Jedro

Trditve tožencev, da naj bi bil tožnikov obračun sporen in samovoljen, so ostale na ravni pavšalnosti, zato jih sodišče prve stopnje niti ni moglo preizkusiti. Pritožbena zatrjevanja, da naj bi sodišče prve stopnje ignoriralo navedbe tožencev in da je preprosto sprejelo navedbe tožnika, že iz tega razloga niso utemeljena.

Tožnik je oba obračuna natančno specificiral, obrazložil vsako od postavk ter obenem predložil izpiske iz poslovnih knjig, ki se z obračuni ujemajo. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi dvomilo v pravilnost teh obračunov in posledično tudi ni pritegnilo v postopek izvedenca finančne stroke. Podalo je ustrezne razloge, zakaj tega dokaza, ki ga je sicer predlagal tožnik, ni izvedlo, in zakaj je sledilo obračunom tožnika.

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik veljavno odstopil od pogodbe šele leta 2017 in tedaj prevzel posest nepremičnin. Navedbe tožencev, da je bilo medsebojno razmerje prekinjeno že leta 2013, so bile implicitno zavrnjene. Poleg tega so bile trditve glede zastaranja navržene, brez ustrezne specifikacije, kdaj točno naj bi začelo to zastaranje teči (omenja se zgolj leto 2013) ter za katere terjatve in kdaj naj bi nastopilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 196.664,72 EUR zniža na znesek 189.805,36 EUR ter tožbeni zahtevek za to razliko zavrne, v preostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo1 naložilo tožencema, da sta dolžna plačati tožniku znesek 196.664,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka). Vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožujeta toženca po pooblaščeni odvetniški družbi. Navajata, da je sodišče prve stopnje v izreku z uporabo ednine pri označitvi zavezanca za plačilo ("tožena stranka") povzročilo nejasnost. Sodba je neizvršljiva. Podana je procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke in ni naložilo tožniku predložitve celotne dokumentacije v zvezi s poslovnim prostorom ter leasingom. Toženca sta vseskozi zatrjevala dvom v pravilnost predloženih obračunov. Glede tega je sodišče prve stopnje postopalo nekritično in se ni opredelilo do njunih navedb. Naredilo je pomanjkljivo dokazno oceno. Podana je procesna kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev dosojenega zneska iz naslova diskontiranih nezapadlih obrokov je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je priznan tudi zahtevek iz naslova pogodbene kazni. Ta pogodbena določba je nična. Terjatev se pri tožniku ni pravilno knjižila. Tožnik je bil pozvan k uskladitvi stanja, vendar tega dejstva ni upošteval. Obračun, ki ga je priložil tožnik, ni verodostojna listina. Tožnik ne more zahtevati nepremičnine in še plačila vrednosti te nepremičnine. Toženca imata nasprotno terjatev iz naslova gradbeno obrtniških del. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič. Zahtevek tožnika je zastaran. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Priglasila sta pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Podanim navedbam je nasprotoval. Pritrjeval je odločitvi sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ne drži pritožbeno stališče, da je izrek izpodbijane sodbe v II. točki nejasen, ker je sodišče prve stopnje uporabilo ednino pri označitvi zavezanca za izpolnitev obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je v tej točki izreka res navedlo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki dosojeni znesek, vendar je z uporabo besedne zveze "tožena stranka" označilo osebe na pasivni strani. V konkretnem primeru gre za toženca in toženko. Ne drži, da je sodba zaradi tega neizvršljiva. Očitana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je družba A. d.o.o. (kot leasigojemalka) sklenila s pravno prednico tožnika (družbo B. d.o.o. kot leasingodajalko), dve pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin, h katerima sta toženca pristopila kot solidarna poroka. Obe pogodbi sta bili sklenjeni marca 2009. Vsebino teh pogodb oziroma medsebojne pravice in obveznosti, ki iz njiju izhajajo, je sodišče prve stopnje predstavilo v 6. točki obrazložitve. Leasingodajalec je od teh pogodb odstopil z enostransko pisno izjavo z dne 18. 9. 2017. Pri tem se je skliceval na kršitev pogodbe na strani leasigojemalke (neplačilo leasing obrokov). Med strankami ni sporno, da je bil nad leasigojemalko (družbo A. d.o.o.) začet postopek stečaja, ki se je končal brez razdelitve upnikom.

7. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik upravičen do plačila: - vseh neplačanih obrokov leasinga, ki so zapadli do odstopa in s tem povezanih stroškov (fakturiranje, opomini); - zakonskih zamudnih obresti za te zapadle, a neplačane obroke; - vseh diskontiranih nezapadlih obrokov; - zakonskih zamudnih obresti od dolgovanega zneska na dan odstopa do vložitve predloga za izvršbo in - pogodbene kazni zaradi odstopa od pogodbe. V skladu s tem je znašal znesek terjatve (na dan vložitve predloga za izvršbo) po prvi leasing pogodbi 252.641,10 EUR, po drugi pogodbi pa 109.024,36 EUR. Sledilo je navedbam in izračunom tožnika. To je analitično predstavljeno v 12. in 13. točki obrazložitve.

8. V nadaljevanju je pojasnjeno, da so ostale trditve tožencev glede tega, da naj bi bil tožnikov obračun sporen in samovoljen, na ravni pavšalnosti, zato jih sodišče prve stopnje niti ni moglo preizkusiti. Tej ugotovitvi pritožba ne oporeka. Zatrjevanja, da naj bi sodišče prve stopnje ignoriralo navedbe tožencev in da je preprosto sprejelo navedbe tožnika, že iz tega razloga niso utemeljena. Nadalje je v izpodbijani sodbi zavedeno, da je tožnik oba obračuna natančno specificiral, obrazložil vsako od postavk ter obenem predložil izpiske iz poslovnih knjig, ki se z obračuni ujemajo. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi dvomilo v pravilnost teh obračunov in posledično tudi ni pritegnilo v postopek izvedenca finančne stroke. Podalo je ustrezne razloge, zakaj tega dokaza, ki ga je sicer predlagal tožnik, ni izvedlo in zakaj je sledilo obračunom tožnika. Prav tako je navedlo, zakaj ni izvedlo drugih predlaganih dokazov. Teh razlogov pritožba ne omaje. Mimo sodbenih razlogov zatrjuje, da je bila neizvedba dokaza z izvedencem finančne stroke neutemeljena in da je sodišče prve stopnje napravilo nekritično ter pomanjkljivo dokazno oceno. Neuspešno je tudi naziranje, da sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni naložilo predložitve celotne dokumentacije in da je bil zaradi tega tožencema onemogočen preizkus in s tem izjava o pravilnosti obračunov. Procesne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pritožba ne prepriča. 9. Res je tožnik zahteval tudi plačilo diskontiranih nezapadlih obrokov leasinga. V svojih vlogah (predvsem v drugi pripravljalni vlogi) je podal navedbe (in dokaze) glede podlage ter višine te terjatve. Temelju tega zahtevka (v smislu odškodnine za pozitivni pogodbeni interes) toženca nista konkretizirano nasprotovala, njuni ugovori glede višine pa so ostali na pavšalnem nivoju. Pritožbena navedba, ki meri na to, da odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker ni natančno opredeljeno pogodbeno ali zakonsko določilo, na podlagi katerega je tožnik upravičen do teh zneskov, ni utemeljena. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja določenih prič. Katere konkretne priče ima pri tem v mislih in katera konkretna dejstva naj bi se s tem dokazovala, pritožba ne specificira. V kolikor meri pri tem na zatrjevano nasprotno terjatev tožencev do tožnika iz naslova opravljenih investicijskih del na nepremičnini, ki sta jo toženca uveljavljala v pobot, pa velja, da je sodišče prve stopnje v 14. točke obrazložitve argumentirano pojasnilo, zakaj ta ugovor ni utemeljen. Da so (in zakaj so) vsi ti razlogi nepravilni, pritožnika ne navedeta. Sicer pa ne drži, da je tožnik prejel tako plačane obroke leasinga kot tudi vrnjeni nepremičnini. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sta bili nepremičnini tekom postopka prodani, za znesek pridobljene kupnine pa je tožnik tožbo umaknil. 10. Neuspešne so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o zastaranju. Toženca sta v odgovoru na tožbo res navajala, da je tožnik "že leta 2013 zahteval prevzem nepremičnin, kar pomeni, da je medsebojno sodelovanje prekinjeno že od tedaj". Zaradi tega naj bi bil zahtevek po njunem mnenju zastaran. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik veljavno odstopil od pogodbe šele 18. 9. 2017 in upravičeno prevzel posest nepremičnin 4. 10. 2017. Te ugotovitve pritožba ne napada. Navedbe tožencev, da je bilo medsebojno razmerje prekinjeno že leta 2013, so bile implicitno zavrnjene. Poleg tega so bile trditve glede zastaranja navržene, brez ustrezne specifikacije, kdaj točno naj bi začelo to zastaranje teči (omenja se zgolj leto 2013) ter za katere terjatve in kdaj naj bi nastopilo. Z drugimi navedbami, podanimi na četrti, peti in šesti strani pritožbe, kjer toženca ponavljata to, kar sta zapisala v odgovoru na tožbo, prav tako ne moreta uspeti.

11. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev o pogodbeni kazni. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje priznalo tožniku znesek 4.008,61 EUR (po prvi leasing pogodbi) in 1.290,83 EUR (po drugi leasing pogodbi). Skupaj 5.299,44 EUR. Sklicevalo se je na določbo 29. člena teh pogodb, kjer je bila določena pogodbena kazen zaradi odstopa od pogodbe v višini 3 % od nezapadlih mesečnih obrokov, vključno z odkupnim obrokom. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 247. člena določa, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne bo izpolnil svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo (drugi odstavek 247. člena OZ). V tretjem odstavku tega člena pa je jasno določeno, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

12. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 20/2015 z dne 31. 8. 2016, ki jo pritožba pravilno predoča, je določba tretjega odstavka 247. člena OZ jasna in je ni mogoče razlagati drugače kot se glasi: dogovor o pogodbeni kazni je prepovedan za vse vrste denarnih obveznosti. Gre za kogentno prepoved, ki vodi v ničnost takega dogovora. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo, da ni zahtevala pogodbene kazni zaradi zamude s plačilom denarne obveznosti, "pač pa zaradi odstopa od pogodb", niso utemeljene. Omenjena določitev pogodbene kazni torej nasprotuje prisilnim predpisom, zato je v skladu s 86. členom OZ nična. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev v tem delu ugodilo. Izpodbijano sodbo je v II. točki izreka spremenilo tako, da je dosojeni znesek, ki na dan 8. 12. 2021 znaša 196.664,72 EUR, znižalo za znesek 6.859,36 EUR (5.299,44 EUR pogodbene kazni in 1.559,92 EUR zakonskih zamudnih obresti na dan 8. 12. 2021). Podlaga za to odločitev je v 358. členu ZPP. Nov dosojeni znesek tako znaša 189.805,36 EUR (196.664,72 EUR minus 6.859,36 EUR), v presežku (razliki) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

13. Ker pritožbeno sodišče drugače ni zasledilo niti pomanjkljivosti, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Toženca sta s pritožbo uspela zgolj v manjšem delu (okrog 3,5 %), zato sama nosita svoje pritožbene stroške. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 V I. točki izreka je sklenilo, da se pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe v delu, kjer se nanaša na plačilo zneska 245.000,00 EUR, ustavi. Ta odločitev ni predmet pritožbe.