Jedro

Ni utemeljeno vztrajanje tožene stranke, da je bila vse do 22. 8. 2017 (ko ji je bila vročena sodba višjega sodišča I Cpg 410/2017) dobroverni lastniški posestnik. Ta v skladu z drugim odstavkom 95. člena SPZ ni dolžan plačati za uporabo stvari. Osmi odstavek 95. člena SPZ določa, da postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba. Ker obveznosti plačila za uporabo stvari nedobrovernega posestnika SPZ ne določa, se za njegovo obveznost uporablja določba 198. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.281,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 156.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2018 ter ji povrniti stroške postopka v višini 7.888,15 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožena stranka je neutemeljeno očitala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka. Ta kršitev je podana, kadar stranki z opustitvijo določenih obveznosti sodišča (npr. z nevročitvijo) ni bila zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem. Da bi prišlo do takšne situacije, tožena stranka v pritožbi niti ni konkretizirala, kar pomeni, da očitana kršitev nedvomno ni podana.

7. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje ni odločilo mimo tožbenega zahtevka. Tožena stranka je zatrjevala spremembo tožbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2020, kateri naj ne bi nasprotovala, o spremenjenem tožbenem zahtevku pa sodišče prve stopnje naj ne bi odločilo. Njene trditve ne držijo. Tožeča stranka je v omenjeni pripravljalni vlogi tožbeni zahtevek res zapisala na način, da naj sodišče prve stopnje sklep o izvršbi ohrani v veljavi, vendar je v nadaljnjem tekstu zahtevka jasno opredelila zahtevek glede glavne in stranskih terjatev,1 temu pa nato sledi tudi odločitev v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za ohranitev v veljavi sklepa o izvršbi, ker je bil sklep, skladno z novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L), razveljavljen v celoti, vendar to ne pomeni, da je odločilo mimo tožbenega zahtevka.

8. Višje sodišče pa še poudarja, da tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka v omenjeni pripravljalni vlogi spremenila tožbo. Tožena stranka je soglašala, da je procesno pravno razmerje ostalo enako in se nadaljevalo med novima subjektoma na podlagi singularnega pravnega nasledstva tožeče stranke. Nadaljevanje (zaradi prenehanja prvotne tožeče stranke prekinjenega) pravdnega postopa s singularnim pravnim naslednikom ne pomeni spremembe tožbe (tako tudi sodna praksa2). Z izjemo poimenskega zapisa tožeče stranke v tožbenem zahtevku (ki niti ni nujna sestavina tožbenega zahtevka) sta zahtevka (list. št. 97 in 194) identična in torej nobene od okoliščin, ki jih drugi odstavek 184. člena ZPP določa kot okoliščine, na podlagi katerih gre za spremembo tožbe, ni bilo podane. Glede na navedeno je bilo tudi vztrajanje tožene stranke pri ugovoru zastaranja zaradi domnevno novega zahtevka za sodno varstvo tožeče stranke neutemeljeno.3

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je dne 30. 8. 2012 vložila zoper toženo stranko tožbo na ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah; - s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 3911/2012 z dne 21. 11. 2016 (pravnomočna postala s sodbo višjega sodišča I Cpg 410/2017 z dne 20. 7. 2017) je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin; - tožeča stranka je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem, ki se je izteklo 21. 10. 2001 in je bila lastnica nepremičnin tudi v spornem obdobju med 16. 1. 2014 in 10. 10. 2017; - tožena stranka je sporne nepremičnine v spornem obdobju uporabljala in za njihovo uporabo ni plačala ničesar.

10. Polemiziranje z vsebino predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je bil razveljavljen) ni relevantno za odločitev o pritožbi. Tožeča stranka je že v dopolnitvi tožbe (npr. 2. točka dopolnitve tožbe) jasno postavila trditve o tem, da od tožene stranke terja plačilo uporabnine v višini najemnine, ki bi jo bila tožena stranka sicer morala plačati (po višini je nato to opredelila v 3. točki dopolnitve tožbe, na katero se je sklicevala). Ta zapis pa ne pomeni, kot je očitala tožena stranka v pritožbi, da je v svoji trditveni podlagi tožeča stranka od tožene pravzaprav terjala plačilo najemnine.

