Jedro

Tožnik je ponovno vložil tožbo na enaki pravni in dejanski podlagi kot prvič. Sodišči sta pravilno uporabili prvi odstavek 366. člena OZ in šteli, da se zastaranje ni pretrgalo, ker je v postopku prišlo do umika tožbe. Pri tem ni pomembno ali je tožnik sam umaknil tožbo ali pa le v zakonsko določenem času ni predlagal nadaljevanja postopka in je nastopila pravna fikcija, da je tožnik tožbo umaknil.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženka dolžna plačati tožniku 80.180,18 EUR ( prej 19.200.000 SIT) iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ker toženka ni spoštovala določb pogodbe o najemu poslovnega prostora. Sodišče je tožniku naložilo še povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve procesnega prava. Slednja je podana, ker iz sklepa sodišča, s katerim je sodišče štelo, da je tožba umaknjena, ni razvidno, da je tožnik vabilo za zadnji narok 20.2.2004 prejel. Prav tako iz obrazložitve sklepa ne izhaja, kdaj naj bi bil sklep o mirovanju tožniku vročen. Očitek sodišča, da gre ravnanju tožnika pripisati, da je prišlo do umika tožbe, je zato v celoti neutemeljen, zaradi umanjkanja razlogov pa ga tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj glede na pravna dejanja tožnika določbe prvega odstavka 389. člen ZOR ne bi smelo uporabiti. Ker je sodišče v tem primeru samo sprejelo procesno odločitev o umiku tožbe, bi moralo uporabiti prvi odstavek 390. člena ZOR. Pravilna uporaba materialnega prava bi imela za posledico drugačen pravni zaključek glede (ne)pretrganja zastaranja ter usode tožnikovega tožbenega zahtevka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine na temelju kršitve pogodbene obveznosti (najemne pogodbe). Tretji odstavek 376. člena ZOR (sedaj 352. člena OZ) določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. 375. člen ZOR pa določa, da terjatev zakupnine, najsi je določeno, da se plačuje občasno ali v enkratnem znesku, zastara v treh letih. Tožnik je s toženo stranko 19.8.1991 sklenil pogodbo za najem poslovnega prostora za dobo petih let. Dejavnost je opravljal leto dni. Tožbo pa je vložil 23.3.1994, torej pred potekom zastaralnega roka treh let. 7. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Murski soboti opr. št. P 234/95-20 (A6) z dne 24.6.2004 izhaja, da se tožba v tej pravdni zadevi šteje za umaknjeno ter se nadaljnji postopek ustavi. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da so bili v zadevi odrejeni trije naroki, na zadnji narok dne 20.2.2004 pa tožnik ni pristopil in je nastopilo mirovanje postopka, o čemer je bil tožniku sklep tudi vročen. Ker tožnik (niti toženec) po preteku treh mesecev ni predlagal nadaljevanja postopka, je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZPP odločilo, da se tožba šteje za umaknjeno in ustavilo nadaljnji postopek.

8. 17.9.2004 je tožnik vložil tožbo na enaki pravni in dejanski podlagi. Sodišči sta pravilno uporabili prvi odstavek 366. člena OZ in šteli, da se zastaranje ni pretrgalo, ker je v postopku prišlo do umika tožbe. Pri tem ni pomembno ali je tožnik sam umaknil tožbo ali pa le v zakonsko določenem času ni predlagal nadaljevanja postopka in je nastopila pravna fikcija, da je tožnik tožbo umaknil. 9. Uporaba prvega odstavka 367. člena OZ v tem primeru ne pride v poštev, saj procesne situacije umika tožbe ni enačiti s procesno situacijo zavrženja tožbe, katero ureja ta določba.

10. V reviziji zatrjevane procesne kršitve (v zvezi z nepravilnostmi pri vročanju vabila na zadnji narok ter sklepa o mirovanju postopka) bi moral tožnik uveljavljati v prvotnem postopku (P 234/95) zoper sklep o ustavitvi postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč sklep o ustavitvi postopka pravilno obravnavali kot javno listino (224. člen ZPP) in šteli zapisano vsebino za resnično. Ker tožnik sklepa v prvotnem postopku ni izpodbijal, sodiščema prve in druge stopnje ni moč očitati kršitve določb pravdnega postopka.

11. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.