Jedro

Ugovor zastaranja s potrebno trditveno podlago bi toženec lahko podal že v odgovoru na tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 99.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.12.2000 do plačila, v roku 15 dni ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 151.466,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov po 458.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče v predmetni zadevi odločilo trikrat. S prvo sodbo je tožencu naložilo odpravo napak na vozilu tožnika, ki naj bi bile posledica slabo izvedenega popravila oziroma storitev toženca. Z drugo sodbo, po novi tožbi tožnika, je tožbeni zahtevek zavrglo, ker je spor štelo za res iudicata. Na pritožbo tožnika, ki ji je pritožbeno sodišče ugodilo, pa je po ponovnem postopku razsodilo tako, da je tožencu naložilo v plačilo znesek 99.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.12.2000, to je datuma, ko je cenilec ocenil zatrjevano škodo, nastalo z deli toženca na vozilu tožnika. Razlogi izpodbijane sodbe so v delu, ko govori o navajanju novih dejstev nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Ugovor zastaranja, ki je res materialnopravne narave, je toženec podal v pripravljalni vlogi, ki jo je podal pred obravnavo. Ugovora zastaranja v prvem postopku (opr.št. P 1) namreč ni mogel podati, v drugem (opr.št. P 2) pa ga ni podal, saj je sodišče tožbo v zadevi, ki jo je štelo za res iudicata, zavrglo in je bil torej nepotreben. Toženec meni, da s svojim ugovorom zastaranja ni prekludiran. Glede razlogov zastaranja pa vztraja pri navedbah, podanih v pripravljalni vlogi z dne 15.05.2006. Pritožba ni utemeljena.

Toženec s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti upoštevnih (v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP) ugotovilo, da ti niso podani in je izpodbijana odločitev pravilna. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v K. opr.št. P 1 z dne 19.04.2001, naloženo tožencu, da na tožnikovem avtomobilu opravi ličanje in lakiranje zadnjega levega blatnika, pokrova motorja, okrasne letve in okrasne maske, da je tožnik 25.09.2002 pisno pozval toženca, naj to opravi ali naj mu plača stroške teh del, da je cenilec ocenil stroške barvanja v višini 99.000,00 SIT in da toženec barvanja ni opravil. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je v navedeni višini tožbenemu zahtevku za plačilo na tožnikovem vozilu povzročene škode ugodilo, v presežku pa zavrnilo. Za pritožbo je sporno le vprašanje zastaranja, glede na določbo 352.čl. OZ o triletnem zastaralnem roku za odškodninske terjatve in meni, da njegov ugovor zastaranja ni bil prepozen. To ne drži. Ugovor zastaranja s potrebno trditveno podlago bi toženec lahko (moral) podal že v odgovoru na tožbo, ni mu mogoče pritrditi, da ga ni mogel podati, zato ker je sodišče tožbo (ob prvem odločanju) zavrglo. Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu tožbe, tožbo je tožencu vročilo s pozivom na odgovor na tožbo, toženec bi lahko podal ugovor zastaranja v odgovoru na tožbo, tega pa ni podal niti na naroku 21.06.2004, na katerega ni pristopil kljub pravilnemu vabljenju. Tak ugovor je podal šele po prejemu drugostopenjskega sklepa v pripravljalni vlogi z dne 15.05.2006, prepozno, v pritožbi uveljavljani razlog zavrženja tožbe, pa kot navedeno, ne vzdrži. Zato pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, niti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe, ko je sodišče zavrnilo prepozno predlagane dokaze z zaslišanjem pravdnih strank in priče B.R. in se pri tem sklicevalo na določbo 1.odst. 362.čl. ZPP so povsem jasni. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (2.odst. 362.čl. ZPP). Taka situacija v obravnavani zadevi ni bila podana. Ob vsem navedenem je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 156.čl. ZPP).