Jedro

Glede na to, da je predmet postopka ravno uveljavljanje razdružitve stanovanja, ki ga tožeča stranka ne more uporabljati in to z namenom, da bi se omogočilo njeno razpolaganje s tem premoženjem, vrednosti tega stanovanja ni mogoče upoštevati kot premoženja tožeče stranke, s katerim lahko razpolaga.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 218/2011 z dne 25.5.2011 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR povečano za 20% DDV v roku 15 dni od prejema te sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru pod točko I. zavrnilo prošnjo tožeče stranke z dne 28.3.2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. N 2/2010; pod točko II. je ugotovilo, da je tožeča stranka neupravičeno prejela nujno brezplačno pravno pomoč, ki ji je bila dodeljena z odločbo istega sodišča opr. št. Bpp 218/2011 z dne 1.4.2011; pod točko III. je naložila tožeči stranki, da v roku 15 dni vrne neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč na račun tožeče stranke in sicer nagrado in stroške odvetnika v znesku 519,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude plačila; pod točko IV. pa, da je vrnjeni znesek iz te odločbe prihodek proračuna Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da Zakon o socialnem varstvu, ki se uporablja na podlagi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči v 27. in 27.a členu določa, da se med dohodke prosilca in družinskih članov upoštevajo vsi dohodki in prejemki v neto znesku, prejeti v obdobju zadnjih treh mesecev, kot premoženje pa se upošteva premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, pri čemer je izvzeto stanovanje v katerem posameznik oziroma družina živi in ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. V predlogu za razdružitev solastnine je tožeča stranka kot vrednost predmeta, ki je v solastnini navedla 80.000 EUR. Iz zapisnika Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 7.4.2011 pa je razvidno, da je prosilka na naroku kot vrednost nepremičnine navedla 67.969 EUR, medtem ko je nasprotna stranka navedla 50.000 EUR. Glede na vse navedene vrednosti je solastniški delež tožeče stranke na nepremičnini oceniti na najmanj 25.000 EUR. Tožeča stranka skladno s 66. členom Stvarnopravnega zakonika s svojim lastniškim deležem lahko prosto razpolaga, zato ne izpolnjuje premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj vrednost njenega premoženja, ob upoštevanju solastninskega deleža in ocenjene vrednosti nepremičnine, presega z zakonom določeno vrednost premoženja 13.771,30 EUR določeno po 23. členu Zakona o socialnem varstvu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je razdelitev solastnine predlagala, ker s svojim deležem ne more razpolagati. Stanovanje se namreč fizično glede na njegovo konfiguracijo ne da deliti, zato je predlagala, da se stanovanje proda in kupnina razdeli med solastnike. Stanovanje sedaj zaseda A.A. in njegova družina, tako da v njem živijo štirje člani. Trenutno živi v najemniškem stanovanju, ki ni njena last, sama pa ima zelo nizke prihodke (cca 550,00 EUR plače), je mati samohranilka, ki preživlja tudi mladoletnega sina B.B. rojenega 26.1.2006. Ker s svojim stanovanjem ne more razpolagati je pred pristojnim sodiščem na Jesenicah predlagala razdružitev skupnega premoženja z razlogom, da bi s svojo nepremičnino lahko v bodoče razpolagala. Tožeča stranka živi v najemniškem stanovanju zato, ker je bila to prisiljena storiti zaradi ravnanja A.A., ki ji je uporabo stanovanja preprečil. A.A. pa je bila v istem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč pri čemer mu druga polovica stanovanja ni bila upoštevana v premoženje, saj v njem stanuje, zato meni, da gre za neenako obravnavanje in s tem za kršitev 22. člena Ustave RS, to je pravice do enakega varstva pravic. Tožeča stranka je svojo polovico stanovanja že poskusila prodati, vendar brez uspeha, zato se je poslužila še edine poti, to je razdelitvenega postopka, da bi tako pridobila premoženje. Svojega deleža pa ne more prodati tudi iz razloga, ker je njen delež stanovanja že v razdelitvenem postopku in ga tudi zaradi tega ne more podati. Z ravnanjem tožene stranke je bila tožeči stranki kršena tudi njena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj zaradi svojega finančnega stanja plačila stroškov postopka ne zmore. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz razloga, ker vrednost njenega premoženja, ob upoštevanju solastniškega deleža stanovanja, ki je predmet nepravdnega postopka, ki se vodi pri Okrajnem sodišču na Jesenicah pod opr. št. N 2/2010 zaradi razdružitve solastnine, presega z zakonom določeno vrednost premoženja (23. čl. ZSV).

Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. list RS, št. 48/01, 50/04 in 23/08 – ZBPP) v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj ali glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se sicer v skladu z 14. členom ZBPP med ostalim smiselno uporabljajo tudi določbe 27. in 27.a člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. list RS, št. 54/92 do 3/11 – ZSV), ki v 1. alinei 2. odstavka 23. člena določa, da se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje v katerem posameznik oziroma družina živi in ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Glede na to, da je predmet upravnega postopka ravno uveljavljanje razdružitve stanovanja, ki ga tožeča stranka ne more uporabljati in to z namenom, da bi se omogočilo njeno razpolaganje s tem premoženjem, po mnenju sodišča, vrednosti tega stanovanja ni mogoče v konkretnem primeru upoštevati kot premoženja tožeče stranke s katerim lahko razpolaga. Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/02 – SPZ) v 3. odstavku 66. člena določa, da lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov in da imajo drugi solastniki pri nepremičnini, ki je predmet prodaje le predkupno pravico. V 1. odstavku 69. člena SPZ pa je določeno, da ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času. Glede na navedeno sodišče meni, da tožeča stranka glede na to, da je v postopku predlagala delitev skupne stvari, z njo do poteka postopka delitve ne more razpolagati. Zato solastniškega deleža na stanovanju, ki je predmet razdružitve v konkretni zadevi ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim lahko le ta razpolaga. Nasprotno tolmačenje bi namreč po mnenju sodišča pomenilo kršitev enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS, saj bi v primeru izpolnjevanja drugih pogojev drugemu solastniku, ki zaseda stanovanje, ki je predmet razdružitve ob izpolnjevanju drugih pogojev bila dodeljena brezplačna pravna pomoč v istem postopku, medtem ko drugemu solastniku ob izpolnjevanju enakih pogojev ne bi bila odobrena. Če pa se bo premoženjsko stanje tožeče stranke v roku 4 let od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izboljšalo do te mere da ne bo več upravičena do brezplačne pravne pomoči, jo bo morala vrniti v skladu z 49. čl. ZBPP.

Sodišče je glede na navedeno tožbi tožeče stranke ugodilo, saj je bilo v postopku materialno pravo napačno uporabljeno in v skladu s 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo skladno s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/07), ki v 2. odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 408/2008 z dne 25.9.2008).