11. Sodišče prve stopnje je pojasnilo vse bistvene okoliščine (10. točka obrazložitve), zaradi katerih ugovor materialnopravne omejitve višine tožbenega zahtevka ni bil utemeljen, in višje sodišče z logično in prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje soglaša ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanjo. Domnevno oškodovanje stečajne mase in potencialna odgovornost stečajnega upravitelja pa ni in ne more biti predmet tega postopka.

12. Ni utemeljeno niti vztrajanje tožene stranke, da je bila vse do 22. 8. 2017 (ko ji je bila vročena sodba višjega sodišča I Cpg 410/2017) dobroverni lastniški posestnik. Ta v skladu z drugim odstavkom 95. člena Stvarnopravnega zakonika ni dolžan plačati za uporabo stvari. Osmi odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba. Ker obveznosti plačila za uporabo stvari nedobrovernega posestnika SPZ ne določa, se za njegovo obveznost uporablja določba 198. člena Obligacijskega zakonika.4 Višje sodišče soglaša5 s sodiščem prve stopnje, da ni pravilno naziranje tožene stranke, da določba osmega odstavka 95. člena SPZ ni uporabljiva za vročitev tožbe v zadevi XI Pg 3911/2012 (kjer je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin).

13. Jasno stališče sodne prakse je, da so temeljne predpostavke za zahtevek za plačilo uporabnine, da tretja oseba nepremičnine, ki so v lasti upravičenca do uporabnine, uporablja brezplačno in brez pravnega naslova.6 Te okoliščine je, kot je zgoraj višje sodišče že povzelo, sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Kar pa zadeva višino uporabnine, je sodišče za ugotovitev višine uporabnine postavilo izvedenca, ki je napravil izračun uporabnine za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu mnenju v celoti sledilo.7 Tožena stranka se do izvedenčevih ugotovitev v pritožbi konkretno niti ni opredelila. Njena navedba, da bi moralo sodišče od uporabnine odšteti (le pavšalno navedene) davščine in stroške vzdrževanja, pa je pomenila nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva.

14. Po presoji višjega sodišča niso utemeljene niti pritožbene navedbe o nepravilni odmeri stroškov. Kot že rečeno, se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (skupaj z ustrezno dopolnitvijo tožbe po pozivu sodišča) šteje za tožbo v pravdnem postopku. ZPP v prvem odstavku 154. člena ZPP določa načelo uspeha v pravdi. Če stranka v pravdi uspe (tožeča stranka je uspela), je upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, tožena stranka pa glede na popolni neuspeh v pravdi do povrnitve svojih stroškov ni upravičena.

15. Ne drži niti navedba, da je tožeča stranka upravičena le do stroškov zastopanja na zadnjem naroku. Tožeča stranka je singularni pravni naslednik prvotne tožeče stranke. Tožena stranka je sama navedla, da je procesnopravno razmerje ostalo isto. Na podlagi navedenega ne drži, da tožeča stranka ne more zahtevati stroškov, ki so nastali v času vodenja pravde njenega pravnega prednika.

16. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni. Ker tudi niso bili podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili Odvetniške tarife (OT) je višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.750 točk za sestavo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 1.281,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Besedilo tožbenega zahtevka se glasi: 1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 69096/2018 z dne 20. 9. 2018 ostane v veljavi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 156.900,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 5. 2018 do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. 2 Prim. z odločbami VSRS II Ips 280/2017 z dne 9. 5. 2019 in II Ips 371/2008 z dne 19.6. 2008. 3 V 19. točki odločbe II Ips 280/2017 z dne 9. 5. 2019 Vrhovno sodišče izrecno zapiše, da bi naziranje, po katerem bi moral prevzemnik terjatve zahtevati novo sodno varstvo, prevzemnika lahko onemogočilo v uresničevanju njegovih pravic (prav npr. zaradi instituta zastaranja). 4 Prim. z odločbama višjega sodišča II Cp 1333/2018 z dne 7. 11. 2018 in II Cp 294/2019 z dne 8. 5. 2019. 5 Takšno stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse: prim. z odločbama višjega sodišča II Cp 2400/2016 z dne 18. 1. 2017, II Cp 1333/2018 z dne 7. 11. 2018. 6 Prim. z odločbama VSRS II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018 in III Ips 19/2021 z dne 27. 7. 2021. 7 Izvedenec je sicer izračunal še nekoliko višji znesek uporabnine, vendar pa sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).