazenskopravne (kaznivo dejanje protipravnega odvzema mladoletne osebe po 191. člen kazenskega zakonika (KZ-1) z zlonamernim onemogočanje stikov) kakor tudi civilnopravne v obliki odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi preprečevanja stikov oziroma opustitve priprave mld. otroka na stik;

-preprečevanja stikov je lahko razlog za odvzem varstva in vzgoje enemu staršu in zaupanje otroka v varstvo in vzgojo zgolj drugemu staršu, zato bo sodišče prve stopnje v postopku o glavni stvari presojalo tudi, ali so podani pogoji za spremembo stikov oziroma načina izvajanja skupnega starševstva oziroma, ali so se od izdaje odločitve o glavni stvari (maja 2025) okoliščine do te mere spremenile, da je treba mld. otroka predodeliti očetu;

-kot izhaja iz sklepa prvostopenjskega sodišča II N 246/2024 z dne 14. 5. 2025, ki je bil potrjen na instančni stopnji, so se do maja 2025 stiki izvajali v skladu s takrat veljavno sodno odločbo (17. točka obrazložitve) in da so vsi trije mld. otroci na CSD izrazili željo, da stiki potekajo tako kot do takrat (po principu teden-teden), kar pomeni, da so enak čas pri materi kot pri očetu (24. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje bo zato v postopku o glavni stvari moralo raziskati razloge, zakaj je pri mld. A. A. zgolj v obdobju nekaj mesecev prišlo do zavračanja stikov z očetom in ali je to posledica materinega odtujevanja mld. A. A. od očeta (na kar bi lahko kazale dejanske ugotovitve v tem postopku, izkazane s stopnjo verjetnosti).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

-------------------------------

1Odločba USRS Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023, VSL sklep IV Cp 1780/2021 z dne 17. 11. 2021, VSL sklep IV Cp 905/2021 z dne 14. 7. 2021, VSM sklep III Cp 637/2023 z dne 24.08.2023.

2Takšna je tudi ustaljena sodna praksa. Glej VSRS sodba II Ips 682/2007 z dne 8. 11. 2007, VSRS sodba II Ips 342/2008 z dne 22. 5. 2008, VSM sklep III Cp 746/2025 z dne 25. 9. 2025, VSM sklep IV Cp 47/2026 z dne 14. 4. 2026.

3Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-410/01, 7. točka obrazložitve, VSC I Cp 201/2022, VSL IV Cp 2123/2017, VSM III Cp 300/2020, VSM sklep III Cp 512/2024, VSK Sklep IV Cp 618/2021, VSM sklep III Cp 533/2025.

4Sodišče druge stopnje je v oba navedena sklepa vpogledalo, kot je predlagal drugi nasprotni udeleženec v pritožbi, saj so v tistih postopkih sodelovali isti udeleženci.

5In sicer s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 804/2025 z dne 10. 11. 2025.

6Takšna so stališča tudi v sodni praksi. Očitna stiska otrok zaradi stikov je lahko razlog za izdajo začasne odredbe (VSL sklep IV Cp 13/42/2021 z dne 6. 9. 2021). Četudi je zaradi indoktrinacije s strani matere otrok od očeta že tako oddvojen, da mu stiki povzročajo stisko, s katero se ne more uspešno spopasti, je mogoče zaključiti, da je otrok ogrožen in je treba omejiti stike (VSL sklep IV Cp 3120/2015 z dne 9. 12. 2015). VSL sodba in sklep IV Cp 3841/2005 z dne 24. 8. 2005 pa obravnava situacijo, ko otrok zaradi manipulirane in indoktrinacije s strani enega starša odklanja stike z drugim staršem, in poudarja, da je treba v takem primeru pretehtati, ali so osebni stiki otroka s staršem, s katerim ne živi, v otrokovo korist.

7In sicer poročila intervencijske službe CSD z dne 20. 9. 2025 in ambulantnega kartona z dne 17. 9. 2025 (obe listini sta tudi zajeti v dokaznem sklepu sodišča prve stopnje - 3. točka obrazložitve).

8Ki je zgolj eden izmed mnogih postopkov, ki jih starša verižita drug proti drugemu v kratkih časovnih razmakih.

9Kar je izvršilno sredstvo za izvršitev nenadomestnega dejanja v skladu z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ..

10Sklep II Ips 706/2009 z dne 03.12.2009, VSL sodba IV Cp 2893/2017) z dne 25. 1. 2018, VSM sklep III Cp 459/2024 z dne 12. 6. 2024.

11Sklep II Ips 706/2009 z dne 03.12.2009, VSL sodba IV Cp 2893/2017) z dne 25. 1. 2018, VSM sklep III Cp 459/2024 z dne 12. 6. 2024.

12Odločba US RS Up-116/24, U-I-28/24 z dne 5. 9. 2024, 45. točka obrazložitve.

13Prav tam ob sklicevanju na judikaturo ESČP, iz katere izhaja, da je mogoče odvzeti pravico do stikov zgolj v redkih zaostrenih družinskih situacijah. Tako tudi odločba USRS Up-735/24 z dne 12. 6. 2025, 9. točka obrazložitve. Sodba ESČP z dne 9.4.2029 v zadevi A.V. in drugi proti Sloveniji (pritožba št. 878/13), točke 69 do 74 in tam citirana sodna praksa ESČP, VSRS sklep II Ips 171/2018 z dne 14. 11. 2019.

14Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve iz tistega postopka upoštevalo, ker so v njem sodelovali vsi udeleženci postopka, oče pa se je v pritožbi nanje skliceval v podkrepitev svojih navedb, da je vzrok otrokove stiske manipulativno ravnanje matere.

15VSL sklepa IV Cp 3434/2015 z dne 14. 1. 2015.

16VSL sklepa IV Cp 493/2021 z dne 6. 5. 2021.

17VSL sklepa IV Cp 493/2021 z dne 6. 5. 2021.

18Npr. VSRS sklep II Ips 56/2022 z dne 19. 4. 2023.

19V obravnavani zadevi je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je mati te svoje obveznosti kršila, kot je razvidno iz poročila interventne službe CSD z dne 12. 9. 2025.

20V tem smislu tudi VSL Sklep IV Cp 458/2025 z dne 04.04.2025.

21Npr. VSRS Sodba I Ips 47538/2016 z dne 25. 2. 2021, VSRS Sodba in sklep I Kp 48937/2019 z dne 19. 2. 2026.

22Iz judikature Vrhovnega sodišča izhaja, da je pravica do spoštovanja družinskega življenja osebnostna pravica, ki zajema tudi pravico do stikov in če pride do kršitve te osebnostne pravice, ima oškodovanec tudi pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je onemogočanje stikov primerljivo z dejanskim odvzemom otroka (II Ips 53/2006 z dne 27. 3. 2008, II Ips 14/2016 z dne 30. 11. 2017, II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014). Enako izhaja tudi iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice: sodbe Furman proti Sloveniji in Avstriji, številka 16608/09 z dne 5. 2. 2015, Eberhard proti Sloveniji, številka 8673/05 in 9733/05 z dne 1. 12. 2009 in X proti Sloveniji številka 40245/10 z dne 28. 6. 2012. Enako N. Weber v B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 437-438.

23Če je to v korist mld. otroka. Glej VSRS Sodba II Ips 423/2003 z dne 6. 10. 2003 in II Ips 100/2021 z dne 17.11.2021, Weber v B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 573, 439; VSL Sklep IV Cp 458/2025 z dne 04.04.2025.